Skladno z mojo ponedeljkovo napovedjo, da bo sreda dostavni dan in da bom zaradi tega zjutraj na dogovorjeno mesto prišel kasneje, se je tako tudi zgodilo. Najprostornejši paket v dostavnem vozilu je bil zame.
Najprej sem ogromni paket fotografiral in ob odprtju videl, da stvari niso na pravem mestu, poškodovane pa tudi niso. Na dvorišče sem nato privlekel večji karton in nanj zložil vsebino. Nato sem iz škatle pobral še navodila za uporabo oziroma tudi za sestavo in začel sestavljati. Pri tem sem se najbolj boril s sabo – z občutkom navdušenosti in z občutkom, da ne smem preveč hiteti. Ko so bili deli rešeni zaščitnih elementov in sestavljeni v nekaj, kar izgleda kot (dvo)kolo, ki se je dalo premikati sem in tja je bil prvi korak zaključen in jaz zadovoljen oziroma tudi presenečen nad njegovo lahkoto, ko sem ga zagrabil za okvir.
Čez kakšno uro ali dve, ko sem se vrnil, so sledile fine nastavitve. To vključuje poravnavo krmila, da bo to res vzporedno s prvim obročen, spust sedeža na višino, preko katere lahko dvignem nogo, in namestitev pedal. Ko sem se obul, sem začel trenirati pripenjanje in odpenjanje čevljev; najprej na mestu, nato pri počasni vožnji med odkrivanjem načina menjave prestav in tudi načina, kako ne ravnati v primeru nujnosti oziroma sile. Ugotovil sem, da s kolesa ni mogoče skočiti tako kot sem tega navajen, saj bo prvi gib, katerega sem navajen, napačen in tako je nastala prva prska na pedalu. Preprogramiranje svojih navad in refleksov ni preprosto, je pa z vajo mogoče. Sledil je krajši krog in zatem še dvainsedemdeset kilometrov daljši krog.
Razložiti razlike med novim in starim kolesom je podobno kot nekomu razložiti, kakšnega okusa je sladko pekoča juha. Najbolje je to preizkusiti. Ne morem trditi, da ima kolo same pozitivne lastnosti, kajti ima tudi kakšno negativno zaradi kakšne svoje pozitivne.
Ker ima kolo precej nizko maso in so posledično tudi lahki obroči s pneumatikami vred, se v vrteče elemente shrani manj vrtilne količine, zaradi česar se (za moje pojme preveč) čuti bočni veter. Tudi vožnja brez rok, katero koristim na ravni cesti brez nevarnosti (avtomobilov) za svoje razgibavanje, je na meji mogočega, zato je to početje najbolje odmisliti. Držati se je potrebno krmila, vsaj z eno roko. Mi je pa oblika krmila zelo všeč.
Zaradi avtomatiziranih prestav je prestavljanje božansko z omejitvijo, ki se v angleškem svetu imenuje „cross-chaining problem“ in pomeni, da ni mogoče koristi vseh prestav oziroma poljubne kombinacije, kot sem to lahko počel prej, ko sem ne glede na izbiro prvega zobnika lahko izbral katerega koli zadnjega. To zdaj ni mogoče. V bistvu je, vendar tedaj veriga tako neznosno rožlja in se brusi, da to početje lahko odmislim. Kljub tej omejitvi imam na voljo precej prestav in sedaj uživam v pretikanju.
Zadnja raglja je med vožnjo in „ne-vrtenjem„ pedal presneto glasna; tako glasna, da predala vrtim tudi v vožnji navzdol, četudi mi to ni potrebno, saj že tako zaviram.
Zanimali so me tresljaji glede na ohranjenost cest, vendar še nisem odkril razloga, zakaj jih na isti cesti občutim manj kot s starim kolesom, oziroma, kaj je tisto, kar jih na tem kolesu tako absorbira. Začuda se vozim kot v avtomobilu.
Pripeti čevlji pa so nekaj najboljšega, saj mi, kot že zadnjič omenjeno, omogočajo, da lahko tudi vlečem pedala navzgor, s čimer sem v sebi odkril dodatno moč in lahko zato bolje pospešujem – v križišču me sedaj nihče ne čaka. Tudi vstajati za vožjo navkreber mi ni več potrebno in zato obstaja manjša verjetnost padca, torej je bil cilj dosežen in nakup upravičen.
Danes sem prekolesaril še dvaindevetdeset kilometrov in med vožnjo tako uživam, da bi imel nasmeh okoli glave, če le ne bi imel ušeš tam, kjer pač so. Čeprav ta ni takšen, bi lahko imel vsaj usta zaprta in ne bi požiral vseh lepot zaradi česar imam prej ali slej v ustih šušo.
Četudi cena marsikomu ni in ne bo prijazna in je to področje lahko še ena jama brez dna, je (bilo) vredno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar