Luknja zamika

Neverjetno, kako ljudje utrudijo. Včeraj mi po vrnitvi iz službe ni preostalo drugega kot ležanje, ko sem začutil še toliko bolj utrujene noge. To popoldansko ležanje po dveh urah še vedno ni prineslo občutnega izboljšanja.

Ljudje utrujajo, ko in ker se ne znajo izražati. Trdijo, da imajo težavo in to je vse, kar pride iz njih. Ko se iz njih izvleče podrobnosti, dobijo rešitev, a zopet trdijo, da imajo še vedno težavo. Ko se iz njih zopet izvleče podrobnosti, se ugotovi, da rešitve sploh niso upoštevali oziroma jo preverili. Torej so žejni, dobijo pijačo, ne pijejo in se še vedno pritožujejo, da so žejni. Najbolje se je umakniti, takrat premisliti, ker bi jim sicer nasul en kup nepravilnosti, največkrat iz nespoštovanja pogodbenih obveznosti oziroma dolžnosti. Zakaj bi zgubljal energijo, voljo? Zakaj bi bil zagrenjen? Zakaj ne bi tega prepustil drugemu? Tistemu, čigar delo je to.

Nekje mora biti vedno meja. To je moje, to je od nekoga drugega. Besede so pomembne, ne sme se reči: „To ni moje,“ ker bi to pomenilo zavračanje. Ni mi težko storiti, vendar storim prvič, storim drugič … storim osmič in potem se navadijo. Koliko dodane obremenitve sem tako dobil? Iz svoje pripravljenosti, požrtvovanja, zato mora biti nekje: „Ne.“

In, ko je tako, to določeni razumejo kot žalitev ter odvrnejo: “No dobro, če je že tako, bom pa sam.“ Zato je zopet zlato pravilo umik. Če je človek umakjen, zavrnitve ne more reči. Tega mu ni potrebno reči, ker ti utrujajoči ljudje komunicirajo izključno ustno. Ti ljudje so manipulatorji. Beseda ima pravi pomen, čeprav je za moj okus tujka oziroma si želim nekaj bolj slovenskega.

Poklicni manipulatorji – manipulatorji v službi; kaj so in kako se obnašanjo iz mojega nestrokovnega vidika, ker nisem ne psiholog ne pravnik.

• Komunikacija je skoraj izključno ustna. Tudi preko posrednikov.
• Če in čeprav ima pristojnost za spremembe in si jih želi, raje jamra tistim, ki te pristojnosti nimajo.
• Čeprav ima pravico odločanja, se ne odloča.
• Ne želi se izpostaviti in zato skuša svoja dejanja oziroma odločitve preložiti na druge, da bi se s tem izpostavili drugi.
• Ne zna dati nedvoumnih, predvsem pa celovitih navodil.
• Nima načel, svoje mnenje in vedenje spreminja glede na sogovornika in okoliščine.
• V večji skupini je raje tiho, saj tedaj ne more vsakemu govoriti po svoje.
• Če je ta oseba vodja, zapisniki sestankov ne obstajajo. Če pa obstajajo, se sklepi sestanka ne potrjujejo, ker zapisnik sestanka ne izraža vsebine sestanka.
• Ko so težave, so krivi drugi. Ko ti drugi dokažejo, da so naredili pravilno, o tem nihče drug ne ve.

Umik (torej neustni stik, tudi torej izogibanje telefonom, telefonskim klicem) ter lepa slovenska pisana beseda. Oh, kako je tedaj svet lep.