Pripetljaj izped nekaj deset dni je naslednji. Z roko sem šel proti luknji namenjeni odtoku sredi kopalnice, misleč, da bom prijel za vlaknino, ki maši luknjo, in jo potegnil iz cevi, potem pa zagrabim za nekaj mehkega in takoj posumim, da to ni to. Primaknem prse k nosu in zasmrdi. K sreči sem uporabljal rokavice, za kateri pred tem že tako nisem našel pravega para, nato sem desno spral zunaj pod vodo. Neverjetno je, kako smrdi ta mačji drek tudi, ko sem pobiral ostanke in jih nesel z leseno deščico, ki sem ju našel v bližini, v kanto za smeti.
Sicer pa veliko razmišljam o življenju. Zdi se mi, da smo kljub svoji lastni volji in predvsem zavedanju samega sebe, še vedno precej programirani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar