Ko je petindvajsetega avgusta prišla ohladitev in je trajala kakšen teden, sem pomislil na konec toplih dni. Zmotil sem se; v zadnjem tednu je pod soncem zopet vroče. Prišli so dnevi, ki niso več del poletja, vendar tudi ne morem reči, da so že del jeseni. Ti dnevi so nekaj vmes in so namenjeni analizi preteklosti.
Včeraj sem se sprehodil po poti med njivami in travniki, kjer sem nazadnje hodil pred letom in pol. Nekaj stvari je drugačnih, nekaj jih je ostalo nespremenjenih. Smeti so kljub včerajšnem podvigu še vedno tam, kjer so bile. Tudi drugje, kjer sem jih pred leti opazil, so se zdaj postavile table, da je njihovo odlaganje tam prepovedano.
Kolesaril sem več kot lansko leto. To žal ne pomeni, da sem prekolesaril veliko, kajti lansko leto sem prekolesaril zelo malo. Še vedno kolesarim na kolesu, ki bi sicer, če ga ne bi vzel, končal na smetišču. Verjetno se moram na njem več naprezati, kot se bi na novem, ampak to me ne moti.
Moti pa me način, kako se rešuje problem odpadkov. Ljudje so pripravljeni iti v skrajnost, torej v trgovino s svojo embalažo ipd. Po drugi strani pa je še preveč stvari za enkratno uporabo … od plastičnih kozarcev, krožnikov in pribora, ki se potem niti ne sperejo in zato z ostanki hrane končajo v mešanem odpadu …
Tudi pakiranja so vedno manjša. Včasih so bile čokolade po sto ali tristo gramov, sedaj pa je za isto težo potrebno kupiti več čokolad in zato imeti enkrat več odpadne embalaže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar