Rečem: „Genialno,“ ampak ob pol enajstih zvečer sem se ob luči lotil pranja avtomobila, saj mi je bilo dovolj, da se že tri dni odločam, ali ga naj ali ga naj ne in kdaj ga naj operem.
Danes zjutraj si ob pogledu na avtomobil rečem: „genialno, Jaka zares genialno,“ ko ugotovim, da eno steklo avtomobila sploh ni bilo dvigjeno, čeprav se mi je včeraj pred začetkom pranja zdelo, da so bila vsa.
Takoj sem se v glavi začel spraševati, kako česar takega včeraj nisem mogel videti, ter z očmi opazoval madeže, ki so nastali v notranjosti, ko je voda čez noč izhlapela. Najprej sem kar s prstom obkrožil in obrisal stikalo za luč. Nato potipal sedeže; dokaj suhi; potipal še globlje, morda vlažni, ampak zagotovo ne tako mokri, da bi si zmočil hlače.
Pogledam obloge vrat in tam vidim kaplje vode, katere začnem bristati z debelejšimi robci. Tja, kamor ne sežem, začnem spuščati robove robcev, da se bi ti vode napili. Z vrat bi najraje snel oblogo, da bi videl in obrisal tisto, kar je za njo, vendar toliko časa spet nimam. Ukrivil sem samo njen spodnji del, če bi morda kaj priteklo izpod nje, a ni ničesar.
Ker je bil tepih moker le na določenih mestih, sem se začel spraševati, kako je mogoče, da je v avto pri pol dvigjenih steklih (toliko da gre glava skozi) steklo le za kakšen kozarec vode in opazoval udrtine okoli vrat, zaradi katerih je lahko voda stekla naokrog. Na vrata sem gledal tudi od zgoraj navzdol, da bi videl, kam lahko voda sploh pade.
Gromozanska sreča in jasen poduk za naslednjič.
Ko je ponoči zapihalo, sem čisto zares upal na dež. Še dobro, da ga ni bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar