Pohlep kapitalizma

Razlog, zakaj zadnje čase uspevajo le še trgovine se skriva v prevaranju kupca in izkoriščanju dobavitelja. Na kratko:

Primer A. Deset let nazaj se je začela na veliko oglaševati okulistična ambulanta (prodajajo tudi očala ipd.) in, če človek pomisli, mora ambulanta poleg dobička zase nekje dobiti tudi denar za poplačilo svojega oglaševanja. Ker se je okulistična ambulanta v zadnjih nekaj letih v enem mestu preselila na izrazitejšo (in dražjo) lokacijo, v drugem mestu pa celo zgradila popolnoma novo zgradbo obdano z velikimi reklamnimi pasicami, je izvor denarja zagotovo dovolj močan. Pa skrivnost? Zaenkrat poznam samo njihov nakup cenejših okvirjev v vrednosti nekaj evrov ter prodaja teh istih za skoraj dvesto evrov.

Primer B. V mestu, predvsem v njegovem starem delu, se pojavljajo/ohranjajo trgovinice z drobnarijo, torej prodajajo spomninke, šalčke ter ostale predvsem ženskim očem zaželjene, a povsem nepotrebne stvari. Skrivnost njihovega uspeha je obratovanje brez zaloge z maržo od štirideset do petdeset odstotkov. To pomeni, da so izdelki na policah prodajalne, v izložbi in v skladišču do prodaje last dobavitelja ter da proizvajalec ali dobavitelj za šalčko, za katero kupec dobi račun z zneskom dvanajst evrov, dobi le pet evrov. Tako prejme trgovina pet evrov za dejansko nič dela (v primerjavi z delom za izdelavo) in je sploh ne zanima, če kakšnega izdelka ne bo prodala. Enostavo reče dobavitelju, če lahko pride ponj in ga odnese.

Zaradi tega vedno bolj prisotnega hlastanja po čimvečjem dobičku pada kvaliteta izdelkov, saj je proizvajalec primoran narediti stvari čim ceneje, sicer njihovih izdelkov trgovina ne bo vzela. Nekaj proizvajalcev se rešuje z industrijskimi prodajalnami – v teh je hrana za ribe četrtino cenješa – ampak s takšnim načinom s svojimi izdelki ne more osvojiti trga. Danes imajo trgovci vse karte in, če te ni na policah, te ni nikjer, četudi imaš čudovite izdelke.

Še več, nekaterih (tudi dobrih) izdelkov sploh ni več ali pa jih je izredno težko dobiti, saj so jih načrtno iztrebili.

Branža Z izdeluje donosen izdelek A, nakar ugotovi, da je izdelava enakega izdelka B, a drugih dimenzij, z uporabo iste tehnologije (strojev) lažja. Za premik k izdelku B ustvarijo zgodbo (oglaševanje) ter sočasno ukinjajo izdelke A. Množica jim slepo verjame in začne kupovati izdelek B brez kančka ugovora. Čez pet let od pojava izdelka B izdelka A sploh ni več.

Takšen, konkreten, primer predstavlja izdelovanje zaslonov. Včasih so imeli zasloni razmerje stranic štiri proti tri, dandanes pa so dobavljivi le v podolgovatem razmerju šestnajst proti devet; in jaz, navajen na staro razmerje, doživljam travme. Menda se človek navadi na usodo, ampak ne razumem, kako so ljudje popustili in v manj kot petih letih množično nasedli uporabi najbolj butastih razmerij. Pa trik? Jasno, številke in primerjave, kdo ima večjo diagonalo. Strokovno, podolgovato razmerje podaljša diagonalo pri isti površini, medtem ko so ljudje trdili, da večja diagonala pomeni večji zaslon. O, kako mi je vrelo ob poslušanju teh njihovih anekdot in bognedaj, da bi jim poskušal razložiti.

Moj razlog neodobravanja zaslonov podolgovatih razmerij? List A4 si človek pred sabo v večini primerov postavi pokončno in takšnega (čimbolj podobnega) si želim videti tudi na zaslonu. Torej sedaj, ko to pišem imam levo in desno neuporaben siv prostor, katerega bi bilo lahko manj! Si kdo tega ne želi?