Soglasje otožnosti

Lansko leto kot tudi vsa leta dosedaj sem očitno bil dovolj brezbrižen in takšni so bili tudi drugi ljudje, toda oni le do lanskega leta, zato so letos opazili in upoštevali mojo izjavo oziroma mojo splegledano izjavo. Če bi le lansko leto dejansko prebral vprašanje in označil DA, letos ne bi imel za doplačati davka trikrat več kot dosedaj.

Karkoli, nadalje vrtanje v srž je podalo pojasnilo. Označen DA ali neoznačen DA, ista figa; kriva je sprememba zakonodaje, ki je premetenim ljudem ukinila določeno ugodnost. Bojda naj bi bilo v Sloveniji takšnih le dva tisoč in to so storili za poenostavitev oziroma poenotenje postopkov (pri sebi). Vlada, najlepša vam hvala za tako spodbudno okolje; mogoče bi bil Ciper boljša izbira, ampak če bom ostal pri tem znesku, bom še vedno na boljšem kot marsikdo.

Gora globine

Za vse, kar se je zgodilo, a se naj ne bi, in za vse, kar se ni zgodilo, čeprav bi se lahko, obstaja vzrok. Mogoče je znan, a ni nepomemben.

Tedaj se kaj ni izšlo po predvidevanjih in podiral se mi je svet; zdaj, skoraj že petnajst let ali le dva meseca kasneje, bi rekel, da je bolje, da se kaj ni izšlo. Še vedno se je vse nekako izšlo oziroma razrešilo, čeprav mi je bilo tisti trenutek lahko tudi skrajno neprijetno. Kaj če se enkrat ne bo izšlo?

Dodatno obremenitev mi predstavlja še strah pred zamujenim in strah pred nepredstavljimi posledicami. Lažje mi je, ko ugotovim, da teh in takšnih tegob nimam samo jaz, vendar si nisem niti predstavljal, da nas je toliko. Zahvaljujem se vsem, zaradi katerih je sedaj pogonsko gorivo postala omejena dobrina. Včeraj me je na najpogostejšem odjemnem mestu pričakal listek o nedelovanju točilne ročke, zato sem danes svojo srečo najprej poskusil nekje drugje, kjer pa so to mesto razočarano zapuščali tudi drugi. K sreči oziroma kot že omenjeno, da se vedno izide, sem za tem že danes uspel točiti na svojem najpogostejšem odjemnem mestu.

Brez priložnosti ni zamujenih priložnosti.

Ampak v tem svetu, v teh zadnjih nekaj letih, če se ravno ne živi v nekih odročnih krajih v Kanadi ali Rusiji, novice najdejo človeka vsepovsod. So bili ponedeljki, ko človek ni vedel, kakšna cena bo v torek, in ni mi še uspelo izbrskati zakonske podlage oziroma se mi dokopati do vira na dan pred spremembami o prihajojočih spremembah; te dni pa se že skoraj dva tedna ve, kakšne bodo cene. Bili bi tiho, čez noč spremenili cene in to bi bilo vse. Prerivanja ali pomanjkanja ne bi bilo.

Tako trhel in povezan je svet …

Bilka nehanja

Tako, kot so iz grude pognali zvončki, so prejšni teden poskočile slovenske delnice in zasenčile preostanek sveta, in tako, kot je danes zasnežilo to isto grudo in te iste zvončke, je padla vrednost tudi teh istih delnic.

Po petih mesecih ukvarjanja, opažam, da mi postaja vse to nekoliko jasneje. K temu razumevanju je daleč največji del prispeval čas, a še vedno se igram in, priznam, nimam ne tehnike ne strategije. Priznam tudi, da me je zamikala omenjena slovenska rast, a sem le upošteval nekaj svojih pravil; ne je ne in dovolj je dovolj, čeprav bi najraje imel kar vse.

Po govoricah najbolj donosni delniški trg je trg Združenih držav, a ta letos životari kot moja dva oleandra v vodi na okenski polici; ne rasteta in ne crkneta, ne glede na to, kako ju pogledam. K sreči mi ljudje gledamo precej podobno ter si naredimo oziroma uporabljamo orodja, da nam je delo lažje. Zaradi teh orodij mi ni potrebno izbirati podjetij, kot sem to sprva nameraval, temveč izberem področje, ki me zanima.

Začel sem vlagati v cel svet, opazil omenjeno životarjenje, se omejil na evropski trg ter zdaj zamenjal zemljepisne okvirje s področji v industriji. Trenutno želim vlagati v industrijo polprevodnikov, v bančništvo v Evropi in v gospodarstvo Južne Koreje. Ker menim, da je čar tega v lastnem izkustvu, nikomur ne dajem in ne nameravam dati kakršnih koli nasvetov. Dam le spodbudo, vsakemu lahko nekaj uspe, če hoče biti uspešen.

Škoda le, da sem vse to odkril pozno.

Dihotomija postulatov

Preseneča me širnost slovenskih besed in ganejo me ljudje, ki svoj govor popestrijo z manj pogostimi besedami. Po drugi strani pa me razočarajo tisti ljudje, ki se ne potrudijo dovolj, ne izberejo slovenske besede in vzamejo neko tujo, večinoma angleško besedo, ki jo uporabijo tako, da potrebujem razlago.

Leto je mimo, presenetljivo veliko sem zapravil. To vem, ker sem začudeno veliko zaslužil, in obenem ugotovil, da mi je pod črto ostalo osuplo malo. Kam hudiča mi je odšlo?

Močno upam, da se letos osredotočim na svoje (že več let) nedokončane projekte, si ne želim oziroma ne sanjam o novih. Toliko je že bilo postorjenega, da bodo ti projekti donosnejši kot karkoli novega oziroma drugega. Seveda bi še to, to in še tisto, ampak ne razumem, da mora biti nekje črta, sicer zopet ne bo ničesar pod črto.

Veselje idile

Skrbi naraščajo, glava se me več ne drži. Misli tavajo, razmetane so v jutranji megli. Razmišljam preveč, skrenem s poti. V manj kot v pol ure se povlečem nazaj na cesto. Robnik je odrgnjen. Tisto, kar ga je odrgnilo, ostaja neznano. Zamudim deset minut, pred tem še ukradem parkirno mesto. Na koncu se kot nekoč tiščim ob radiator, le brez učbenika. Zdaj so drugi, razpuščeni časi. Ob šestih imam redni sestanek. Dolar pada in pada, a jaz sem žejen. Grem pit.

Repincelj in vitlof

Padlo je in je tudi zraslo nazaj. Nekaj sem kupil, nečesa drugega (še) nisem. Kakorkoli, najpomembnejše je, da se človek poglobi, se odloča sam in ne verjame samooklicanim šarlatanom. Kaj šele, da bi jih plačeval. Poleg vseh resnično neresničnih kozlarij teh kar mrgoli. Denar ne pada iz neba; razen pri loteriji, vendar takrat pade le enkrat z neba in se ne spomnim, da sem kadarkoli karkoli zadel, če sem sploh kdaj igral. Možnosti so majhne, zato ne igram.

Slovaška koča

Kakorkoli, ustvarile so se zgodbe in nastali so spomini.

A sedaj bi si želel zdravja in tega bi želel tudi drugim. Stanje biti zdrav človeku ne prinaša čustev, ga ne more občutiti oziroma se ga ne zaveda, zato si ga po mojem mnenju premalo želimo oziroma si ga želimo šele tedaj, ko ga nimamo. To pa se občuti, čeprav je le glavobol.

Poleg zdravja pa še čimdaljše življenje. Če lahko kdaj karkoli dosežemo, je zdaj pravi čas.

Navdušenje običajnosti

Pozno zvečer sem se vozil domov, bil osredotočen na vidno polovico nenavdno večje bledokrvave lune in pri tem razmišljal.

Kaj vse smo imeli, kaj vse smo preživeli, ampak vse dobro se enkrat konča. MTV se po nekaj desetletjih poslavlja oziroma se bo nabor njihovih programov skrčil. To je zgolj začetek, kateremu bodo sledili še drugi televizijski programi. Gledalci raje zgubljajo čas z ogledom zasvajajočih kratkih posnetkov s prikritim izzidom na mobilnih telefonih in temu sledi.

Mladina je neubogljiva; ne sprašujem več, kdaj bo kaj narejeno, temveč kolikokrat moram še reči, da bo narejeno, oziroma kar vprašam, če nisem bil dovolj jasen. Drugi bi z njo že obupali. Po govoricah je tudi drugod tako (slabo).

Umetna inteligenca ne bo vzela služb, vzela bo sposobnost ljudem za opravljanje teh služb.

Papir vrednosti

Dolgo časa sem varčeval v obliki vezane vloge. Pred petnajstimi meseci so bile obresti še odlične. Tisoč evrov je po enem letu prineslo še trideset evrov; zatem je obrestna mera začela padati in marca letos je padla na desetino. To pomeni le še tri evre in točno tri evre, nič več nič manj. Zato sem se pred meseci odločil, da začnem varčevati v delnicah. Boljši donos prinese tudi večje tveganje, a sem to sprejel kot igro na srečo.

Če vrednost delnice v enem dnevu naraste za pet evrov, kar se dogaja, se tistemu s tisoč delnicami premoženje poveča za pet tisoč evrov. V enem dnevu! Če pade za toliko, izgubi premoženja za pet tisoč evrov. Zopet v enem dnevu, zato to vsekakor ni za tiste s slabim srcem. Ponavadi je po vsakem dvigu padec, zato vrednost delnice konec trgovalnega dne ostane nekje na ravni otvoritvene cene.

Zaslužek prinese preprosta strategija buy low, sell high, vendar so omejitve. Vsak nakup oziroma prodaja stane — opravnina; za prodajo so potrebni kupci želni plačati, za nakup so potrebni prodajalci želni prodati — likvidnost; nakup oziroma prodajo je potrebno na določenih borzah napovedati, zaradi česar cena ni vnaprej znana – volatilnost. K temu obvezno sodi še občutek — šesti čut napovedovanja prihodnosti.

Moja strategija je zgolj buy in po vsaj petnajsih letih sell, saj pri trenutni zakonodaji po petnajsih letih imetništva (delnice) ni davka na dobiček. Letno se imetnikom delnic izplačujejo tudi dividende, ki trenutno znašajo od tri do štiri odstotke vrednosti delnice, kar dojemam kot obresti, in zaenkrat so te višje kot obresne mere na vezane vloge, če vrednost delnice ne pade.

Zaenkrat sem v negativnem stanju, a se mi zdi to veliko bolje kot kockanje oziroma kartanje, saj so te igre v igralnicah (dokazljivo) zastavljene tako, da igralec dolgoročno vedno izgublja. Enako velja za športne stave.

Za primer, na športnih stavah so t.i. kvote oziroma količniki, s katerimi se pomnoži vložek. Če bi bila igra poštena, bi bila vsota količnikov vseh izidov ena; pa ni. Če bi naredil tri stave in zajel vse tri možnosti (zakona trihotomije); da moštvo A premaga moštvo B ali obratno ali je izzid izenačen, bi dobil izplačano manj kot sem vplačal. Potreben bi bil šesti čut napovedovanja prihodnosti. Stava na rdeče in uspeh na ruleti prinese dvakratnik vložka, vendar na ruleti niso samo rdeča in črna polja, je še eno zeleno polje za korist hiše. Tudi pri igrah niso le 3 izzidi, pri nogometni tekmi so še podaljški, prosti streli in tako dalje.

