Barve sladkosti

Danes sem utrujen in, ko sem tako utrujen, sem preutrujen za počitek. Preprosto ne gre. Gre le omejen čas in to le leže poslušajoč cerkvene zvonove vsake četrt ure. Tedaj razmišljam in četudi le razmišljam o obrestno obrestnem računu.

Imamo en evro in banko s stoodstotno letno obrestno mero. Če bi bil obračun obresti konec leta, bi varčevanje po enem letu prineslo še en evro, torej bi bila na koncu leta dva evra. Če bi bil obračun obresti na pol leta, bi po prvem polletju skupaj imeli evro in pol. Po naslednjem pol letu pa še pol evra, če ne bi šlo za obrestno obrestovanje. Ob obrestnem obrestovanju pa bi imeli dva evra in še četrt evra poleg, saj se obrestuje tudi tistih pol evra dobljenih po prvem polletju. Obrestno obrestni račun je zanimivejši, kajti konec obdobja nam da še več.

Naslednje vprašanje bi bilo, koliko imamo konec leta, če je obračun trikrat na leto, torej po vsakih štirih mesecih. Končno stanje je nekaj čez sedemintrideset centov več kot dva evra, kar je vsaj dvanajst centov več kot prej, ko je bil obračun dvakrat na leto (na pol leta). Koliko bi bilo ob obračunu štirikrat na leto? Nekaj več kot prej. Koliko bi bilo ob obračunu devetkrat na leto? Še nekaj več kot prej.

Zakaj se ne bi vprašali, koliko bi bilo ob obračunu neskončnokrat na leto. Bi bilo več kot vsakič poprej? Če imamo vsakič več, bi imeli po enem letu neskončno evrov? Ne, po neskočno mnogo obračunih bi bilo po enem letu skupaj točno e evrov. Ta e je Eulerjevo število, je konstanta, ki naredi logaritem naraven, in za katerega se vsakkdo pri prvem srečanju z logaritmom vpraša, zakaj ravno e, od kod se ta vzame. No, ta pride iz obrestno obrestnega računa, kajti definiran je kot vrednost po neskončno mnogo obračunih takšnega varčevanja.

Vendar banke nimajo stoodstotnih letnih obrestnih mer, temveč le kakšen odstotek. Končno stanje je po vložku ene enote tedaj e^p, kjer je p obrestna mera oziroma v tem primeru ena stotina.

Ker je to tako predvidljivo oziroma ima zajamčen donos, je to edina bančna oziroma finančna storitev, ki jo koristim. Donosi so še večji pri vrednostnih papirjih, obveznicah, opcijah in tem podobnih domiselnih stvareh, vendar jih ne razumem oziroma je tveganje zame preveliko. Nisem se poglabljal, ali banke obrestujejo tudi obresti in kako pogosto. Zame bi bilo bolje, če bi jih, za njih pa slabše. Kakorkoli izberem mesečno izplačilo obresti, zato mi je vseeno.

Za trajanje vezane vloge izberem dobo, v kateri so obrestne mere največje, in za najdaljše trajanje v izbrani dobi. Obresti so pri izbrani banki trenutno največje za trajanje v dobi med letom in pol drugim letom. Z vprašanjem, ali raje vzeti za krajše ali za daljše obdobje, se ne ukvarjam. Ne poznam prihodnosti. Če bodo naslednje leto obrestne mere padle in bi bilo sedaj vzeti za dlje časa po še vedno boljši ponudbi, bi bilo bolje, ampak bo, kar bo.

Spomina piš

Takšen čas, mogoče je bil celo prvi maj, nekje tri ali štiri leta nazaj v času množičnega širjenja okužbe, sem se peljal na vlaku, katerega je gnala parna lokomotiva na premog. Izpostavil bi tri stvari.

Vonj premoga je tako izrazit in značilen kot vonj konoplje med sprehodom v parku. Ko se ga oziroma se jo zavoha, se točno ve, za kaj gre. Temu sledi dim, ki se vali glede na veter. Ko se lokomotiva pelje v smeri vetra, je vožnja užitek. Ko pa se smer spremeni in lokomotiva pelje nasproti vetra, dim nese v vagone in vožnja niti pod razno ni več uživanje. Ker se v dimu znajejo tudi ogorki oziroma iskre, ti v ustih ustvarijo ogaben okus, zato se je v izogib temu bolje peljati s pogledom nazaj. Zadnja, tretja, stvar pa je izviren izkoristek tudi odpadne oziroma izkoriščene pare, zaradi katere se lokomotiva oglaša „čuha–puha.“

Lokomotiva ni nič drugega kot parni stroj s kotlom, ventilom in valjem z batom, ki žene kolo.

Cev iz ventila (prekat za izkoriščeno paro) je speljana na dno dimnika in, ko para zapusti valj, bušne v dimnik in skupaj z dimom zapusti dimnik. Ker en obrat pogonskega kolesa pomeni dva hoda bata (polnjenje in praznenje valja), para useka enkrat na obrat oziroma dvakrat na obrat (dva valja, en za levo kolo, drugi za desno, neenakomerno). Hitrejša vožnja pomeni več obratov, pogostejše zapuščanje dima iz dimnika in višjo frekvenco buhanja. Ko se dotok pare v dimnik zapre, v dimniku nastane podtlak, ki povleče svež zrak pri kurišču, kar pripomore k višji temperaturi gorenja.

To pa ni vse. S porabo pare se v parnem kotlu porablja tudi (še ne uparjena) voda, zato jo je potrebno nenehno dovajati iz rezervoarja. Ker je v kotlu para pod pritiskom in ta pritiska na vodo, je potrebno svežo vodo vbrizgati. Črpalka za vbrizg tako kot tudi piščalka deluje na paro in v izvedbi te lokomotive izkorišča Venturijev učinek, zato se jo imenuje parni injektor. Sodeč na strojevodjino vzhičenost pri razkazovanju in razlaganju tega sestavnega dela, smatram, da je ta injektor najpomembneši del lokomotive.

Odeje ideje

Večkrat sem poskusil prenašati nek zvok preko telefona, vendar pri tem nisem bil uspešen. Najprej sem smatral, da mikrofon telefona izvora zvoka, katerega želim, da ga sliši sogovornik, ne pobira dovolj dobro oziroma da mikrofona ne znam pravilno postaviti pred izvor. Tudi drugi so si prizadevali, da bi slišal njihov zvok na moji strani, vendar ga nisem.

Sedaj sem ta problem raziskal in prvi razlog je povezan s človeškim glasom oziroma, kje se glas tvori in kako se, torej s tistim, kar je bilo nekoč pri slovenščini poimenovano kot zveneči nezvočniki, nebniki, nosniki, sičniki … vsekakor pa nismo zmožni posnemati klavirja, kitare … To omejitev tvorjenja so iz ekonomskih razlogov izkoristili za zmanjšanje pasovne širine, kar pomeni več sočasnih klicev. Drugi razlog pa je vgrajen sistem dušenja hrupa, saj se telefon poglavitno uporablja za pogovore, zato prenos preostalega, v posebnem hrupa okolja ali glasbe koncerta ni zaželen.

Krajevna imena

Če ne napišem sedaj, bom kdo ve kdaj … v maju, ko sem se ukvarjal z ne sto slovenskimi kraji, temveč z več kot šest tisoč slovenskimi kraji in pri tem izvedel meni presenetljive zanimivosti.

V Sloveniji je uradno točno šest tisoč petintrideset krajev, vendar so isti kraji šteti dvakrat, če se isti kraj nahaja v več kot eni občini. Največkrat je vmes reka, ki predstavlja občinsko mejo in razdeli kraj. Primer takšnega kraja je kraj Fala (ob reki Dravi), ki se nahaja tako v občini Ruše kot tudi v občini Selnica ob Dravi. Drugi primer je naselje Brlog z delom v občini Velike Lašče in z delom v občini Sodražica. Za večjo zmedo se drugi del naselja imenuje Brlog - del. Krajev, ki imajo za imenom besedo del je kar šestinštirideset.

V zadnjih petih letih dvajsetega stoletja, sta se dve sosednji naselji Podkum in Dobovica razdelili na pol in nastala sta dva kraja: Sopota in Sopota, ki ju ločuje potok Sopota (ki je tako majhen, da se ga lahko preskoči). Seveda se oba kraja štejeta kot svoj kraj, četudi imata isto poštno številko, saj se kraja nahajata v dveh različnih občinah.

Najbolj nenavaden uraden zapis kraja je Gradišče - k. o. Grad. in Polj., kar brez okrajšav pomeni Gradišče - katastrska občina Gradišče in Poljane. Na obcestni tabli ob prihodu v kraj je zapisano Gradišče pri Primskovem, medtem ko prebivalci svoj naslov pišejo kot Gradišče. Samo deset kilometrov stran, vendar v isti občini, se nahaja kraj Gradišče - k. o. Št. Lovrenc z obcestno tablo Gradišče.

Nekateri prebivalci istega kraja imajo drugo poštno številko. Stavba na naslovu Gmajna 42 ima pošto številko 8275, vse ostale stavbe v naselju pa 8274.

Zanimiv je poštni okoliš 1000, ki je sestavljen iz dela, ki pokriva mesto, in, dela, ki pokriva Volavlje z okolico. Dela nista povezana, saj je med njima poštni okoliš Ljubljana - Polje.

Obstaja tudi „vatikanski“ poštni okoliš (okoliš znotraj drugega), kar pomeni, da morajo ljudje, katerim poštar pusti obvestilo za prevzem na dlje oddaljeno prevzemno mesto, četudi imajo na poti tja prevzemno mesto tega vatikanskega okoliša.

Čas odklopa

Včasih, nekje petnajst let nazaj, sem znal „eno čarovnijo“ in jo znam še sedaj. Začelo se je tako, da sem osebi rekel, naj se odloči, kako bo ugasnila svoj mobilni telefon; ali z odstranitvijo baterije ali (povečini, odvisno od modela telefona) z dajšim priskom na tipko za zaključek klica in naj to stori naskrivaj, jaz pa bom nato poklical na telefonsko številko in povedal, kaj je storila.

Trik je vedno uspel, vendar je danes, v dobi telefonov z neodstranljivo baterijo, postal neizvedljiv, zato sem se odločil, da razkrijem skrivnost.

Izid je temeljil na omrežju oziroma času, ki je začel teči od začetka mojega klica do začetka pozivnika, da je klicana številka trenutno nedosegljiva. Če je bil pozivnik slišen takoj po klicu, potem je oseba ugasnila telefon brez odstranitve baterije. Če se je na pozivnik čakalo več kot tri ali pet sekund, potem je bila baterija odstranjena iz telefona.

Na tem koraku se je smiselno vprašati, zakaj se omrežje obnaša tako kot se. Razlog je ta, da aparat pri izklopu to omrežju javi, zato omrežje ve, da je aparat izključen in lahko klicujočemu takoj postreže z informacijo. Če aparat omrežju ne javi svojega izklopa, česar jasno brez baterije ne more več storiti, potem omrežje išče aparat po vsem svojem ozemlju in, ko „obupa“ oziroma poteče vnaprej določen čas, sklene, da aparat ni dosegliv. To je to.

Jutranja rosa

Projekt nakupa kolesa je, po prvih občutkih, obsežnejši kot je bil nakup avtomobila, saj je precej več podrobnosti — celo čevlji so prišli z navodili za uporabo.

Najprej nekaj zgodovine. Nekje deset let nazaj sem pred smetiščem rešil modro cestno kolo ljubljanske proizvodnje, naročil zanj pneumatiki iz Združenih držav, saj nisem nikjer bližje našel enakih, ter ga očistil z zobno ščetko in s kuhinjskih razmaščevalcem z vonjem limone. Potem sem se začel voziti, a je verjetno količina prevoženih kilometrov vsako leto upadala z vnemo. Ne bom se spomnil, kako je upadalo, vendar sem prepričan, da je očitna sprememba nastala z zaključitvijo šolanja, s čimer so se poslovile poletne počitnice.

Lansko leto sem se na cesti preveč približal travnim bilkam in te so zašle v ležaj, kar je zahtevalo predčasno vrnitev, poseg čiščenja, jasno zopet z enakim razmaščevalcem, in mazanje. Sledilo je iskanje občutka pri zategovanju kontramatic na obeh strani osi. Če sem zategnil preveč skupaj, sem med vrtenjem čutil majhne drobce — enako občutku drsenja kuhinjske deske po mizi, na kateri so ostali kristali soli ali sladkorja. Če sem zategnil premalo skupaj, je nastala „zračnost,“ kar zopet ni bilo dobro. Občutek pri prvem obroču (kolesu) sem našel kar hitro, pri zadnjem pa je trajalo nekaj dni, ampak naposled sem ga le našel in zabava se je lahko nadaljevala.

Nato sem opazil, da sem v desetih letih v sprednjem verižniku izgubil dva vijaka od petih, zato sedaj po vsaki poti preverim, če so preostali trije dovolj zategnjeni. Tudi med vožnjo vsake toliko časa preverim, če imam res še vse tri. Mnogo pred tem sem opazil, da sta oba obroča, izrazito zadnji, ukrivljena, vendar se s tem nisem preveč ukvarjal, saj za ravnanje nimam niti primerne opreme niti ne želim tvegati utrganih špic.

Zaradi omenjenih tveganj in nedobavljivosti (potrošnega) materiala, sem se odločil za korak naprej. Bežno sem preletel splet in po nekaj dneh našel spletno stran (proizvajalca koles), ki sem jo opazil že pred leti, kar pomeni, da sem nova kolesa občudoval že prej, ampak se takrat nisem prepričal v nakup.

Opazil sem, da tako kot pri avtomobilih obstaja moda tudi pri kolesih, saj so pomembna modelna leta, pred tem pa, da je (vsaj pri cestnih kolesih) najpomembnejša masa sestavnih delov. Ljudje tehtajo sestavne dele, izbirajo dele iz lažjih litin, skrivajo pletenice pred vetrom (oziroma jeklenice, če so iz jekla) … Glede na to, da je moja telesna masa spreminjajoča iz tedna v teden in ne tekmujem, mi en kilogram težja oprema ne igra vloge, zato sem izbral (najcenejše) kolo z okvirjem iz aluminija in sestavnimi deli običajne sestave, po kakovosti na lestvici od ena do šest (najbolje) na četrtem mestu. Že to, bo glede na dosedanje stanje relativno gledano precejšna razlika.

Tipično se cestna kolesa dobavljajo brez pedal, saj je izbira teh odvisna od načina pripenjanja in od čevlja, zato sem si najprej izbral, po mojem občutku najbolj razširjen, način pripenjanja in kupil ustrezne pedale, malo boljše brez utemeljenega razloga.

Na področju kolesarjenja nisem strokovnjak, zato po mojem (fizikalnem) mnenju se kolesarski čevlji na pedale pripenjajo iz vsaj dveh razlogov. Pri razlog je ta, da je „noga vedno na najboljšem mestu“ oziroma da se zagotovi prenos kar največje sile stopala na gonilko, in drugi ta, da lahko s preostalo nogo tudi vlečemo pedal navzgor, zaradi česar menim, da bom med vožnjo navkreber potreboval manj vstajanja in zibanja kolesa levo in desno.

Toliko za torek.

Snov poguma

V vsakem mesecu je nekaj dni, ko se z Luno se ne razumeva najbolje. Najprej sem to doživljal kot slučaj; torej nisem mogel zaspati in slučajno je bilo takrat zunaj tudi sveto. Sedaj (zadnjih nekaj let) mi ni potrebno več gledati ven, saj že vem, da je luna svetla. Včasih teh problemov nisem imel, me je pa takrat res večkrat „nosila luna.“

Nekoč so mi povedali, kako lahko prepoznam, ali je na nebu prvi ali zadnji krajec. Trik je zelo preprost in sicer si zadošča predstavljati črto (daljico) poleg krajca na mestu, kjer ta ni izbočen, oziroma tam, kjer je ta bolj raven, in nastane črka. Če je krajec v obliki črke c, z daljico (na neizbočeni desni strani) nastane d in je zato to drugi oziroma zadnji krajec. Če ne nastane d, potem je preostala možnost p (z daljico na levi strani) in zato prvi krajec.

Pretakanje drže

Ljudje, ki prebirajo moje objave – ne tu, nekje drugje – so mi povedali, da je moje pisanje drugačno – vse pri meni mora imeti razloge …

In, ker sem že mnogokrat slišal, kako moram imeti med vožnjo avtomobila položeni roki, in ker ravno tolikokrat nisem slišal razloga za takšno početje, sem si ključni besedi našel sam, ti sta „zračna blazina.“ Če se namreč ta „odpre“ ni ravno zaželjeno imeti odtisa svojih rok na svojem obrazu, poleg tega pa pravilna drža pripomore, da blazina v težkih trenutkih objame glavo in ne neke druge dele telesa.

Njen delež

Kljub vsemu pa bi v teh časih pohvalil kurirske službe, saj uspejo dostaviti stvari pred pričakovanim datumom. Za lažjo predstavo, v četrtek popoldne je bil paketek z maso šestdeset gramov odposlan iz zvezne države Texas in je prišel v ponedeljek zjutraj. Torej skupaj v štirih dneh, vključno s soboto in nedeljo, prepotuje pol sveta. V tem času je dostavna služba poskrbela tudi za vso papirologijo v smislu uvoza oziroma carinjenja. Seveda je bilo vse to storjeno, ker je bilo tako dogovorjeno. V svetu (mednarodne trgovine) se za nivo te storitve uporablja okrajšava DDP in je najprijetnejša za kupca, saj mu ni potrebno urejati pravzaprav ničesar.

Tudi dostava v Nemčijo v tem času nima zakasnitev. Priporočeno pismo je dostavljeno v treh dneh. Največja prednost vključenosti Slovenije v Evropsko unijo vidim v odsotnosti carin. Seveda je Slovenija pred nekje trinajstimi leti izgubila svojo valuto. Po tem času tolarja niti ne pogrešam.

Ker se je povečal nakup Slovencev v tujini so morali marsikateri tuji prodajalci pridobiti slovensko identifikacijsko številko za namen obračuna davka na dodano vrednosti. Na primeru je to pomenilo, da je sprva nemški prodajalec Slovencu izročil blago z devetnajst-odstotnim (nemškim) davkom, pri čemer je zaradi ekonomije obsega bila tudi osnovna cena nižja, kar pri nekaj sto evrih celotnega nakupa prinese prihranek kljub višji poštnini. Ko je ta isti prodajalec prodal preveč je moral začeti obračunavati dvaindvajset-odstotni (slovenski) davek, zato je smiselnost postala vprašljiva. Vsebina tega odstavka temelji na mojih izkušnjah in nisem davčni svetovalec, četudi mi izgleda sistem davka na dodano vrednost sila preprost, če si ga (v mislih) predstavljam.

Skratka, država bo skoraj gotovo vedno prišla do „svojega“ deleža.

Um nesposobnosti

Naslednje taktike se poslužujejo gostinci na turističnih območjih. Par se usede na kavo in kasneje ob pogledu na račun dvakrat pogleda v skodelico. Znesek je gromozanski, a gostinec nima slabe vesti. Turista sta, to mi bosta plačala, potem pa mi itak ne bosta več prišla, saj sta vendarle turista.

Znana melodija

Prepričan sem, da je skoraj vsak enkrat slišal dele naslednje skladbe, čeprav takrat ni poznal naslova.

Tudi jaz ga nisem poznal …

Topla modrina

Čeprav je težko razumeti, velja, da je modra barva toplejša od rdeče. Zmrznjena voda izgleda modro in sonce je oranžno oziroma rumenkasto, vsekakor pa ni modro, a je plamen na plinskem gorilniku v svojem središču moder. Šele nato preide v rdečo in oranžno.

Ravne palčke

Glede na to, da sem danes natisnil blizu dvesto strani črtnih kod, bi rekel, da je črtna koda oziroma karkoli podobnega, kar omogoča strojno prepoznavo, dober izum. Kaj bi bilo, če bi moral blagajničar vsakokrat prepozavati artikel in poštni delavec vsakič prebrati naslovno poštno številko.

Črtno kodo, ki je na izdelkih, sestavlja trinajst številk, pri čemer prve tri predstavljajo državo, kar nam pomaga razumeti, kje je bil izdelek pakiran oziroma dokončno sestavljen; sledijo ji: številka prirejena proizvajalcu, prosta zaporedna številka in zadnja kontrolna številka, ki je izračunana. Ker so za to kodo predpisani najmanjši razsežnosti, za manjše izdelke obstaja osemestna številka, ki je manjša.

Številke oziroma njihov nabor je reguliran, zato so vse številke edinstvene. Za dodelitev se plača pristopnina in uporaba v obliki letne članarine, ki je odvisna od zakupljene količine črnih kod in letnega prometa lastnika oziroma proizvajalca.

Črtne kode so tudi priročne pri iskanju listka s ceno; še posebno pri skrinji s sladoledom, kjer so cene nalepljene na skrinjo in je opis izdelka preobširen za tisti majhen listek s ceno.

Iz poštne (sprejemne) števike pa je možno razbrati, ali gre za paket (C), hitro pošto (E), priporočeno (R) pismo ali za vrednostno (V) pismo. Poleg tega koda vsebuje tudi ciljno državo.

Eklekticizem razdiranja

Naslednja enačba ni lahka, je pa prelepa in posebna, saj je do rešitve možno priti tudi brez kakršnega koli računanja, samo dovolj lepo ali grdo jo je potrebno pogledati oziroma razumeti, kaj skriva.

Vsa uporabljena števila so znana.

Metoda oblačnosti

Včasih izgubim, zadnje čase pa tudi izgubljam občutek, kdaj je nekaj dovolj dobro.

Morda iščem popolnost.

Izgubim se pri stvareh, kjer to ni pomembno, medtem ko mi je drugje oziroma povsod tam, kjer mi ne bi smelo biti, vseeno.

Če imam v posodi 75 belih in 150 črnih kroglic in poleg nje še en kup črnih kroglic ter vedno izvlečem po dve kroglici ter se igram po pravilih: če sta obe črni, eno dam nazaj in drugo vržem stran; če sta različni, belo dam nazaj ter črno zopet vržem stran; če sta obe beli, vržem obe stran ter dam s kupa eno črno nazaj v posodo.

Ker na koncu ostane le ena, ostane v posodi bela. Kako to vem?

Metoda oblačnega dne, kot je bil današnji in ki me je spomnil na konec poletja, pove, da lahko imam nesramno smolo in na začetku vlečem samo po par belih kroglic. Namesto dveh belih, vržem vedno nazaj eno črno kroglico. Na koncu, po sodo mnogo potegih, mi bo v posodi ostala le ena bela in vse ostale bodo črne. Ker je smola še bolj strašanska, mi sedaj uspeva vleči samo še črne kroglice (tudi tiste, ki jih vračam nazaj) in na koncu v posodi ostane ena bela kroglica. Če se zgodita črna in bela, potegnem obe in belo vrnem, zato bo ena bela vedno v posodi.

Bela kroglica bi lahko predstavljala smisel, ki bi ga, če bi imeli ogromno smolo, nekoč morda našli. Ker prej ali slej podležemo lastnemu sebi oziroma, kot pravijo, postanemo suženj samega sebe, postane iskanje smisla težje, ali celo nemogoče.

Sedaj si lahko razlagam, čemu se ljudje omamljajo. Vrže jih iz suženjskega kroga, doživljajo svojo smolo in vlečejo kroglice; čas okoli njih stoji, vendar le začasno.

Običajne nejasnosti

Ko otrok spije vsebino plastenke, vanjo pihne in zasliši se zvok. Ker zvoka ne pričakuje, se začudi, in vpraša, kaj ta zvok ustvarja.

No kaj ga ustvarja? Kako otroku enostavno razložiti? Oziroma kako bo otrok sprejel in kako se bo počutil, da ti, nekajkrat starejši od njega tega ne veš, pa čeprav gre za povsem običaje stvari iz življenja. Plastenka ni nekaj posebnega in pihanje tudi ne.

Kdo bi me moral tega naučiti? Zakaj se spomnim Napoleona, katerega nihče od danes živečih ni poznal osebno, in Ilirskih provinc iz meni neznanega časa? Zakaj se človeka ne uči o sedanjosti?

Soočiti se z neznanjem in zapolniti praznino, pomeni ustvarjanje novih miselnih povezav, ki na koncu razjasnijo celo tisto, kar si drugi predstavljajo po svoje.

Mehkoba zanesljivosti

Približno dvajset let nazaj je skupina drugače mislečih uspela prepričati primerne organe Evropske skupnosti, da so ti po prehodu v novo tisočletje sprejeli direktivo o omejevanju količine nevarnih snovi v izdelkih, poznano po štirih črkah: RoHS, ki jo morajo upoštevati vsi proizvajalci z željo po prodaji v državah Evropske ekonomske skupnosti (EEA) oziroma, če želijo „izdelek postaviti na trg.“

Ker med nevarne snovi uvrščajo tudi svinec, ga je bilo potrebno z nečim zamenjati oziroma razviti drugačne postopke. Pričeli so se kazati prvi učinki, saj so začeli odpovedovati izdelki, katerih zanesljivost je bilo njihovo ime. Ljudje so jim rekli švicarske ure. K sreči je direktiva določala izjeme, kamor sodijo izdelki, ki se uporabljajo v vojaški, letalski ter vesoljski industriji, ter telekomunikacijska in zdravstvena oprema, saj bi kakršna koli odpoved predstavljala neposredno tveganje za človeška življenja.

Poleg svinca so omejevanja deležni tudi kadmij, šestvalentni krom, živo srebro, polibromirani bifenili (PBB) in polibromirani difeniletri (PBDE).

Ker proizvajalci izdelkov in njihovih komponent praviloma ne postavljajo dodatnih proizvodnjih linij za izdelke namenjene izključno drugim trgom (naprimer Severna Amerika), kjer je uporaba svinca dovoljena, bodo tudi izdelki za druga tržišča in tudi dovoljene izjeme za EEA nekoč ustrezale direktivi, saj drugačnih izdelkov s časoma ne bo več na voljo.

Kaj nam je prinesla direktiva?

Zaradi nadomestnih alotropnih snovi, ki pod trinajstimi stopinjami Celzija začenjajo dolgoročno izgubljati svoje prevodne lastnosti, se bodo stvari kvarile hitreje – namesto pričakovanih devet let, bodo v mrazu delovale smo osem let. Stvari pa zaradi postopka izdelave niso več popravljive in jih lahko le zavržemo. Tistim, ki si vsako leto želijo novosti, je za to vseeno; za preostale je nadloga; okolje pa tega noče.

Česa direktiva ne rešuje?

Približno deset kilogramov svinca in njenega sulfata v akumulatorju vsakega avtomobila, živega srebra v sijalkah in njihovih strupenih par, kadmijevega telurida v najcenejših sončnih celicah ter živega srebra v amalgamu, ki ga ljudje s takšnimi plombami vsak dan oblizujejo.

Sedaj vemo, čemu so nekoč pralni stroji delovali več deset let, sedaj pa zadeva crkne.

Pravila pisanja

Grozno mi je videti vodilne ničle v datumih. Še bolj grozno pa so datumi oblike 4. 01. 2017. Torej nekje stoji ničla, drugje je ni. Po pravopisnih pravilih ta ne bi smela biti nikjer vodilna in za pikami vedno stoji presledek. Grdo mi izgleda zapisovanje časa, pri čemer je število minut nadpisano, četudi je takšen način pravilen, a še dobro, da je tudi zapis s piko med številom ur in številom minut pravilen. V vsakem primeru pa je še najboljše zapis vsega z besedami. Torej, večerja bo šest minut čez dvajseto uro ali ob dvajseti uri in šest minut.

V splošnem se mi zdi, da bi se ljudje lahko bolj trudili in pisali po pravilih. Povsod. Morda vlečemo razvado iz drugih jezikov in iz govorjenih besedil v pisna besedila, ampak meni so pravila všeč, saj zagotavljajo doslednost.

Ogabno! Ta blog ima v datumu vodilno ničlo in tega ne znam popraviti.

Ponikalnica okusa

Obkrožen sem z mnogimi očarajočimi ter navdihujočimi ljudmi, in ker mnogi od teh ne morejo verjeti svojim očem, ko jem, sem se tudi sam začel spraševati, kako se mi kljub vsej tej hrani, ki jo zaužijem, ne uspe zrediti. Če bi razloge lahko zapisal v knjigo, bi bila ta zagotovo prodajna uspešnica, ampak mi niso poznani.

Dejansko se ne držim kakršnega koli pravila, kaj jesti, kdaj jesti, kako pogosto jesti, česa ne jesti in podobno. Prva zakonitost je ta, da jem, ko sem lačen. Jem tisto, kar je tisti čas na voljo, četudi je ob polnoči to kos kruha ali dva z maslom in medom.

Zajtrki so redki. Kosilo pa mora biti skoraj vedno tako obilno, da na toplo sončno vreme postanem skoraj dremav. Kruha na kosilu ne sme manjkati in, če ga ni, sem tako rekoč razočaran. Popoldne lahko pojem tudi tri kremšnite, eno za drugo. Ne glede na čas obožujem maslene rogljičke, na katere praznim žlice marelične marmelade. Zgrizem čokolade z lešniki, napolitanke, polnjene kekse in piškote (oblite) s čokolado ali brez.

V povprečju dnevno pojem za vsaj sto gramov sladkarij, to pomeni celo malo čokolado, morda celo dve ali štiristogramsko vrečko napolitank. Kam gre to?

Če bi pred sabo dobil tiste okrašene grižljaje vrhunskih kuharskih mojstrov, se bi počutil izigranega; in vsi tisti obroki narezanega sadja s kosmiči ali brez mi izgledajo kot obrok v koncentracijskem taborišču; skoraj brez energije. Hrana mora biti stvarna, polna energije in okusna.

Seveda imam tudi seznam prepovedanih jedi, na katerem pa je trenutno mleto meso, saj sumim, da mi povzroča prebavne motnje, in jedi, ki mi popačijo okus, na kateremu je bučno olje.

Zgoščena oznaka

Kako bi v slovenščino prevedli „hashtag“? Ne glede na to, ali je sestavljanka ali zloženka, se jasno vidi, da sestoji iz dveh besed: hash in tag. Čeprav za prvo besedo ne najem neposrednega prevoda, se beseda uporablja v zvezah kot so hash table in hash function, pri čemer prvo prevajamo kot zgoščena tabela in drugo kot zgoščevalna funkcija, torej zagotovo hash pomeni nekaj nasičenega, gostega, zapolnjenega ali bistvenega. Tudi uporabla lojtre za razlikovanje oznake od besedila ni slučajna, saj se znak # v angleščini imenuje hash sign. Drugo besedo znamo prevesti v slovenščino kot oznaka, značka ali listek (v zvezi price tag). Torej si od tod že lahko mislimo, kaj naj bi hashtag pomenil, vendar je sama ideja uporabe take oznake stara že vsaj deset let. Ker marsikdo te ideje ne pozna, mi je vsakič, ko vidim grmado nametanih značk, smešno. (:

Namen teh značk je izobraževanje strojev, treniranje umetne inteligence in razumevanje jezika, kar se je nekoč prodajalo kot semantični splet. Resno. Ker stroj na začetku ne vidi oziroma ne razlikuje ali prepozna objektov na fotografiji, ga je potrebno naučiti, kaj je na tej sliki in to mu povedo ravno značke. Več kot je slik in več kot je ustreznih značk, ki jih lahko poveže, več zna. Ker je tudi iskalnik stroj in ta išče po besedah, mu takšne značke koristijo pri iskanju po fotografijah.

Zgodilo pa se mi je naslednje. Videl sem fotografijo, pod katero je bila oznaka, ki me je brez dvoma prepričala, da je bila fotografija posneta tam. Zopet sem videl neko drugo, tretjo in četrto fotografijo z isto oznako in si mislil, kako je ta kraj postal zanimiv. Naslednji dan se je ta oznaka pojavila pod fotografijo, vendar je ta prikazovala nek drug kraj, a sem si rekel, da je morda prišlo do napake. Ko sem naslednjič videl fotografijo, katere vsebina se popolnoma nič ni ujemala s to oznako, sem pomislil, da morda ta oznaka pomeni nekaj drugega. In res, sedaj vem, da oznaka igslovenija ne pomeni slovenskega kraja južno od Ljubljane, temveč nekaj drugega, kar ni povezano z vsebino in ne pripomore k razumevanju.