Postaja mi všeč to vreme: ugaja mi stanje stanja s hrbtom obrnjenim proti Soncu, vendar le dokler ga ne zakrijejo oblaki. V modrino neba tega sveta sredi dneva sem tako zaljubljen, da je celo telefon objel oziroma zadel Zemljo oziroma pesek na njej, kar mi ni bilo več tako všeč, čeprav se tolažim, da je prebil pol leta brez prakse in da se mu mora nekaj zgoditi, sicer mi bo nekoč težko zavreči brezhibnega.
Med potjo ob cesti opazujem packarije brezbrižnih ljudi. Zakaj bi čakali do aprila in se ne bi že sedaj zapodili v grmičevje in jih očistili?
V bistvu mi je dolgčas … in zagrabi me nostalgija, ko pospravljam in najdem nepričakovane stvari, ki me vrnejo v tisti čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar