Vrata svetlobe

Rad imam ljudi, ki se zavedajo svojih besed in mi ne govorijo, da me niso videli že sto let, saj se potem počutim obvezujoče njih popraviti, da se nismo videli le dve leti in pol. Saj vem, da se temu tako reče, ampak če vedo, kako mi je ime in kako izgledam, pričakujem, da vedo tudi nekaj takega, in nisem in ne bom jezen, če zgrešijo leto ali dve.
– zapisano prvega avgusta 2016

Vesel sem, da tehnologija, miselnosti ljudi napreduje in da imamo sedaj precej brezalkoholnih piv ter tudi zvarkov teh z okusom nečesa drugega. Želim si, da bi ljudje zamenjali svoje pivo s temi nadomestki. Jasno bo okus drugačen, saj v njih ni alkohola, in tudi ne bo posledic.

Razen ob pretiravanju, kajti vsaj tisti z okusom vsebujejo precej sladkorja. Za predstavo en liter, torej dve enoti običajenega pakiranja, vsebujeta do okrog tri četrtine teže manjše čokolade sladkorja, kar dene dobro ob delu, ob popoldanskem poležavanju pa dolgoročno ne. Nekoliko manj to velja za vodo z okusom. V litru svoje nedolžne prosojnosti kot navadna voda ta skriva štirideset gramov sladkorja. To znaša osem vrečkic ob kavi.

V sezoni pred poletjem je splošna želja izgubiti nekaj kilogramov in navidezno najlažji način (brez naprezanja) je stradanje do omotičnosti, tresenja in ostalih posledic hipoglikemije, ki se na srečo zaradi uživanja vod z okusom ne pripeti. Moje mnenje je; pijte navadno vodo, prehranjujete se običajno (naporu primerno) in nekaj migajte (lahko je le sprehod zjutraj ali zvečer). Letos migam nekoliko več, ker torte in kremne rezine niso običajnost slehernega dne.

Šepetajoča neslišnost

Imam še tako odlično zamisel in dovršeno izvedbo, vendar če vse ostane le pri meni, je ničvredno. In tako je, ker mojem delu za načrtovanje in delu za izvedbo manjka del za trženje. V moji osebnosti tega dela ni, ker ga nisem nikoli razvil. Nisem ga razvil, ker je pri trženju vpletenih več oseb, jaz pa medosebnega stika nikoli nisem maral, ker me je preganjalo vprašanje, kaj si drugi misijo o meni, dodatno pa so osebe večinoma „vame rinile“ oziroma sem jih tako doživljal. Tudi nastopanja (pred neznanim občinstvom) nisem maral, temu sem se trudil izogibati in odločitve so bile tako naravnane.

Kakšneje sem sicer ugotovil, da nastopanje ni tako grozno, spoznal mnogo ljudi ter prejel tudi pohvale.

Ne trži se samo blago in storitve, trži se tudi oseba sama, za napredovanje, za novo službo. Tržniki so pri tem uspešnejši, čeprav njihovo „blago“ ni nujno vrhunsko in ga ne uspejo prodati vsem, ampak ga vsaj prodajo. Smatram, da precej sposobnih ljudi opravlja svoje delo bolje, kot so zanj plačani, vendar so jim bolje plačana delovna mesta zasedli ravno tržniki s svojimi obljubami. Na primer, za isto stopnjo izobrazbe sem bil na drugem delovnem mestu za četrtino bolje plačan kot na prvem in bi ostal bolje plačan, četudi bi se izšolal za višjo stopnjo izobrazbe na prvem delovnem mestu.

Šel sem skozi gradivo, kolikor ga mi je ostalo od študija, vključno z domačimi nalogami in predstavitvami, in lahko rečem, da sem od šole naprej na dopustu.

Kot vidim, sem se držal načela o omejeni količini besedila. Pod točko za 21. stoletje bi dodal, da se ukvarjam z vzgojo rastlin. Zanima me, če se mi bodo v senčnem predelu vrta prijele sadike gozdnih jagod. Zemlja po sipkosti ni podobna tisti iz gozda, vendar če bo poskus spodletel, bom iz gozda prinesel tudi to.

Šel sem skozi še drugo „gradivo“ in opažam, da dolgovezim.

Salamenska pamet

Pet let je mimo in o virusu, ki nas je pustil doma, se ne govori več. Naštevanje ukrepov je zgolj še obujanje spominov, vendar družba se obnaša drugače. Nekaj prinesejo leta, nekaj prinese tehnologija, a pri sebi opažam, da se družim manj in menim, da nisem edini. V društvu imamo čez stopetdeset članov, pri čemer se vsaj stotim ne ljubi več (sodelovati) oziroma obiščejo le letni zbor, ker se tam za članarino simbolične višine opijejo in nažrejo. Sicer imam nekaj ugodnosti iz članstva, ampak raje bi doma leže dremal. Nihče ne bi bil predsednik, nadzorni odbor pa bo konec leta odstopil, ker se denar nespamentno troši. Novih članov skoraj ni in tako ni samo tu.

To dremanje mi dobro dene, občasno tudi pogled na senco z vetrom spreminjajočo zaradi plesočih in ovirajočih listov na poti sončnih žarkov. Takrat mi ni potrebno sprejemati odločitev, razpoloženje se mi ne spreminja, kajti so tudi dnevi, katere bi najraje prespal. In zato si zaslužim proslaviti vsako malenkostno veselje.

Otvoritvena zgodba

Bil je fotoaparat na film za štiriindvajset oziroma šestintrideset posnetkov, ob vstavljanju tega v temì pa še za tri posnetke več. Ko je bil film razvit, se je nastale fotografije vložilo v tematski album – to sem rad počel. Večino časa so bili albumi zaprti tako kot knjige, poleg katerih so bili pospravljeni. Pregledovalo se jih je priložnostno za obujanje spominov.

Dvajset let kasneje je fotoaparat, tako kot budilka, koledar …, spremenil obliko in za pretežno večino obstaja le še kot ena izmed ikon na telefonu. Tudi albumi nimajo več ne platnic ne listov; vse fotografije so zvezno posejane na časovno premico. Spominov se ne obuja več, spomine se deli. Današnje vprašanje je, čemu se fotografije (podatke) deli, oziroma bolje, kaj z deljenjem sporočamo.

Glede na količino objavljenih fotografij, vsebino in načinom – tu mislim predvsem na medij – postavljam prvo domnevo o poveličevanju samega sebe ter drugo domnevo o zbujanju nevoščljivosti. Za primer odpiram album, ki bo jeseni dopolnil dvajset let, in prilagam dve fotografiji.

Namen prve fotografije je zajeti iznajdljivost, kako podpreti projektor. Projektor je mogoče po višini nastavljiti le spredaj, saj se ta ponavadi nahaja nižje od platna, ko ga je potrebno usmeriti navzgor, v tem primeru pa je bilo platno nižje. Druga fotografija pa prikazuje Urško Žolnir, takrat bolj izpostavljeno športno osebnost, podobno kot so sedaj to naši kolesarji, smučarski skakalci ter košerkaš, in ja, njo sem videl v živo. Sem zato nekaj več? Ste krivi ker vas tam ni bilo? Ali lahko z deljenjem sporočim kaj drugega? Delili so večnamenske kajzerice s smetano slovenskega športa.

Zato ne delim, ne želim biti velik, ne želim zbujati nevoščljivosti. Kar sem storil zase, sem storil zame. Če sem dve leti nazaj pridobil licenco, katero sem želel pridobiti sedemnajst let pred tem, je sedaj ta licenca le en kartonček na polici. Zanjo ve komisija, izdajatelj in jaz. Kazal ga bom upravičencem, le za to je. Ne vem, ali jo bom kdaj koristil, mogoče. Časi se spreminjajo, imetnikov je vse manj in nekoč bi bila uporabnejša.

Nikoli nisem imel želje biti izpostavljen. Tudi zdaj je nimam. Mnenje drugih o meni ne šteje toliko kot mnenje o sebi. Ne želim, da so drugi ponosni na moje dosežke, če na njih še sam nisem. Energija izvira iz mene. Sestavljen sem iz dveh delov; dela, ki narekuje oziroma načrtuje, in dela, ki izvaja. Če sem slabe volje, sem slabe volje, ker izvedba ni šla po načrtu, in židane volje, ko gre izvedba po načrtu. Raje izpolnjujem želje drugim, saj moram za odobritev najprej prepričati samega sebe. In kako mi odleže, ko opustim svoj načrt. Skratka, če sem sprt, sem sprt sam s sabo zaradi sebe.

Drugi to opazijo, opazijo nekaj drugačnega. Vsekakor opazijo, da so v mojem življenju prvi, prvi pred mano, modus kongruence.

Napev slepih

Občutek skrbi mi s časom peša; ko je bilo kolo še novo, sem pazil nanj, ob koncu sezone pa ga zvrnil na bok, saj sem ga bil naslonil na vrata, jaz pa sem nato ta vrata odprl od znotraj, nevedoč kaj je na drugi strani. Kako sem bil jezen nase! Dve leti kasneje sem ga naslonil, šel naokoli in med svojim vračanjem videl, kako mi ga je veter ponovno prevrnil na bok. Spet sem si pripisoval kritike. Zdaj mi je lažje, zdaj ga zaradi rabe oziroma obrabe povijam že s trakovi in vso nekdanje prizadevanje je manj vredno.

Ampak prizadevanje je vedno prisotno; ni mi povsem vseeno, če mi otroci, ki se na dvorišču med sabo lovijo, na avtomobilu odlomijo ogledala, zvrnejo to ali ono. Lahko bi si pokril oči in zatisnil ušesa ter se nasmejal, ko bi si rekel, da je za vse to kriv sosedov maček. Nasmejal bi se zaradi spomina na dopustovanje pred dvanajstimi leti, ko je bil za prevrnjene steklenice alkolnih pijač naslednje jutro obtožen maček, ki ga nihče ni ne poznal ne videl, a bilo je verodostojno.

Poglavitno vprašanje je, koliko se sploh vznemirjati. Skušam upoštevati izkušnje oziroma zmožnosti svojega vpliva. Na primeru to pomeni, da si ob gneči na cesti rečem, da nad stanjem nimam vpliva in moja dejanja oziroma razmišljanja ne bodo ničesar spremenila, kajti naučil sem se, da bližnjice niso bile nikoli krajše. Pogosto se moram prepustiti toku, ker drugega toka pač ni. Enako je z zamujanjem; lahko hitim, tvegam, mogoče uspem, a vem, da je jutri nov dan.

Prestolnica užitka

Dnevno, občasno občasno, če ga zamudim, je med deseto in enajsto uro pogovorni krožek ob dnevni kavi in cigaretih v opuščenem prostoru pri odprtima oknoma. En dan sva bila sama, nakar sem vprašal: „Glede, da ne kadim in ne poznam učinka me zanima, če kajenje sprošča oziroma če ima kakšen učinek.“ Odvrnila je, da ga ima in me vprašala, kako se sproščam. Odgovoril sem: “Z uživanjem veliko in še več čokolade, govorim od sto do dvesto gramov dnevno.“

Minilo je nekaj ur, nakar sem popoldne v nabiralnik prejel sporočilo rednega kupca, ki je želel toliko in toliko kosov in naj pripravim ponudbo. Ker količina ni bila zanemarljiva in mi priprava takšne količine predstavlja nekaj dni dela, sem poiskal bonboniero, sestavljeno iz vsaj osmih okusov, kjer vsak okus praviloma nastopa v paru in je zaznamovan z barvo: modra za mlečno čokolado, zelena za drobljene lešnike, oranžno–rjava za lešnikovo polnilo in tako dalje. Kot vsakič začnem pri najprijetnejših okusih, temnejše in grenke pa pustim za konec ali za naslednjič. Tokrat je bila nuja tolikšna, da je pošlo vse, vseh dvestopetdeset gramov, pred mojim odgovorom s ponudbo.

Nekaj dni za tem sem odkril nežne kroglice uveljavljene švicarske čokoladnice z imenom in njihovo linijo izdelov, ki se prične z isto črko kot naše glavno mesto. Kroglice so pakirane v rozasto škatlo oblike šeststrane prizme in vsaka zase je v to barvo tudi obvita. Četudi mi čokolade z jagodnim polnilom niso priljubljene, so te kroglice iz mehke bele čokolade in z jagodnim polnilom razpršenim po vsej notranosti božanske. Pojedel sem dve, ostale sem podelil in nekolikoliko kasneje sem prejemal samo še vprašanja, če jih imam še kaj.

Luknja zamika

Neverjetno, kako ljudje utrudijo. Včeraj mi po vrnitvi iz službe ni preostalo drugega kot ležanje, ko sem začutil še toliko bolj utrujene noge. To popoldansko ležanje po dveh urah še vedno ni prineslo občutnega izboljšanja.

Ljudje utrujajo, ko in ker se ne znajo izražati. Trdijo, da imajo težavo in to je vse, kar pride iz njih. Ko se iz njih izvleče podrobnosti, dobijo rešitev, a zopet trdijo, da imajo še vedno težavo. Ko se iz njih zopet izvleče podrobnosti, se ugotovi, da rešitve sploh niso upoštevali oziroma jo preverili. Torej so žejni, dobijo pijačo, ne pijejo in se še vedno pritožujejo, da so žejni. Najbolje se je umakniti, takrat premisliti, ker bi jim sicer nasul en kup nepravilnosti, največkrat iz nespoštovanja pogodbenih obveznosti oziroma dolžnosti. Zakaj bi zgubljal energijo, voljo? Zakaj bi bil zagrenjen? Zakaj ne bi tega prepustil drugemu? Tistemu, čigar delo je to.

Nekje mora biti vedno meja. To je moje, to je od nekoga drugega. Besede so pomembne, ne sme se reči: „To ni moje,“ ker bi to pomenilo zavračanje. Ni mi težko storiti, vendar storim prvič, storim drugič … storim osmič in potem se navadijo. Koliko dodane obremenitve sem tako dobil? Iz svoje pripravljenosti, požrtvovanja, zato mora biti nekje: „Ne.“

In, ko je tako, to določeni razumejo kot žalitev ter odvrnejo: “No dobro, če je že tako, bom pa sam.“ Zato je zopet zlato pravilo umik. Če je človek umakjen, zavrnitve ne more reči. Tega mu ni potrebno reči, ker ti utrujajoči ljudje komunicirajo izključno ustno. Ti ljudje so manipulatorji. Beseda ima pravi pomen, čeprav je za moj okus tujka oziroma si želim nekaj bolj slovenskega.

Poklicni manipulatorji – manipulatorji v službi; kaj so in kako se obnašanjo iz mojega nestrokovnega vidika, ker nisem ne psiholog ne pravnik.

• Komunikacija je skoraj izključno ustna. Tudi preko posrednikov.
• Če in čeprav ima pristojnost za spremembe in si jih želi, raje jamra tistim, ki te pristojnosti nimajo.
• Čeprav ima pravico odločanja, se ne odloča.
• Ne želi se izpostaviti in zato skuša svoja dejanja oziroma odločitve preložiti na druge, da bi se s tem izpostavili drugi.
• Ne zna dati nedvoumnih, predvsem pa celovitih navodil.
• Nima načel, svoje mnenje in vedenje spreminja glede na sogovornika in okoliščine.
• V večji skupini je raje tiho, saj tedaj ne more vsakemu govoriti po svoje.
• Če je ta oseba vodja, zapisniki sestankov ne obstajajo. Če pa obstajajo, se sklepi sestanka ne potrjujejo, ker zapisnik sestanka ne izraža vsebine sestanka.
• Ko so težave, so krivi drugi. Ko ti drugi dokažejo, da so naredili pravilno, o tem nihče drug ne ve.

Umik (torej neustni stik, tudi torej izogibanje telefonom, telefonskim klicem) ter lepa slovenska pisana beseda. Oh, kako je tedaj svet lep.

Romanje razmer

Nekaj tednov nazaj sem se navdušil nad ponovno uporabo plastičnih mas. Po hitrem pregledu obstajata dve skupini teh mas: termoplasti in termoseti. Za ponovno uporabo so najprimernejši termoplasti, saj jih je pri višji temperaturi mogoče preoblikovati oziroma jih brizgati v kalupe. Termoseti se s povečevanjem temperature ne mehčajo, zato jih predvsem drobijo in nato prešajo ali uporabijo kot primes.

Umetne mase za ponovno uporabo so označene s tremi puščicami, ki sestavljajo obliko trikotnika, ter s številom znotraj omenjenega trikotnika. Postopek je preprost: umetne mase se loči glede na to število in glede na barvo, potem se jih zmelje na delce, delce segreje v zmes ter jo potisne v kalup.

Preprosto dokler se ne začne preračunavati, koliko stanejo stroji ter energija zanj. Za dodatek mora biti tudi umetna masa čista, zares čista. Praviloma bi morali pred zavrženjem vsake embalaže v smetnjak za embalažo to umiti. Koliko ljudi to sploh počne? Torej so potrebna še čistila, energija za pranje in seveda obdelava odpadnih vod.

Na koncu se izkaže, da je v trenutni ekonomiji ceneje neuporabiti obstoječe umetne mase za izdelavo novih, zato trenutno tudi ni vzpostavljenih shem vračil plastenk. Deluje le kavcijski sistem steklenic za nekaj vrst pijač. V tej shemi ni potrebno zgolj čiščenje, tudi steklenice morajo biti namensko izboljšane – z debelejšo steno, da se težje razbijejo.

Po mojem mnenju najboljši pristop k zmanjševanju odpadkov preprečiti njihov nastanek. Pomislite. Vrečka za smeti je takoj smet.

Cena izraza

Morda se bom, morda se ne bom znebil svojih dveh lastnosti, ki me najbolj omejujeta, a me tudi določata. Ti sta moja neodločnost in moje nezaupanje. Namesto dveh poti, jih bom našel šestnajst, med katerimi se ne bom znal pravočasno odločiti. Ne potrebujem pomoči, sam znam najbolje.

Neodločnost je povezana s prekomernim premišljevanjem posledic vsake odločitve in tehtanjem med njimi. K sreči vedno obstaja tudi odločitev za neodločitev.

Nezaupanje pa se najbolj kaže v temu, da dela ne delim naprej. Predaja vseh navodil in podrobnosti je zamudno, hkrati pa želim imeti nadzor nad izvajanjem in kakovostjo izvedbe, kar zopet terja čas. Sestanki, predvsem ustni, so trošenje časa. Ljudje cenijo kakovost izvedbe in pravočasnost, vendar lahko tako opravim le tiste naloge, za katere vem, kako se jih opravi, oziroma obstaja le ena pot do cilja. Po drugi strani pa nimam slabe vesti, če imajo nekateri ljudje primanjkaj in obljubljajo gradove v oblakih, česar tehnolog ne more uresničiti in se stvari zavlečejo.

Na koncu bom naredil tako, kot sem to storil na psihološkem testu, kamor so me napotili zaradi dela na višini. Na testu sem moral večkrat izbrati tisto besedo med dvema besedama, ki me bolj zaznamuje. Ker so se iste besede pojavljale v različnih parih in sem želel v odgovorih imeti vzpostavljen red, sem vseh dvanajst besed zapisal v vrsto, pri čemer so bile na levi tiste manj in na desni tiste bolj zaznamujajoče. Nisem se toliko posvetil sami razporeditvi besed oziroma njihovem pomenu, pomemben mi je bil zgolj red v odgovorih. Zanimalo me, če to cenijo oziroma če to v odgovorih zaznajo. Urejenost za predstavo na primeru pomeni, če je Janko nižji kot Simona in Simona nižja kot Marjan, mora biti tudi Janko nižji kot Marjan in ne obratno, strokovno se to imenuje tranzitivnost. Ko sem imel besede v vrsti, mi ni bilo več potrebno ob vsakem paru besed brati razlage posamezne besede in sprejeti odločitev glede na pomen, zadoščal je vpogled v vrsto. Izida svojih odgovorov nisem nikoli izvedel. Delo na višini imam odobreno.

