Mirna resničnost

Dnevi švigajo mimo … ko se teden začne, se ta že skoraj konča. Spomnim se nase, ko sem si ob koncu tretjega razreda rekel; samo še dvakrat toliko časa pa bo konec osnovne šole. Kje so že ti dnevi?

Sedaj si večkrat rečem, da moram kaj pospraviti, vendar je toliko vsega, da sploh ne vem, kdaj bi se tega lotil, kaj šele, kam bi vse to dal. Vsega je vsepovsod. Vse bo morda prišlo nekdaj prav. Pogosto naletim na nekaj, na kar sem že pozabil … in si osvežim spomin. To so predvsem razne malenkosti po škatlicah.

Pri tem spoznavam sebe, se razumem in se krotim, kajti jaz bi imel stvari čimbolj poenotene. Ne rad sprejemam spremembe, čeprav kasneje ugotovim, da z njimi ni nič narobe. Vse stvari morajo biti enake, ali enake barve, enake oblike … Ko mi pisalo več ne piše, želim nadaljevati z enakim. Tiste majice s kratkimi rokavi, ki jih nosim, so vse enake, razlikujejo se le v barvi; in ko bom sedaj kupil nove, bom kupil enake. Ko česa ne izdelujejo več, sem razočaran.

Velikokrat sem kupoval v paru, vse podvojeno. Nekaj stvari imam zato še zapakiranih.

Mi pa zmanjkuje idej.

Minevanje mimogrede

Ko je petindvajsetega avgusta prišla ohladitev in je trajala kakšen teden, sem pomislil na konec toplih dni. Zmotil sem se; v zadnjem tednu je pod soncem zopet vroče. Prišli so dnevi, ki niso več del poletja, vendar tudi ne morem reči, da so že del jeseni. Ti dnevi so nekaj vmes in so namenjeni analizi preteklosti.

Včeraj sem se sprehodil po poti med njivami in travniki, kjer sem nazadnje hodil pred letom in pol. Nekaj stvari je drugačnih, nekaj jih je ostalo nespremenjenih. Smeti so kljub včerajšnem podvigu še vedno tam, kjer so bile. Tudi drugje, kjer sem jih pred leti opazil, so se zdaj postavile table, da je njihovo odlaganje tam prepovedano.

Kolesaril sem več kot lansko leto. To žal ne pomeni, da sem prekolesaril veliko, kajti lansko leto sem prekolesaril zelo malo. Še vedno kolesarim na kolesu, ki bi sicer, če ga ne bi vzel, končal na smetišču. Verjetno se moram na njem več naprezati, kot se bi na novem, ampak to me ne moti.

Moti pa me način, kako se rešuje problem odpadkov. Ljudje so pripravljeni iti v skrajnost, torej v trgovino s svojo embalažo ipd. Po drugi strani pa je še preveč stvari za enkratno uporabo … od plastičnih kozarcev, krožnikov in pribora, ki se potem niti ne sperejo in zato z ostanki hrane končajo v mešanem odpadu …

Tudi pakiranja so vedno manjša. Včasih so bile čokolade po sto ali tristo gramov, sedaj pa je za isto težo potrebno kupiti več čokolad in zato imeti enkrat več odpadne embalaže.

Zvok konca

Še kar nisem najboljše volje; včeraj sem pri obuvanju leve nogavice zaslišal kratek trgajoč se zvok. Raztrgal sem si hlače. Resda, da so bile stare že osem let, so tu in dam zbledele, da izgledajo tako kot nove s trgovine, ampak imel sem jih rad. Po drugi strani pa je dobro, da se mi je to zgodilo doma.

Za v prihodnje si bom najprej nadel nogovice in si šele potem oblekel hlače.