Dotik skrajnosti

Pogovor pripelje do besed: „Če bi ti vedel, kakšni idioti se vozijo po cestah, se ti ne bi več vozil.“

Kaj je v ozadju?

Ljudje so se spraševali, čemu zaznavanjo določene ljudi kot nesramne, in so prišli do nerazumenga zaključka, češ da ti ljudje sploh niso nesramni, ker bi si takšni želeli biti, ampak so takšni sami po sebi. Drugače povedano, oni živjo za sebe povsem normalno življenje, vendar dajejo okolici drugačno podobo.

Tako, kot ponavadi, je vsak človek mešanica vsega možnega, le v različnih deležih in tudi jaz imam „talent“ za tvorjenje natanko ene povedi med vsemi več stotimi povedmi, ki spravi nekoga v slabo voljo. Meni se zdi takšna poved povsem neizstopajoča, logična, izpeljana, ampak ljudje se tako dobro najdejo v njej, da mi smešno, kako jim to uspe.

Nazadnje sem pripomnil nekaj kot zanimivost, kako se doseže isti učinek oziroma naredi nekaj v več desetkrat krajšem času, ampak sem s tem le zagrešil nezaželjene posledice. Torej ni težava o tem, da preveč govorim, temveč da omenim tisto, česar ljudje nočejo slišati, ampak zakaj bi sploh govoril zgolj tisto, kar si ljudje želijo slišati. Naj si ljudje le predstavljajo, da slišijo tisto, kar si želijo slišati. Naj živijo v rožicah.

Bog ne daj, da se komu reče, naj pobere, kar je spustil na tla, in vrže v prvi smetnjak.