Že od nekdaj nisem ljubitelj voženj. Že kot otrok sem takoj po prihodu iz Ljubljane domov bruhal. Ne vedno, velikokrat pa. Tudi sedaj ni nič bolje; kombinacija sunkov in vonjav mi pač ne paše. Sicer ne dajem ničesar več iz sebe, se pa tisti čas počutim obupno, za nobeno rabo in samo še čakam, da pridem malo k sebi. Vonj dišečih smerkic v poljubnih oblikah mi je daleč od prijetnega.
Če pa jaz vozim, mi še nikoli ni bilo slabo. Izgleda, da je volan neke vrste pomirjajoče sredstvo. Zagotovo vozim drugače, kajti na daljših razdaljah sopotniki kmalu zadremajo.
Poleti obožujem vožnje ponoči. Z dobro glasbo ali pa brez nje. Všeč so mi prazne ceste in utripajoči semaforji.
Sedaj, jeseni, mi je všeč vrtinčenje listja za avtomobili. (:
Ni komentarjev:
Objavite komentar