Jesen občudovanja

V Ljubljani ni potrebno imeti namenskih območij omejene hitrosti, znanih tudi kot cona trideset, ali postavljati označevalnih tabel za območja umirjenega prometa, ker je promet več ali manj vedno takšen in to celo na izpadnici od odcepa Tomačevo proti Črnučam. Od omenjenega odcepa sem se premikal s kvečjemu tridesetimi kilometri na uro. Nazaj grede, po isti cesti — tokrat vpadnici, sem potoval dostojanstveno, kar mi je bilo všeč, vendar sem se ob pogledu na hitrocesto — obvoznico izpod kvazikrožišča odločil, da poti tam ne bom nadaljeval.

V iskanju načina za izogib počasni gosenici na hitricesti, sem na semaforju kvazikrožišča po zeleni luči raje počakal, da se je pas desno od mene v celoti izpraznil, nakar sem naredil prekršek, dejansko prevozil polno črto, in se bolje pomaknil proti zunanjemu pasu, kar mi je omogočilo izvoz za Žale. Sledilo je premnogo krožišč ter tudi poškodovanih vožišč in naposled sem zapeljal na Letališko cesto.

Tam je nekoč bilo letališče in za cesto se je ohranil kontrolni stolp, katerega so na moje začudenje obnovili in izgleda, da je tam sedaj okrepčevalnica. Seveda so na moje začudenje prenovili tudi vsa krožišča na tej cesti, ki imajo sedaj med pasovi robnike.

Potem sem razmišljal in sklenil, da je bil nakup kolesa smiselna poteza. V septembru sem z njim prekolesaril vsaj tristo dvajset kilometrov.

Skipelo pričakovanje

Včasih me razočara svoja želja, kako bi lahko bilo. Pa kar na bistvo.

Včeraj nisem zaprl pokrovčka, ker je bila že noč in sem to spregledal. Danes zjutraj me je zanimalo, če je „preživel“ oziroma če se je v svojem odprtem položaju zlomil, saj sem kasneje nekaj na njega odložil.

Ko sem to nekaj odmaknil, sem videl, da se ni zlomil. Seveda sem ga zaprl, tako kot bi to moral storiti že včeraj, ampak to mi ni bilo dovolj. Zanimalo me je še, do katerega „odprtega“ položaja lahko še gre, nakar pa naenkrat poči in se je zlomil. Takrat sem izvedel, da me česar takega ne sme več zanimati.