Naučil sem se, da se pri nakupih naj ne zaletavam in naj ne bom požrešen; vrednost dovolj niha in nihče drug me ne sili k nakupu, zato bo napočil trenutek, ko bo vrednost padla pod ceno, pri kateri sem delnico pripravljen kupiti.

Kako kupovati, kdaj, kako prodajati in kdaj je vprašanje za milijon dolarjev, saj pravi odgovori dobesedno prinašajo tolikšne zneske. Metode in mehanizmi so zanimivi, mi ni nič čudnega, da se nekateri s tem poklicno ukvarjajo, jaz sem daleč stran.

Izkušnja obdobij

Za odgovor na večno vprašanje, kdaj so najboljša leta, ne potrebujem več razmišljati, kajti zame so bila to leta okrog sedemnajstega leta, čeprav takrat ne bi bil takšnega mnenja. Takrat sem želel, da bi ta leta čimprej minila.

Časa takrat nisem dodobra izkoristil, počutil sem se zastrt, čeprav vem, da obstaja za opis tedanjega razpoloženja primernejša beseda, vendar se je ne spomnim. Sedaj sem drugačen, nekoliko, z nekoliko drugačnim značajem. Sedaj mi manjkajo izzivi. Ne kakršni koli izzivi, temveč zgolj takšni, da se sam sebi dokažem; da zmorem in se pri tem ne dolgočasim.

Ko sem letos prekolesaril vse postavljene cilje, me je kolesarjenje preprosto minilo. Za letošnji klanec izza ovinka, nad katerim sem prvič omahoval, sem se odločil še dvakrat, čeprav ni bilo lahko. Konec avgusta sem ponovil poskus in v enem dnevu s kolesom obiskal šestnajst občin, kar je naneslo malenkost čez stopetdeset kilometrov oziroma največ dosedaj. Ponovno sem prišel z enajstimi muhami na krmilu na Bohor in se z njega spustil v sedmih minutah, čeprav sem si lansko leto rekel, da nanj ne grem več.

En izziv sem si prestavil na naslednje leto; ta pravi: prekolesari dvesto kilometrov v enem dnevu, vendar je pri tem najtežje zaposliti glavo, kajti prej ali slej začnem razmišljati o prihodnosti oziroma kako ravnati, ko se zgodi to ali tisto, če se bo ali če se to ne bo zgodilo. Ko to odmislim, začnem razmišljati o tem, kako kaj narediti in kdaj. Zakaj o tem ne razmišljam ob pravem času na pravem mestu?

V najboljših letih so bili izzivi drugačni. Takrat sem moral drugim dokazati, da zmorem – da se lahko naučim. Vse je bilo znano, začrtano in nisem razmišljal, če se bo kaj zgodilo, ker se je vedno zgodilo.

Ali se bom kdaj predal oziroma končal z izzivi in kdaj?

Ni skrivnosti, ni igre

Za veličasnejši občutek mora obstaja možnost neuspeha. Kakšen je občutek zmagoslavja po zmagi v bitki, ki je ne moreš izgubiti?

Dejstvo je, da se ljudje pogosteje učimo iz neuspeha ali napake kot pa iz lahkega uspeha. Kolesarim in prekolesarim in, ker je prelahko, se po eni uri že sprašujem, kako oziroma katero cesto sem ubral, da sem prišel iz tega kraja v tistega. Po dveh dneh sploh ne vem več, kje sem bil. Bilo bi drugače, če bi me ujel dež, ampak me ne bo, ker izbiram sončne in jasne dneve. Ni izziva, ni občutka zmagoslavja, je le osemdeset prevoženih kilometrov.

Seveda delam napake. Za čiščenje kosa aluminija izberem pasto za odstranjevanje masti na rokah in kasneje ugotovim, da sem ga spraskal. Iz rok mi pade laminat in na parketu naredi zarezo. En kup nepotrebnih napak, še vedno se učim, naslednjič bo drugače in boljše.

Rdeče posledice

Kot vsako leto spomladi, sem tudi letos prejel sončne opekline, točeneje aprila, ko je zunaj še vedno hladneje in sončni žarki izjemno prijajo. V izogib poslabšanju stanja sem se dva tedna skrival in si tedaj kupil sončno kremo, kajti takšnega skrivanja si nisem želel ponoviti in sem podvomil v primernost obstoječih, starih sončnih krem.

Police sprva nisem našel, zato sem povprašal in potem mi je bilo jasno, čemu je nisem našel. V glavi sem imel večkratnike števila dva in ta števila iskal na tubah, dejansko pa bi moral iskati desetice. Očitno je tehnologija oziroma učinkovitost tako napredovala in jim je neekonomično ponujati vse možnosti. Ker je bila med tubami razlika zgolj evro, sem vzel večje število – petdeset, kar je bilo dražje, a s ciljem čimmanj razmišljati o času ponovnega nanosa in podobno.

Krema uspešno opravlja svojo nalogo in strinjam se s priporočili o uporabi in splošnem izogibanju izpostavljenosti sončnim žarkom. Ne razumem in ne bom se trudil razumeti ljudi, ki se namensko izpostavljajo. Saj temnejša polt pripomore k subjektivno boljšemu izgledu, vendar naj ta cilj dosegajo postopno.

Znamka kreme je trgovinska, populacija uporabnikov je precejšna in, če bi bila krema škodljiva, jo bi umaknili. Če kdaj zaidem v restavracijo s hitro prehrano, z enako utemeljitvijo izberem najbolj razvpito verigo, saj se morajo zgolj zaradi tega strožje držati pravil in si prizadevati obdržati kakovost, saj se posledic bojijo veliko bolj kot lokal z vrtečim se mesom tri ulice naprej poleg smetnjakov, katerega imena ne znam pravilno izgovoriti.

Odnašanje vrednosti

Prejšni teden sem bil na smetišču, pripeljal nekaj odpadnega gradbenega materiala in se ozrl po drugih smetnjakih oziroma košarah s tehniko in bil razočaran nad dvema stvarema. Prvič, marsikaj bi bilo mogoče še pregledati, popraviti oziroma ponovno uporabiti, in drugič, zakaj neki je prepovedano odnašati „smeti“ in s tem razbremenjevati obremenitev okolja? Kot da si želijo še več odpadkov … dejansko je z zakonom prepovedano odnašati zbrane odpadke v času, ko (politiki) vsak teden govorijo o krožnem gospodarstvu, zelenem prehodu ipd.

Ugotovil sem, da mi popravljanje stvari predstavlja terapijo in v zadovoljstvo mi je, kako se z relativno majhnim vložkom, npr. manj kot en evro, popravi nekaj kar novo stane preko sto evrov. Sicer popravilo ni vedno uspešno in, ko imam vse popravljeno, občutim pomanjkanje oziroma svojevrstno praznino.

Prizori senc

Obvladam časovnice. Vedno uspem v roku, vendar nažalost lovim zadnje dni, čeprav se takrat vedno sprašujem, zakaj se toliko precenjujem oziroma delo podcenujem, saj večino dela opravim zadnji dan, dneve pred tem pa po kakšno uro oziroma prelagam delo iz danes na jutri, tako kot danes.

Skušal sem si postaviti roke nekaj dni pred dejanskimi roki, vendar je to tako uspešno kot nadzor nad sladkarijami: samo prvi dve vrstici cele čokolade se končajo samo z zadnjimi dvemi preostalimi vrsticami prvotno cele čokolade, najpogosteje kar tiste velike. Ne gre oziroma ne uspe zgolj zaradi zavedanja o zavajanju samega sebe. Modrost: “Kdor govori resnico, govori le eno zgodbo;“ še tako drži. Učinkovitega načina torej še ne poznam.

