Arhitekt opazuje, ne modruje.
Se uči, da nekaj dobrega naredi.
Počasi napreduje, ker ga nekaj omejuje.
Sčasoma ugotovi, da si nekaj drugega želi.
Arhitekt si svoj svet gradi,
vmes pa še kakega skadi.
Vse dobro zbira, ostalo prezira.
Arhitektu se svet podira, zaklala ga je sekira.
Njegova najljubša. Sekira seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar