Nekoč, kaj pa vem, tam deset, petnajst let nazaj, ko sem bil še otrok, sem na televiziji (kot programu) gledal risanke, kjer so se te pač vrtele. Marsikomu so risanke zaradi svojih ponavljanj (kot nanizanke) ostale v spominu, pri čemer mislim na njene junake, ki jih je kdo kdaj v vrtcu tudi poskusil narisati ali vsaj pobarvati, če je šlo za pobarvanko.
Enkrat tiste dni so na hrvaški televiziji vrteli risanko in jaz sem jo spremljal. Ne vem več, ali sem jo gledal od začetka ali ne; vem pa, da sem jo gledal do konca in imel zaradi nje precejšne težave. Nisem in nisem mogel spati; ponoči sem se prebujal; jokal sem. Prepričan sem, da jo je kakšen drug otrok razumel drugače, ampak zame je bila to neke vrste grozljivka, čeprav je bil pretresljiv le njen konec.
Podoba risanega lika na koncu je bila tako bridka kot vzdušje na pogrebu in še cel teden za tem. Ne znam bolje opisati. Do zdaj sem videl že marsikaj, ampak nič od videnega ni imelo posledic daljših od trajanja. Največ kakšen strah, kaj se bo zgodilo čez nekaj sekund.
Seveda me je sedaj zanimalo, katera je bila ta risanka, saj je vmes nisem nikoli več zasledil. V pomoč so mi bile besede dogajanja na koncu risanke: mora, žezlo in nekaj letečega, in to so bile ključne besede dogajanja, ki jih lahko povežem z risanko. Nisem bil prepričan, kaj je bilo leteče, a sem kljub iskanju leteče preproge v manj kot minuti našel naslov risanke, v kateri je bilo namesto leteče preproge leteča postelja.
Slučajno se je našel tudi posnetek risanke, zato sem lahko preveril, če je to bila ta risanka. In res je bila; njen naslov je „Little Nemo: Adventures in Slumberland“ in jaz bi ji dodal oznako ogled dovoljen v spremstvu staršev, če bi ti zdržali.
Morda se komu ne zdi grozno, ampak če se otrok v eni uri uživi v dogajanje …
Ni komentarjev:
Objavite komentar