Greha občutek

Ah to vreme in moje razpoloženje prilagojeno temu: užaljeno vesel oziroma veselo žalosten pomorščak na nasedli jadrnici s pomanjkanjem hrane.

Ljudje, sprijazite se, da z mobilnim telefon ne bova nikoli nerazdružena. Joj, kolikor zanikanj toliko razumevanj napisanega. Poenostavljeno rečeno, nanj nisem navezan, pogosto ne vem, kje ga imam, če se komu oglasim, to razumejo kot čudež. Ne boste me prepričali k pogostejši rabi in nikar ne sodite po sebi. Če so ljudje živeli in preživeli trideset let nazaj, ko telefonov še ni bilo (toliko), bomo preživeli tudi sedaj. So tudi dnevi, kot je danes, ko je telefon neprestano pri meni, a z razlogom. Tudi med kolesarjenjem ipd. je telefon poleg.

Nekaj tednov nazaj sem zasledil izjavo zapisano približno petindvajset let nazaj: „Na svetu je Internet.“ Sedaj bi ga prepisal kot: “Svet je na Internetu.“ Telefoni so v zadnjih desetih letih dobili več kot pamet, glavnina pa v roke povezavo z Internetom in posledično edino povezavo s svetom. Ker je telefonov s tipkami je le še peščica, niso bistveno cenejši in na njih ne morem uporabljati spletne banke, uporabljam pametni telefon. Meni služi še kot budilka, za prikaz točnega časa in za priložnostno poslušanje oziroma predvajanje glasbe, s čimer ne izgubljam časa s pripravo namenske naprave. Kakovost zvoka pa me glede na majhnost naprave osupne.

Sedaj, če ni na klik, ni … zato še eno skladbo iz časa kaset, ko se je poslušalo radijsko postajo, čakalo na skladbo in na pričetek snemanja, oziroma iz časa presnemavanje kaset, ki je trajalo tako dolgo, kolikor je bilo nanj posneto.

Napera izvleka

Živeti radovedno ni lažje, je le časovno potratnejše, saj ni hitrih in preverjenih receptov ali uveljavljenih pravil. Živi se z razumevanjem, dojemanjem in navsezadnje tudi s poskušanjem. Človek spozna in pozna svoj celotni podvig, od pričetka do zaključka. Neutemljenih odločitev ni … „Ali je nekje odgovor? Ali je nekdo, ki ve?“

Ko plačujem z gotovino, izročim bodisi točen znesek ali tako natančen znesek, da se mi vrne kovanec, dva ali bankovec. Zgodbi sta dve. Enkrat sem v Ljubljani želel nekaj kupiti (kaj se ne spomnim več, to je bilo vsaj že petnajst let nezaj), vendar iz nekega razloga nisem (zagotovo niso imeli ali sem bil prepozen), zato sem gotovino odnesel na tamkajšno banko, kjer so me vprašali, koliko imam. Izrečeno vrednost so vpisali kot polog. Zatem so izročeno gotovino vstavili v stroj za preštevanje in takrat sem izvedel, da sem storil napako. Ugotovil sem, da sem gotovino štel kot minute. Torej sem za vsakih šestdeset evrov enoto prenesel naprej oziroma sem prištel sto. Vpisan znesek so mi vzeli iz računa in vpisali točen znesek. Druga zgodba je vezana na vračilo v kovancih, kjer se je izkazalo, da so bile vmes še druge valute. To se ni zgodilo enkrat, to se je dogajalo. Manj kot mi vrnejo, hitreje preverim in preštejem.

Malenkosti spreminjajo osebnost.

Razpoka dneva

Sobne rasline so zakrile psa, ki s taco moli v krizo. Te krize še nisem ubesedil in menim, da je čas pravi.

Opazujem druge, opazujem oponašanje ljudi in življenjska obdobja. V naši kulturi je to obdobje izobraževanja, obdobje zaposlitve, obdobje starševstva in obdobje upokojitve, po večini v tem vrstnem redu. Je to vse? To ne more biti vse. Nočem, da bi bilo to vse.

Nisem še raziskoval menj drugih ljudi. Mogoče to za njih sploh ni omembe vreden problem in se s tem ne ukvarjajo – s tem so se sprijaznili. Jaz se nisem, zame je takšno življenje sužnja. To ni sužnjelastništvo, človek je suženj le sam sebi – služenj svojih želj. Kos razmisleka je sledeči: Človek hodi v službo, da zasluži. S tem si kupi hišo. Ker si je kupil hišo, hodi v službo, da si jo odplača. Ker je pot dolga, si kupi vozilo. Ker si je kupil vozilo, se vozi v službo, da ga odplača, itd. Razmere v službi se spremenijo. Človek si želi druge službe, a je zadolžen ter ne ve, kako bo v njegovi novi službi ipd.

Ravnokar našteto ljudje počno, razen če podedujejo ali je plačnik nekdo drug, ampak plačnik vedno obstaja. Seveda niso vsi ljudje takšni. Vodilni ljudje oziroma bolje rečeno lastniki podjetij živijo drugače, večinoma bolje, ampak delež teh ljudi je majhen. Kakor koli, takšno nizanje vzročno-posledičnih povedi, me je vzgojilo drugače. Dejansko se skušam izogniti vsem pastem, ki človeka pahnejo v vrtinec samega sebe.

Mobilni telefon za nekaj sto evrov oziroma skoraj že tisoč evrov? Ne.
Osladkana pijača s tavrinom in kofeinom? Ne.
Naložbeni skladi in obročno odplačevanje? Ne.
Udoben in razkošen avtomobil s kromiranimi obrobami ali spuščenim podvozjem? Ne.
Igranje iger na srečo? Ne.

Ampak lahko bi … zakaj ne bi? Zakaj bi? Lahko bi… ampak vprašanje, ki vedno deluje je sledeče: „Ali to zares potrebujem? Kaj bom s tem? Kolikšna je dodana vrednost?“

Ljudje, ki temu nasedejo, so zame reveži. Reveži, saj stradajo, ker nekje pač morajo vzeti. In, kolikor sem opazoval, nasedejo povečini ljudje, ki že tako ničesar več nimajo in njihovo stanje se le še poslabša.

Kako se pastem izognem? Z analizo oziroma z dvema vprašanjema:„ Kaj imam?“ in „Kaj želim doseči?“ Včasih na to nisem bil pozoren, ampak sedaj se držim za glavo in nasmehnem, ko zaslišim ljudi, ki rešujejo problem, ki ga ne poznajo, v smislu, da ne vedo, kaj naj bi sploh reševali, ker se niso vprašali, kaj imajo ali kaj si želijo. Potem pa rešujejo nek povsem drug problem …

Ker sem vse zgornje želje zavrnil in bi pričakovano zavračal tako naprej, je logični sklep ta, da želj nimam, da si ničesar ne želim. Kaj si sploh želim? Želim si radovednosti in raziskovanja. Za to potrebujem čas. Čas, ki bi ga sicer potrošil v vrtincu samega sebe. Vsi imamo svojih štiriindvajset ur dnevno, razlikuje se le delež, koliko ga namenimo kapitalistom.

Ovčjereja narodov

Ah ta moderna tehnologija, vsakih deset let nekaj udarnega, s čimer se zaposlijo množiče. Še pred časom so bile v igri t.i. kriptovalute, s katerimi je peščica obogatela, večina pa zato izgubila. Sedaj pa je na pohodu ta „umetna inteligenca“ s svojimi lovkami na vedno več področjih.

Ljudje pa postajajo neumnejši. Včeraj sem namreč opazil slovenske podnapise slovenskega govorca, saj je ta pri svojem govoru uporabljal preveč tujk. Te besede se tako redko uporabljajo, da mi ni jasno, zakaj ne bi uporabljal ustrezne besede oziroma kje zavraga je človek staknil te tuje besede. Najverjetnejši razlog uporabe (po moje) je izrazna moč, zaradi česar se pri preklinjanju na slovenskem ozemlju predvsem uporabljajo besede oziroma besedne zveze iz južnih jezikov.

Voditelji držav postajajo manj razsodnejši. Več vojn, več nasprotovanj, višje cene … same nepotrebnosti, otročje igre metanja polen pod noge.

Mislim, da je prišel čas za gojenje sobnih in okrasnih rastlin. Mogoče še sadnega drevja, od tega bom kaj imel.

Nadlegovanje glasbe

Med delom oziroma ustvarjanjem poslušam glasbo, praviloma kar radijsko postajo in povečini je to Radio SI, ki ima pretežno dober izbor glasbe, vendar občasno pretirava z rinjenjem določene slovenske glasbe oziroma določenih komadov. Slišal sem ga prvič, slišal sem ga drugič, dosedaj sem ga slišal že vsaj dvainpetdesetkrat in sem si na podlagi njegovega besedila ustvaril menje, da je avtor ustavil komad, ker ga je moral ustvariti, brez kakšrnega koli vzroka brez kakršnega koli namena, komad obstaja zgolj zase. Besedilo se ponavlja, nima kakršnega koli globljega pomena, pod komad pa je podpisan Gal Gjurin in ni vreden predvajanja.

Slovenska glasba za katero lahko rečem, da se je avtor potrudil tako na besedilu kot skladbi, izvajata Siddharta in Jan Plestenjak. So še drugi dobri avtorji, vendar imata ta dva za moje mnenje precej pestro in zahtevno besedilo, kar pomeni, da imam težave s pomnjenjem.

Čaše razvade

Tri ure kasneje ne bi bil tako velik problem, če bi bil izlet v Slovenske gorice izveden v soboto. Priti domov ob pol tretji uri na ponedeljek … svojevrstno doživetje.

Bilo je veliko in še več smeha ob šaljivih dialogih med vožnjo, čeprav bi družba lahko prej zaključila svoje popivanje v spodnji savinjski dolini in bi se zato lahko poprej odpravili na pot proti domu. Presenetljivo mi je dognanje, da je presoja dogodkov tega in ostalih doživetij stvar posameznika. Moje mnenje je in moja izbira je, kako gledam in kako se odzivam na to.

Vedno je moja izbira in moja odločitev, ali bom žalosten ali bom vesel. Vsak ima svojo izbiro in svojo odločitev. Ne moremo spremeniti preteklosti, ne moremo spremeniti ljudi in ne moremo spremeniti usode, lahko pa se odločimo, kako se bomo na to odzivali in kako se bomo počutili, čeprav to ni preprosto. Ni preprosto odmisliti skrbi, se rešiti iz svojih čustev in se osvoboditi nesrečnega življenja. Zato sem sedaj, ko so posledice pomanjkanja spanca izvenele, vesel za ta izlet in razmišljam, kdaj bo naslednji.

Kakšno leto dni nazaj so na kolesu nastale prve praske, saj sem si ga bil naslonil na vrata, nato pa sem ta vrata iz notranjosti odprl in kolo je padlo. Moj odziv je bila moja odločitev. Moja odločitev je bilo spraševanje samega sebe, zakaj sem to storil, moja odločitev je bila očitanje samemu sebi nesposobnost, vsekakor pa je bila tudi moja odločitev, da kolo ne sme imeti prask. Sedaj je, kar je bilo, in teh težav nimam več.

Oskrba zaviralcev

Zagrabila me je nostalgija in me je zanimalo, ali sem lahko sedaj, ko sem starejši, preračunljiv …, tudi uspešnejši pri igranju igre Monopoly. Ko sem jo igral nazadnje, sem igral še s tolarji in ne vem več, kako sem takrat razmišljal.

Bistveno pravilo, ki sem ga prepozal, navajam prvo in je sledeče. Ni pomembno, koliko polj ima igralec v lasti. Pomembno je čimprej imeti vsa polja iste barve in na vsakem od teh polj postavljene vsaj tri hiše, da preostali igralci čimprej bankrotirajo. Tudi izven igre je pomembnejše, da se človek osredotoči na manj področij oziroma stvari in ta področja oziroma stvari bolj izpili.

Smiselno je imeti vse štiri železniške postaje, saj takrat najemnina drastično zraste, in smiselno si je lastiti polja, ki so točno dva, štiri … dvanajst korakov oddaljena od zapora, saj se po metu dveh kock z enakim številom pik igralec znajde ravno na teh poljih. Podobno je smiselno imeti v lasti polja, na katere igralce napotijo karte.

Veliko lažje zmaga tisti igralec, ki igro začne prvi, saj so polja še prosta, medtem ko se vsak naslednji igralec lahko znajde na že zasedenem polju in že plača najemnino.

Jesen občudovanja

V Ljubljani ni potrebno imeti namenskih območij omejene hitrosti, znanih tudi kot cona trideset, ali postavljati označevalnih tabel za območja umirjenega prometa, ker je promet več ali manj vedno takšen in to celo na izpadnici od odcepa Tomačevo proti Črnučam. Od omenjenega odcepa sem se premikal s kvečjemu tridesetimi kilometri na uro. Nazaj grede, po isti cesti — tokrat vpadnici, sem potoval dostojanstveno, kar mi je bilo všeč, vendar sem se ob pogledu na hitrocesto — obvoznico izpod kvazikrožišča odločil, da poti tam ne bom nadaljeval.

V iskanju načina za izogib počasni gosenici na hitricesti, sem na semaforju kvazikrožišča po zeleni luči raje počakal, da se je pas desno od mene v celoti izpraznil, nakar sem naredil prekršek, dejansko prevozil polno črto, in se bolje pomaknil proti zunanjemu pasu, kar mi je omogočilo izvoz za Žale. Sledilo je premnogo krožišč ter tudi poškodovanih vožišč in naposled sem zapeljal na Letališko cesto.

Tam je nekoč bilo letališče in za cesto se je ohranil kontrolni stolp, katerega so na moje začudenje obnovili in izgleda, da je tam sedaj okrepčevalnica. Seveda so na moje začudenje prenovili tudi vsa krožišča na tej cesti, ki imajo sedaj med pasovi robnike.

Potem sem razmišljal in sklenil, da je bil nakup kolesa smiselna poteza. V septembru sem z njim prekolesaril vsaj tristo dvajset kilometrov.

Jutranja rosa

Projekt nakupa kolesa je, po prvih občutkih, obsežnejši kot je bil nakup avtomobila, saj je precej več podrobnosti — celo čevlji so prišli z navodili za uporabo.

Najprej nekaj zgodovine. Nekje deset let nazaj sem pred smetiščem rešil modro cestno kolo ljubljanske proizvodnje, naročil zanj pneumatiki iz Združenih držav, saj nisem nikjer bližje našel enakih, ter ga očistil z zobno ščetko in s kuhinjskih razmaščevalcem z vonjem limone. Potem sem se začel voziti, a je verjetno količina prevoženih kilometrov vsako leto upadala z vnemo. Ne bom se spomnil, kako je upadalo, vendar sem prepričan, da je očitna sprememba nastala z zaključitvijo šolanja, s čimer so se poslovile poletne počitnice.

Lansko leto sem se na cesti preveč približal travnim bilkam in te so zašle v ležaj, kar je zahtevalo predčasno vrnitev, poseg čiščenja, jasno zopet z enakim razmaščevalcem, in mazanje. Sledilo je iskanje občutka pri zategovanju kontramatic na obeh strani osi. Če sem zategnil preveč skupaj, sem med vrtenjem čutil majhne drobce — enako občutku drsenja kuhinjske deske po mizi, na kateri so ostali kristali soli ali sladkorja. Če sem zategnil premalo skupaj, je nastala „zračnost,“ kar zopet ni bilo dobro. Občutek pri prvem obroču (kolesu) sem našel kar hitro, pri zadnjem pa je trajalo nekaj dni, ampak naposled sem ga le našel in zabava se je lahko nadaljevala.

Nato sem opazil, da sem v desetih letih v sprednjem verižniku izgubil dva vijaka od petih, zato sedaj po vsaki poti preverim, če so preostali trije dovolj zategnjeni. Tudi med vožnjo vsake toliko časa preverim, če imam res še vse tri. Mnogo pred tem sem opazil, da sta oba obroča, izrazito zadnji, ukrivljena, vendar se s tem nisem preveč ukvarjal, saj za ravnanje nimam niti primerne opreme niti ne želim tvegati utrganih špic.

Zaradi omenjenih tveganj in nedobavljivosti (potrošnega) materiala, sem se odločil za korak naprej. Bežno sem preletel splet in po nekaj dneh našel spletno stran (proizvajalca koles), ki sem jo opazil že pred leti, kar pomeni, da sem nova kolesa občudoval že prej, ampak se takrat nisem prepričal v nakup.

Opazil sem, da tako kot pri avtomobilih obstaja moda tudi pri kolesih, saj so pomembna modelna leta, pred tem pa, da je (vsaj pri cestnih kolesih) najpomembnejša masa sestavnih delov. Ljudje tehtajo sestavne dele, izbirajo dele iz lažjih litin, skrivajo pletenice pred vetrom (oziroma jeklenice, če so iz jekla) … Glede na to, da je moja telesna masa spreminjajoča iz tedna v teden in ne tekmujem, mi en kilogram težja oprema ne igra vloge, zato sem izbral (najcenejše) kolo z okvirjem iz aluminija in sestavnimi deli običajne sestave, po kakovosti na lestvici od ena do šest (najbolje) na četrtem mestu. Že to, bo glede na dosedanje stanje relativno gledano precejšna razlika.

Tipično se cestna kolesa dobavljajo brez pedal, saj je izbira teh odvisna od načina pripenjanja in od čevlja, zato sem si najprej izbral, po mojem občutku najbolj razširjen, način pripenjanja in kupil ustrezne pedale, malo boljše brez utemeljenega razloga.

Na področju kolesarjenja nisem strokovnjak, zato po mojem (fizikalnem) mnenju se kolesarski čevlji na pedale pripenjajo iz vsaj dveh razlogov. Pri razlog je ta, da je „noga vedno na najboljšem mestu“ oziroma da se zagotovi prenos kar največje sile stopala na gonilko, in drugi ta, da lahko s preostalo nogo tudi vlečemo pedal navzgor, zaradi česar menim, da bom med vožnjo navkreber potreboval manj vstajanja in zibanja kolesa levo in desno.

Toliko za torek.

Znani tujci

V petek sem se zbudil z občutkom, da so bile sanje tiste noči do zdaj najboljše. Posebno me je presenetilo tudi to, da so se končale ob pravem času — tik pred budilko. Sanjal sem nekaj, kar je bilo zelo podobno igri „lights out“ oziroma minolovec, le da so ljudje skakali po tlakovcih okrog cerkve.

Naslednja dva jutra os bile pripadajoče sanje bolj kot ne katastrofa; sploh, ker sem v petek zvečer iskal nekaj sladkega v količini dveh mozartovih kroglic, našel pa sem tristogramsko čokolado s keksom. Najprej sem si rekel, da bom pojedel le dve vrstici, nakar si nisem mogel pomagati in šel do polovice in nato kljub svojemu nezadovojstvu v ovoju za naslednji dan pustil samo še dve vrstici.

Naslednji dan sem zato šel na kolo, prevozil okrog petinštirideset kilometrov in se na koncu spraševal, čemu imam prestave oziroma zakaj jih ne uporabljam. Dan zatem pa še na tri in pol ure dolg pohod, pri čemer sem se zadnje pol ure spraševal, zakaj so moji odzivi takšni kot so in čemu se tako rad prepiram z besedami.

Sedaj sem si vzroke poenostavljal in prišel do zaključka, da to predvsem zaradi občutka ogroženosti oziroma straha pred neznanim.

Bife prepiha

Zopet sem se pogledal v ogledalo in zopet sem se nasmehnil, ko sem opazil svoje velike zenice in si predstavljal, da bi lahko šel skozi kar svinčnik. Pojma nimam, čemu so tako velike, me pa moti, da skoraj gotovo zaradi tega težje gledam podnevi.

Se mi pa oči še vedno niso privadile na vedno pogostejša presenečenja o vedno višjih cenah ali zaradi nedobavljivosti.

Zgodovine ni, so samo posledice.