Prelom starosti

Tokrat sem se nekoliko zaletel s preveliko klančino. V tistih koncih še nisem veliko kolesaril in izkušnje sem imel le v drugo smer — s spuščanjem po tej klančini. Po tričetrt kilometra je klančina le popustila in potem je sledilo res dolgo spuščanje, česar tudi nisem pričakoval. Kakorkoli, pri spuščanjem sem razmišljal, koliko dolgo že kolesarim in sem sem prišel do številke dvaindvajset let, čeprav takrat nisem kolesaril tako obsežno in pogosto – vsaj enkrat na dva tedna ne. Minilo je sedem let, ko sem kolo zamenjal z drugim, rabljenim iz smetišča, kateremu sem kupil nova plašča (pnevmatiki), čeprav mi zdaj ni povsem jasno, zakaj sem takrat ta naročil iz ZDA. Pomoje so bile krive anglosaške enote na obročih in tedanjima plaščema, česar nisem bil sposoben pretvoriti v naše enote, kajti za kolo narejeno na območju Slovenije v času, ko ta še ni bila samostojna republika, ni (bilo) smiselno, da ima ta plašče pretihotapljene. Ko sem opazil, da sem nekje med potjo izgubil dva vijaka, sem si pred petimi leti kupil povsem novo kolo; z modernimi deli in zato tudi z zagotovljenimi nadomestnimi deli.

Potem sem pomislil, koliko časa že pišem ta blog, in ob prihodu domov sem pogledal in vidim, da bo čez osem dni od prve objave minilo osemnajst let. Ta objava je poleg preostalih šestopetdesetimi na starem blogu pod enakimim imenov, a sem že pozabil, čemu sem sploh razmejil oziroma pričel znova. Med zanjo objavo starega in prvo novega sta le dva dni.

Ko se je spuščanje nadaljevalo ob gozdnem robu, sem pomislil nase. Sem se v tem času spremenil? Sem se in se nisem. Še vedno sem trmast in vztrajen. Če sem si že zadal to današnjo pot, jo bom tudi izpeljal v celoti. Vmesnega prostora med črnim in belim je z leti vedno manj. Določene to moti, ko in ker ne pričakujejo te natačnosti; pa mene tudi, ko se drugi ne držijo svoje točnosti. Ob devetih je ob devetih, ne po devetih, mogoče pa tudi ne.

Všeč mi je, ko si znam (objektivno) pojasniti svoje (subjektivne) odločitve in mnenje; in ni mi všeč, ko si svojih odločitev ne znam pojasniti. Ker se poznam in vem, kako bi moralo biti, a ni.

Glas neprimernosti

Revije mi postajajo všeč, saj človeka omejijo na njihovo vsebino. Človek ne oddrsa med možnostmi in se zato lažje poglobi. Vse to je tam in za to ima do naslednjega meseca oziroma do novih vsebin en mesec časa.

Imel sem ene boljših sanj, saj sem se počutil vzhičeno, ko sem se zavedal sanjarjenja, kjer sem spraševal otroka po imenu Mojmir, ki je predstavljal utelešenje umetne inteligence, in je dvomil v neobstoj knjige, katero so skrivali pred njim, a sem sedaj že pozabil, kaj je vsebovala ta knjiga, čeprav sem takrat vedel.

Meglica jasnosti

Oh, kako sem srečen, ko s kolesom premagam kakšen klanec; sploh tiste, katere kdaj komaj; ko zavoham vonj zaščitne kreme proti sončevim opeklinam, ki zadiši ravno tako kot vsako leto poprej, četudi je nova. Še vedno se vsakih prvih nekaj kilometrov sprašujem, čemu mi je vsega tega treba, če sem lahko krava, ki brezskrbno ležeče prežvekuje v travi na nepokošenem travniku na levi strani ceste, po kateri se vozim v trenutku, ko razmišljam o tem. Saj jo bi fotografiral, pa se mi tudi tega ni ljubilo. Na koncu sem pri šestdesetih kilometrih zaključil.

Ne najdem prave besede, s katero bi celovito zajel razočaranje nad tem, da mi dvoletno varčevanje ni prineslo takšnih donosov, katerim sem priča zadnja pol leta, čeprav se ob pogledu na svoje razdejanje sprašujem, kaj sploh počnem oziroma kaj je moj cilj in zakaj nisem s tem pričel že deset let nazaj … imel bi trikrat toliko; no, sem pa imel nečesa drugega več. Mogoče.

Priznam, da je zasvojljivo. Odvaditi se moram si izposojati denar, pa čeprav od samega sebe, kakor koli se to sliši nemogoče, ampak obvladujem zaplesti preproste stvari. Denarja se ne izposoja, to je pravilo. To mora ostati pravilo.

Kopičenje izdatkov

Ker se sredi tega leta pričakuje spremembe pri uvozu blaga iz tretjih držav, sem sklenil, da si ta mesec nakupim, kakopak na kup, čimveč stvari, in čeprav vem, da bom samo za poštnino zapravil tromestne zneske, se s tem sploh ne obremenjujem. Ali plačam sedaj ali bom tedaj to in še kaj.

Če se ozrem za petnajst let nazaj, ko sem pospešeno začel nakupovati po spletu, sedaj nakupim le tisto, kar res potrebujem, medtem ko sem nekoč razmišljal drugače. Tedaj sem vzel, četudi za to nisem imel potrebe, in, četudi me zdaj zanima povzetek in zneski po letih, se mi ne ljubi delati teh analiz.

Kar me je presenetilo v vseh teh letih je število ponaredkov. Tri leta sem kupoval eno in isto stvar, dejansko pa sem to eno in isto stvar prejemal v sedemnajstih med seboj različnih izvedbah, od katerih je bilo enajst izvedb očitnih in nedelujočih ponaredkov, pet uporabnih izvedb, za katere nisem preverjal izvirnosti, in zgolj ena izvedba preverjen original. Kupoval sem, dokler sem prejemal uporabno izvedbo, ob neuporabnem ponaredku pa sem zamenjal prodajalca in na vsake toliko časa s poskušanjem poiskal nove prodajalce. Zdelo se mi je, da mnogi sploh niso vedeli, kaj prodajajo. Na koncu sem našel prodajalca z originalom, pri katerem sem nato kupoval, dokler ta stvar ni tehnološko zastarela. V eni dobavi je za površinsko prevleko na izvedbi namesto kositra uporabil zlato in to me je ganilo.

Še vedno pa me preseneča tudi število mojih „ponarejenih“ občutkov, največ odvečnega strahu. Ne vem, zakaj od časa do časa podvomim v nedvomljivo; jemljem nepomembno najpomemnejše, se vprašam, zakaj nečesa nisem storil, čeprav najraje bi; žalujem ob izgubi neizgubljenega. K'r neki. V takšnih trenutkih se ne razumem, ker se poznam in vem, kako bi morale stvari iti, ampak ne gredo. Ne gredo, ker pri meni cilj ni pomemben – najraje ne bi nikoli prišel do njega, saj mi je pomembnejša pot do cilja.

Paradoks obrata

Zdaj, ko imam nakupljenih nekaj delnic in želim dokupiti, si želim nižje cene, ampak nižja cena pomeni tudi, da pade vrednost že kupljenih. In potem omahujem. Kupiti ali ne kupiti. Moral bi biti vesel, da kupujem vedno dražje.

Še vedno se je pokazalo, da je vsak nakup takoj zgrešen, a se sčasoma — kot ponavadi – vedno dobro izide. Ne vem, zakaj se trenutno sprašujem za danes izgubljenih sedem evrov in zdaj, ko zaključem to pisanje, samo še za pet.

Rahli bliski

Današnji dan je bil posvečen iskanju pokrovčka spominskega medija s priklopom na USB. Mariskdo bi temu rekel USB ključek, toda jaz ne, saj nima prav nikakršne povezave s ključem, čeprav je marsikomu ključno, da mu deluje. Kolikor sem ravnokar iskal izvor te ponesrečene besede, naj bi njegov izgled posnemal izgled USB ključka, ki je dejansko odklepal oziroma omogočal delovanje programske opreme. Zato se dandanes vse stvari, ki tako štrlijo, poimenuje ključek, izvirnost pa takšna.

Za pokrovček sem zjutraj vedel, da mora biti in je skoraj gotovo znotraj pripadajočega ovitka, za katerega sem bil prepričan, da sem ga prinesel domov, vendar tedaj nisem vedel, kje je ta ovitek. Ta ovitek je velik kot žepni rokovnik oziroma širok in debel kot ovitek za zgoščenke, a visok le za pol tega. Vedel sem, kje je ovitek nazadnje bil, in vedel sem, da sem tisto mesto pred meseci pospravljal in da ga nisem zavrgel, torej sem ga moral biti nekam pospraviti. Preveril sem nekaj mest, pri tem tudi občudoval ostalo navlako, a brez uspeha. Spraševal sem se, kako sem pripravljen potrošti toliko časa za pokrovček zanemarljive vrednosti ob toliko izgubljenih in preživetih stvareh, a moja tiha trma in odločnost nista podala odgovora.

Ko sem se že četrtič vprašal, če bi ponovno pospravljal tisto mesto, kako bi se tega lotil, sem šel k mestu, kjer sem ovitek takoj našel in znotraj njega tudi pokrovček vtikača. Ne vem, kako sem to mesto spregledal, čeprav sem zjutraj že premikal stvari pol metra stran. Misija končana z nasmehom.