Konec vsakega leta se tudi vprašam, zakaj se nisem najedel sadja, ko je bilo to zrelo. Letos sem maline zaradi prelaganja zamudil oziroma za tistih nekaj dni obiranja ne morem reči, da sem se jih „nažrl.“ Enako bo sedaj s slivami. Že tri dni vem, da so sedaj na vrhuncu zrelosti, vendar raje jem hruške in grozdje.

Bombaž neurejenosti

Ko najdem nekaj všečnega zase, pri tem vztrajam, kolikor pač gre. Pred mnogimi leti sem našel kavbojke in te so se po nekaj letih nošnje začele parati. Dejansko so s tem pridobivale na vrednosti, saj so ljudje začenjali kupovati ravno takšne nove – že raztrgane oziroma zguljene, ampak to ni bilo zame. Poznal sem znamko, model in barvo. Poznal sem njihovo širino ter dolžino. Iskal sem, a kljub vsemu nisem nikoli našel enakih ali nadomestljivih.

Že pri prvem primerku so bila žepa zadaj prešita zgolj s sukancem, medtem ko so v prvotnih hlačah žepi znotraj vsebovali še všito gumo. Ker je prodajalna tega primerka propadla, sem naslednje tri primerke poiskal drugje in ti so namesto zadrge spredaj imeli tri gumbe. Tega si nisem znal pojasniti. Osem let kasneje ta model ni bil več dobavljiv, zato sem našel drug model, ki je prišel v treh izvedbah, vendar me je razočarala njihova kratkotrajnost. Zamenjal sem znamko.

Skratka, v zadnjih petnajstih letih sem odpisal deset parov kavbojk od skupaj štirinajst. Ostala sta dva para zaradi preozke in predolge številke, dva para pa sta še v uporabi. Ampak po letu 2018 je vzdržljivost upadla. Pred tem mi je par zdržal vsaj tri leta uporabe, sedaj mi par kavbojk zdrži le eno leto.

Ne razumem njihovega označevanja, ker ga ni. Kako naj naslednjič kupim enake kavbojke, če na računu iz lanskega leta piše le znamka, velikost in „black denim.“ So te letošnje, za katere piše to isto, isti model ali kaj drugega. Je izdelava tako neponovljiva oziroma čez palec, da je zato vsak kos edinstven? Če jim zmanjka zadrg, začasno preklopijo na gumbe in potem nazaj na zadrge … mogoče pa ostanejo pri gumbih, ker so cenejši, morda hitreje pritrjeni in lahko zato izdelajo več parov na uro. Kdo ve na hlačah za okrog petdeset evrov.

Vrata svetlobe

Rad imam ljudi, ki se zavedajo svojih besed in mi ne govorijo, da me niso videli že sto let, saj se potem počutim obvezujoče njih popraviti, da se nismo videli le dve leti in pol. Saj vem, da se temu tako reče, ampak če vedo, kako mi je ime in kako izgledam, pričakujem, da vedo tudi nekaj takega, in nisem in ne bom jezen, če zgrešijo leto ali dve.
– zapisano prvega avgusta 2016

Vesel sem, da tehnologija, miselnosti ljudi napreduje in da imamo sedaj precej brezalkoholnih piv ter tudi zvarkov teh z okusom nečesa drugega. Želim si, da bi ljudje zamenjali svoje pivo s temi nadomestki. Jasno bo okus drugačen, saj v njih ni alkohola, in tudi ne bo posledic.

Razen ob pretiravanju, kajti vsaj tisti z okusom vsebujejo precej sladkorja. Za predstavo en liter, torej dve enoti običajenega pakiranja, vsebujeta do okrog tri četrtine teže manjše čokolade sladkorja, kar dene dobro ob delu, ob popoldanskem poležavanju pa dolgoročno ne. Nekoliko manj to velja za vodo z okusom. V litru svoje nedolžne prosojnosti kot navadna voda ta skriva štirideset gramov sladkorja. To znaša osem vrečkic ob kavi.

