Vonj barv

Ker so cel teden govorili, da se bo v nedeljo vreme poslabšalo, se je točno vedelo, da se mora v soboto nekam iti. In tako se je tudi zgodilo.

Ker je bila napovedana megla, se je mislilo odditi že zjutraj, da se bi prišlo na cilj že pred sončnim vzhodom, vendar je pot do tja nevarna, zato se je raje počakalo, da se zdani. Seveda se je potem še dodano zavleklo, saj sem šel na pošto, kjer ljudje počno vse drugo kot pošiljajo pisma; recimo kupujejo cvetje in plačujejo položnice po nekaj minut; jaz pa čakam s kuverto in s točno preštetim denarjem. Kovance sem imel preštete, saj so me že nekajkrat nategnili, tako da sem domov prišel s kakšno kuno, jaz pa jih mečem v posodo in pogosto ne gledam, kaj dobim nazaj.

Križišče v centru se je zabilo, ker sem zapeljal v križišče in čakal nasproti prihajajoč avtomobil, da se mi za zavoj na levo umakne. Dokler ta ni dal smernika nisem vedel, da on tudi čaka name, saj zavija levo. Pomaknil sem še malo naprej in zaplet se je razrešil.

Na začetku poti nisem našel ene plastenke. Pač bom imel samo dve namesto treh. Ko se je hoja začnela, sem začel razmišljati o torkovem sestanku, kaj sem v tem tednu naredil oziroma ugotovil in kako bi to objektivno najlepše predstavil. Vsake toliko časa sem pogledal meglo v dolino, vreme se mi je zdelo odlično in gozdovi še niso bili povsem v drugih barvah; še vedno je bilo vmes nekaj zelenja.

Proti koncu poti se je Sonce skrilo, vendar ne za dolgo. V preostanku dneva je bilo ravno pravšnje jakosti. Videlo se je, da so tudi drugi ljudje izkoristili dan.

Med vožnjo domov je bila na radiju oddaja o pohodništvu nekje ob Soči in pohodniki so izjavljali, kako se pri tem odklopijo od dnevnega vrveža; pomislil sem nase, kako se danes nekako nisem uspel.