Srečen sem, ko pomislim, da so se vsa gradbena dela končala takrat, ko so se. Postavek izgleda brezhiben, beton je gladek in ravno takšen, kakršnega si arhitekti predstavljajo, ko pomislijo na „goli beton.“ Sicer sta bila dva dni za tem še dva topla dneva, ki bi jih koristili, če takrat časovno ne bi uspelo.
Čez dva dni je zaspadel sneg, ponoči ob treh je zmanjkalo elektrike in na vsakih nekaj sekund so se začele oglaševati štiri naprave, ki so preklopile na baterije. Izpad je bil predolg in, ker se je videlo, da baterije ne bi zdržale, jih je bilo potrebno izklopiti. Nisem mogel zaspati nazaj. Čez štiri ure je prišla elektrika, a le za hip in večkrat. Izpadi so se nadaljevali v dopoldnevu in se ustavili enkrat popoldan. Baterije so zopet polne.
Most čez Savo je zopet odprt in to je vsekakor primerno prednovoletno darilo, saj ni potrebno več izgubljati po šeset minut in narediti ravno toliko odvečnih kilometrov po obvozu. Nisem jih izgubljal samo jaz, temveč več deset tisoč ljudi. Štirideset tisoč več prevoženih kilometrov dnevno, dnevno porabljenega dva tisoč litrov goriva, zato ker se jim je tako mudilo.
Blog se sedaj bere v meni lepši pisavi. (:
Ni komentarjev:
Objavite komentar