V sezoni pred poletjem je splošna želja izgubiti nekaj kilogramov in navidezno najlažji način (brez naprezanja) je stradanje do omotičnosti, tresenja in ostalih posledic hipoglikemije, ki se na srečo zaradi uživanja vod z okusom ne pripeti. Moje mnenje je; pijte navadno vodo, prehranjujete se običajno (naporu primerno) in nekaj migajte (lahko je le sprehod zjutraj ali zvečer). Letos migam nekoliko več, ker torte in kremne rezine niso običajnost slehernega dne.

Šepetajoča neslišnost

Imam še tako odlično zamisel in dovršeno izvedbo, vendar če vse ostane le pri meni, je ničvredno. In tako je, ker mojem delu za načrtovanje in delu za izvedbo manjka del za trženje. V moji osebnosti tega dela ni, ker ga nisem nikoli razvil. Nisem ga razvil, ker je pri trženju vpletenih več oseb, jaz pa medosebnega stika nikoli nisem maral, ker me je preganjalo vprašanje, kaj si drugi misijo o meni, dodatno pa so osebe večinoma „vame rinile“ oziroma sem jih tako doživljal. Tudi nastopanja (pred neznanim občinstvom) nisem maral, temu sem se trudil izogibati in odločitve so bile tako naravnane.

Kakšneje sem sicer ugotovil, da nastopanje ni tako grozno, spoznal mnogo ljudi ter prejel tudi pohvale.

Ne trži se samo blago in storitve, trži se tudi oseba sama, za napredovanje, za novo službo. Tržniki so pri tem uspešnejši, čeprav njihovo „blago“ ni nujno vrhunsko in ga ne uspejo prodati vsem, ampak ga vsaj prodajo. Smatram, da precej sposobnih ljudi opravlja svoje delo bolje, kot so zanj plačani, vendar so jim bolje plačana delovna mesta zasedli ravno tržniki s svojimi obljubami. Na primer, za isto stopnjo izobrazbe sem bil na drugem delovnem mestu za četrtino bolje plačan kot na prvem in bi ostal bolje plačan, četudi bi se izšolal za višjo stopnjo izobrazbe na prvem delovnem mestu.

Šel sem skozi gradivo, kolikor ga mi je ostalo od študija, vključno z domačimi nalogami in predstavitvami, in lahko rečem, da sem od šole naprej na dopustu.

Kot vidim, sem se držal načela o omejeni količini besedila. Pod točko za 21. stoletje bi dodal, da se ukvarjam z vzgojo rastlin. Zanima me, če se mi bodo v senčnem predelu vrta prijele sadike gozdnih jagod. Zemlja po sipkosti ni podobna tisti iz gozda, vendar če bo poskus spodletel, bom iz gozda prinesel tudi to.

Šel sem skozi še drugo „gradivo“ in opažam, da dolgovezim.

Salamenska pamet

Pet let je mimo in o virusu, ki nas je pustil doma, se ne govori več. Naštevanje ukrepov je zgolj še obujanje spominov, vendar družba se obnaša drugače. Nekaj prinesejo leta, nekaj prinese tehnologija, a pri sebi opažam, da se družim manj in menim, da nisem edini. V društvu imamo čez stopetdeset članov, pri čemer se vsaj stotim ne ljubi več (sodelovati) oziroma obiščejo le letni zbor, ker se tam za članarino simbolične višine opijejo in nažrejo. Sicer imam nekaj ugodnosti iz članstva, ampak raje bi doma leže dremal. Nihče ne bi bil predsednik, nadzorni odbor pa bo konec leta odstopil, ker se denar nespamentno troši. Novih članov skoraj ni in tako ni samo tu.

To dremanje mi dobro dene, občasno tudi pogled na senco z vetrom spreminjajočo zaradi plesočih in ovirajočih listov na poti sončnih žarkov. Takrat mi ni potrebno sprejemati odločitev, razpoloženje se mi ne spreminja, kajti so tudi dnevi, katere bi najraje prespal. In zato si zaslužim proslaviti vsako malenkostno veselje.

Napev slepih

Občutek skrbi mi s časom peša; ko je bilo kolo še novo, sem pazil nanj, ob koncu sezone pa ga zvrnil na bok, saj sem ga bil naslonil na vrata, jaz pa sem nato ta vrata odprl od znotraj, nevedoč kaj je na drugi strani. Kako sem bil jezen nase! Dve leti kasneje sem ga naslonil, šel naokoli in med svojim vračanjem videl, kako mi ga je veter ponovno prevrnil na bok. Spet sem si pripisoval kritike. Zdaj mi je lažje, zdaj ga zaradi rabe oziroma obrabe povijam že s trakovi in vso nekdanje prizadevanje je manj vredno.

Ampak prizadevanje je vedno prisotno; ni mi povsem vseeno, če mi otroci, ki se na dvorišču med sabo lovijo, na avtomobilu odlomijo ogledala, zvrnejo to ali ono. Lahko bi si pokril oči in zatisnil ušesa ter se nasmejal, ko bi si rekel, da je za vse to kriv sosedov maček. Nasmejal bi se zaradi spomina na dopustovanje pred dvanajstimi leti, ko je bil za prevrnjene steklenice alkolnih pijač naslednje jutro obtožen maček, ki ga nihče ni ne poznal ne videl, a bilo je verodostojno.

Poglavitno vprašanje je, koliko se sploh vznemirjati. Skušam upoštevati izkušnje oziroma zmožnosti svojega vpliva. Na primeru to pomeni, da si ob gneči na cesti rečem, da nad stanjem nimam vpliva in moja dejanja oziroma razmišljanja ne bodo ničesar spremenila, kajti naučil sem se, da bližnjice niso bile nikoli krajše. Pogosto se moram prepustiti toku, ker drugega toka pač ni. Enako je z zamujanjem; lahko hitim, tvegam, mogoče uspem, a vem, da je jutri nov dan.

Prestolnica užitka

Dnevno, občasno občasno, če ga zamudim, je med deseto in enajsto uro pogovorni krožek ob dnevni kavi in cigaretih v opuščenem prostoru pri odprtima oknoma. En dan sva bila sama, nakar sem vprašal: „Glede, da ne kadim in ne poznam učinka me zanima, če kajenje sprošča oziroma če ima kakšen učinek.“ Odvrnila je, da ga ima in me vprašala, kako se sproščam. Odgovoril sem: “Z uživanjem veliko in še več čokolade, govorim od sto do dvesto gramov dnevno.“

Minilo je nekaj ur, nakar sem popoldne v nabiralnik prejel sporočilo rednega kupca, ki je želel toliko in toliko kosov in naj pripravim ponudbo. Ker količina ni bila zanemarljiva in mi priprava takšne količine predstavlja nekaj dni dela, sem poiskal bonboniero, sestavljeno iz vsaj osmih okusov, kjer vsak okus praviloma nastopa v paru in je zaznamovan z barvo: modra za mlečno čokolado, zelena za drobljene lešnike, oranžno–rjava za lešnikovo polnilo in tako dalje. Kot vsakič začnem pri najprijetnejših okusih, temnejše in grenke pa pustim za konec ali za naslednjič. Tokrat je bila nuja tolikšna, da je pošlo vse, vseh dvestopetdeset gramov, pred mojim odgovorom s ponudbo.

Nekaj dni za tem sem odkril nežne kroglice uveljavljene švicarske čokoladnice z imenom in njihovo linijo izdelov, ki se prične z isto črko kot naše glavno mesto. Kroglice so pakirane v rozasto škatlo oblike šeststrane prizme in vsaka zase je v to barvo tudi obvita. Četudi mi čokolade z jagodnim polnilom niso priljubljene, so te kroglice iz mehke bele čokolade in z jagodnim polnilom razpršenim po vsej notranosti božanske. Pojedel sem dve, ostale sem podelil in nekolikoliko kasneje sem prejemal samo še vprašanja, če jih imam še kaj.