Obzir nekdanjosti

Moja velika želja je imeti muzej oziroma nek prostor, kjer bi lahko bile pregledno razpostavljene moje raznovredne stvari, s ponovnim poudarkom na preglednosti, kajti znova in znova odkrivam že pozabljene stvari skrite pred očmi. Ta teden sem iz svoje radovednosti odkril, da imam v škatli pod neko drugo škatlo še vsaj nekaj deset, mogoče celo še sto novih kuvert, jaz pa sem jih že nameraval kupiti. Ker, ko nabavljam, jih kupim nekaj sto, saj tako dobim boljšo ceno in povsem pričakovano jih založim. Moj velik strah pa je strah pred požarom oziroma, da mi vse to zgori. Če bi tematsko razmejil stvari oziroma postavil te kuverte poleg preostalih, bi bil to muzej zgodb oziroma muzej spominov, za druge pa zgolj razstava klumpa; prostor zanj je lahko le nek depo s človeku prijaznimi temperaturami skozi celo leto. Mogoče pa naj ostane kot je, skrito večini; manj babic, manj kilavo …

Sneg dneva

Končno privlačen božični dan s snegom, četudi so še nekaj dni nazaj napovedovali dež. Zopet utripa vsaj deset let stara svetlobna cev in njen odsev, čeprav kakšen meter vmes te več ne. Razmišljam, kaj sem si nekoč želel … in kaj od tega mi je odplaknil napredek.

Vsekakor glasbeni stolp in to ne kakršen koli, temveč tisti iz komponent, kjer je tudi kasetofon ločena komponenta, in se vsaka komponenta postavi na svojo poličko v omarici, ki je namenjena zgolj temu in celoten sestav se obravnava kot pohištvo. Vse komponente so istega proizvajalca, iste modelne serije za enoten izgled. Vrhnja komponenta je ponavadi gramofon, sicer nalaganje plošč ni izvedljivo, vendar bi raje imel magnetofon z izpostavljenim magnetnim trakom na dveh kolutih, bolje znan v izvirniku kot reel-to-reel. Poslušanje in opazovanje oziroma ukvarjanje s tem bi nekateri razumeli kot zaroko, drugi pa kot terapijo za svoj OCD, kajti ničesar ne more biti popolnejše kot usklajene in pravilno zložene komponente, ena nad drugo.

Takrat pa sem dobil tri prazne kasete, na katere sem potem posnel nekaj radijskega (glasbenega) programa, in sedaj mnogo kasneje ugotovil, da se na kasete prične snemanje drugače, in sicer ne s pritiskom na tipko s piko iz mirujočega položaja, temveč z vklopom pavze, pritiskom na tipko s piko in čakanjem na pravi trenutek za sprostitev pavze.

Res me zanima, kaj trenutno prodajajo na oddelku tehnike, saj tam nisem bil že vsaj poldrugo desetleje, bi si pa na trak nasnel Кавински - Nightcall (Dustin N'Guyen Remix), predvajal, zavrtel nazaj in strmel v koluta …

Čast noči

In razmišljam o dveh neizbranih vlakih, mogoče zamujenih, ter si utemeljujem svoje odločitve s povsem trdnimi oziroma verodostojnimi razlogi, a to zame ni dovolj dobro, kajti vem, da je resnica drugje. Na vlaku je dejansko omejeno prostora in smer pretežno začrtana, mene pa preganja strah pred zamujenimi priložnostmi oziroma so mi zanimive nove možnosti.

Te prihajajo dnevno; ali je zgolj skladba, ki si jo potem ponavljam cel dan in mogoče še naslednji dan; ali je domneva, da bo potrebno nekaj svojega dneva vložiti v razgibavanje in v utrjevanje mišic, da se telo s starostjo ne sesede.

Dan ima le štiriindvajset ur, zato je potrebno nekje potegniti črto. Najlažje tam, kjer so stvari merljive in zato primerljive. Nekje sem bil boljši in nekje sem bil slabši.

Po četrt leta svojega vlaganja in dnevnega spremeljanja vrednosti, opazim razliko med svojimi odločitvami. Odločitve, ki so temeljile na mojem opažanju, niso bile slabe, so bile pa slabše ter so dnevno terjale mojo pozornost, kar je tudi neskladno z mojo željo, da na rezultate počakam vsaj petnajst let. To se bo končalo. Moram upoštevati svojo korist, zato to počnem. Nisem dobrodelna organizacija, ki rešuje gospodarstvo. Odločitve, ki so upoštevale stroko, so bile boljše in tako se bo nadaljevalo. Na tisti dan plačam, kolikor plačam, oziroma ne čakam na ugodnejšo ponudbo ter na to pozabim. Ne potrebujem osebnega bančnika, osebnega finančnega svetovalca ali posrednika — manj stroškov, več zame. Izbranih imam dvanajst borznotrgovanih skladov (ETF). Vsi ti skladi so dobri, vendar bodo pri meni preživeli samo najmočnejši (zakon močnejšega, Herbert Spencer).

Spodbudne krilatice

Na železniško postajo odidem vsak dan. Tam je vsak vlak ob svojem peronu in vlaki čakajo, da se nanj vkrca oseba. Osebe na peronih z mano vred se med seboj ne poznajo, se ne vidijo in točno ne vedo, kam bo kateri vlak odpeljal. Vse, kar vedo ali pa tudi ne, je njegov izgled in približen potek njegove proge (mimo morja, mimo jezer, mimo polj ali mimo vzpetin). Ponavadi, a ne vedno, vedo, če so na tem vlaku tudi domače živali, če je pestrost hrane omejena, če pogovorni jezik ni slovenski, če na njem kadijo in uživajo alkoholne pijače in če se na njem drogirajo. Vsekakor pa osebe ne poznajo, kako bo vožnja potekala in kdaj se bo ta končala. Če se človek ne odloči vkrcati, se vrne naslednji dan, čez dva dneva ali se ne vrne – njegova izbira.

Naslednji dan so ob peronih drugi vlaki in po oceni se vlak zopet pojavi po približno enem tednu dni, če se nanj nihče ne vkrca; lahko pa se tudi ne. Lahko pa se in se, ob kakšnem peronu pojavi popolnoma drugi vlak.

Kateri vlak torej izbrati? Kako obžalovati izbiro?

Navdušenje običajnosti

Pozno zvečer sem se vozil domov, bil osredotočen na vidno polovico nenavdno večje bledokrvave lune in pri tem razmišljal.

Kaj vse smo imeli, kaj vse smo preživeli, ampak vse dobro se enkrat konča. MTV se po nekaj desetletjih poslavlja oziroma se bo nabor njihovih programov skrčil. To je zgolj začetek, kateremu bodo sledili še drugi televizijski programi. Gledalci raje zgubljajo čas z ogledom zasvajajočih kratkih posnetkov s prikritim izzidom na mobilnih telefonih in temu sledi.

Mladina je neubogljiva; ne sprašujem več, kdaj bo kaj narejeno, temveč kolikokrat moram še reči, da bo narejeno, oziroma kar vprašam, če nisem bil dovolj jasen. Drugi bi z njo že obupali. Po govoricah je tudi drugod tako (slabo).

Umetna inteligenca ne bo vzela služb, vzela bo sposobnost ljudem za opravljanje teh služb.

Čista potratnost

Lansko poletje sem šel skozi gozd. Bilo je tako soparno in navkreber, da sem se komaj prebijal naprej, ampak sem se, saj nisem želel zaostajati. Takrat sem ob poti na tleh opazil kovinsko tablo z belim napisom na rdeči podlagi, ki tam ni imelo smisla, in takrat mi je bilo žal, da te table nisem pobral in jo odnesel domov.

Danes sem šel ponovno v gozd po isti poti zgolj za to, da bi to tablo prinesel domov, vendar je tam, kjer se spominjam, da je bila, nisem več našel. Vsi preostali moji občutki so bili ravno takšni kot takrat, kot da vmes ni minilo štiristo dni. Bilo ni edino vročine oziroma sopare, vendar tega nisem niti pogrešal.

In občutki sedaj? Kot že nakazano mi je žal, da tega nisem storil takrat, vendar sem razmišljal naprej. Zakaj se sedaj tolčem po glavi, če sem na istem — nimam table — kot bi bil, če lansko leto te table ne bi opazil ali če ne bi šel nikoli po tej poti, torej sploh ne bi vedel za njen obstoj.

Se bi tolkel po glavi, ker nisem opazil nečesa, česar sploh ne poznam. Koliko je stvari, ki gredo mimo moje zavesti, in zakaj se, če se, spravljam v slabo voljo zgolj zaradi svoje zavesti — poznavanja.

Tvoje barve

Včeraj kar in kar nisem mogel dojeti oziroma verjeti, da je trajalo vsaj devet let, da sem ta teden odkril košček svoje sestavljanke. Tako zaslepljen sem bil z „dovršenostjo“ preostanka, da koščka s kolesarjenjem oziroma s svobodo nisem opazil. Dejansko, a tudi žalostno, lahko počnem karkoli … čeprav več ne vem, kaj je bil moj smisel pred tem, če je sploh obstajal. Seveda imajo zasluge pri odkrivanju drugi, jaz sem vse samo povezal skupaj.

In ja, včeraj sem užival na soncu med reko in nedavno pokošenim travnikom povsem brezskrbno … no ja, potem sem se umaknil v senco.

Nepreživeti časi

Že nekaj tednov sem v napetem razpoloženju oziroma poželjenju po preteklih časih. Način mišljenja sedaj ni popolnoma drugačen, saj ne vem, kaj bi v tem primeru predstavljalo „popolnost,“ je pa vsekakor drugačen.

Zdaj popravljam stvari, dobesedno. Iz štatle nekoč namenjene na odpad, a nikoli dejansko odpeljane, vlečem stvari in jih skušam popraviti. Nažalost so nekatere druge škatle dočakale svojo priložnost in jih sedaj več ni. Zdi se mi neverjetno, koliko spominov in vprašanj mi obudijo te stvari. Spomini mi pomagajo najdi preostale kose, a ne najdejo odgovorov na vprašanja, čemu in zakaj sem se odločil te stvari razdreti.

Pod črto mi uspeva in to me veseli.

Vrelišče sanj

Počutim se utesnjenega v širokem naboru možnosti. Veliko preprosteje se odločam med dvema ali tremi izbirami; ko je teh enajst, trideset in petinosemdeset, je premišljevanja preveč.

Kaj me čaka v tem letu, je klestenje izbir, ki dozorevanjo vsakodnevno, tudi med vožnjo. Preveč imam idej in premalo časa, ki odteka med vlečenjem svoje prikolice mnenj, občutkov, odnosov, vrednot, odločitev in prepričanj iz dneva v dan, dan za dnem.

Gledam fotografije in se sprašujem, kaj sem si takrat želel … zagotovo bi bilo bolje dokumentirati več … ampak, kakorkoli že je, dobivam občutek, kaj se je takrat dogajalo in dogajalo se je več.

Delirij vznesenosti

Poteka že tretja ponovitev, saj mi besede še vedno uspejo zbežati iz ust. Sprašujem se, kje pridobim toliko vsebine, da bi govoril in govoril …

Čez manj kot eno leto bom zelo verjetno menjal banko, potrebujem potni list, da bom lahko račun odprl v Litvi. Postopki so se že začeli … Pri sedanji me moti njihova nedoslednost oziroma nedodelanost, saj se ne znajdem niti v navodilih.

Prevodna plast

Obstal sem na mostu in opazoval plavuti ene od štirih rac, ki so sledile labodu, ter se spraševal, kako to, da je konstrukcija mostu tudi betonska, če sem vsaj petnajst let, odkar sem prvič prečkal ta most, bil prepričan, da je ta v celoti lesen. So ga vmes prenovili ali je bil že od začetka tudi betonski, in kako to, da tega nisem opazil že prej?

Sevanje skorajšnje

Te dni sem precej slabše volje in vem, čemu je to. Veliko mislim ter načrtujem, zato vsako odstopanje vodi v svoje vrste razočaranje. Nadalje živim na avtocesti, kjer sem blazno neučakan. Ponavadi, pretežno v prostoru, se sprehajam sem in tja. Ko druge to izrazno moti, se naslonim na zid in izmenjajoče zrem v določene točke. Tedaj občasno niti ne poslušam. Pot do rezultatov ali cilja je pomembnejša od cilja. Slednjega morda niti nočem doseči.

Vsakodnevno si iščem naloge, po drugi strani pa me drezajo poletne temperature. Vročino čutim po obrokih in sploh ne vem, kaj je takrat najbolje storiti, bolje je zaenkrat ležanje na trebuhu. Povečala se je želja po hrani in jedel bi že sit …

Žre me nepazljivost. Sprašujem se, zakaj kljub času nisem postoril vsega tistega, kar sem imel možnost storiti. Največkrat se mi stvari polomijo oziroma izmaličijo pri prevozu. Skrajen primer je bil pred časom kaki, ki je spustil tekočino in sem potem vsaj trikrat brisal oziroma izžemal tisti predel, ker je bilo vidno drugačen. Včeraj sem ugotovil, da sem kljub kartonu predrl podlago … bo potebno naslednjič spodaj podložiti še več kartona.

Prazno leto

Ni mi jasno, kako so se dogovorili, da leta nič ni bilo in so iz prvega leta pred našim štetjem prešli na leto ena našega štetja (oziroma po Kristusu, kar vam je ljubše). Takšen način je sicer skladen z dejstvom, da se vsak nov mesec prične s prvim dnevom v mesecu … a je leta (tako kot mariskaj številskega) mogoče ponazoriti na (številski) premici in razdalja med številoma minus ena in ena je enaka dva, čeprav je vmes le eno leto. K sreči gredo leta le še naprej in k sreči sem na to naletel mimogrede, zato ni neke bojazni, da bi se kdo, kot jaz, uštel pri štetju do dve.

Sicer pa mi novo leto ne prinaša nič novega — tako se mi zdi vsako leto. Skozi leto se dogajajo nekakšna nihanja, ki ponehujejo, posledično si stvari popestrim oziroma jih zapletem, da je vsaj nekaj v zraku, saj večino časa namenim eni in isti manjšini stvari. Da temu ne bi bilo tako poskušam komu ukrasti kakšno idejo, ampak ničesar ne najdem, morda skrivajo morda pa niso izvirni ali pa me ne prepričajo.

Pogosto ne morem biti pri miru; včasih pa ne zmorem drugega oziroma mi prija naslanjanje na ograjo s hrbtom proti Soncu (seveda poleti) in nepremično gledati v balkonska vrata, ker morda ta še niso dokončana ali pa je morda že toliko narejenega … pozimi ograjo nadomesti radiator, jasno ne na balkonu.

Vrtiljak nasmehov

Danes sem se vprašal, od kod izhaja oziroma čemu velja splošno prepričanje, da mora biti na vsakem bolj ali manj pomembnem dogodku, kot že je kosilo s sorodniki, steklenica oziroma vsaj vrč vina, pa naj bo belo ali rdeče.

To ni moj upor proti vinu, ki bi sledil iz početja, da raje uživam vodo kot vino. Tudi vino pijem, a sem izbirčen. Po okusu sodeč so mi bližje bela, saj so mi ta sladkejša. Vsa suha so mi prekisla. Verjetno se zaradi psihološkega vidika beseda „kislo“ ne uporablja, saj, kdo bi pil kislo vino? Kislo je najverjetneje že pokvarjeno.

Tipično, slovensko, vsak prisega na svoje trte, svoje kletarjenje, pretakanje in posledično hvali svoje vino bolj kot karkoli božjega. Izpade kot, da ne priznava karkoli drugega ali ne želi priznati poraza. Takšno vino se potem poimenuje namizno rdeče vino neznanega porekla, z zauživanjem katerega večina pretirava. Na nivoju besed to zame ni nikakršno uživanje, zgolj goltanje. Užitek bi bil kozarček ali dva vina s poreklom. Tu pa se popije tolikšne količine, da še nisem nikogar spoznal, ki bi popil toliko tekočine zgolj za potešitev svoje žeje.

Kot sam vedno pravim; ni težava v alkoholu, težava je v ponovitvah. Če želi nekdo narediti vtis z količino zaužitega, zadošča prikazati svojo požrešnost z malinovcem. Barva bo enaka, a naj ne bo presenečen, da ne bo posledic.

Tudi pivo pijem, a podobno kot vino, samo izbrano. Tipično, mojega nabora piv nimajo povsod, zato takrat prevladuje sok, a kaj ko tudi meni ljubih sokov nimajo povsod. V vsakem izidu se vsaj konča pri vodi, zato vprašanje, zakaj pijem vodo, ni na mestu. Pravo vprašanje, a ne zame, bi bilo; zakaj imajo tako slabo ponudbo.

Skoraj podobno je s kavo, vendar jo zauživam tako poredko, da si ne zapomnim imena. Vedno povem, da tisto, v kateri je največ mleka. Kava kot kava mi je grenka. Če le bi bila možnost, bi naročil eno izmed tistih nepravih kav. Občasno se mi želja tudi izpolne in takrat je okus neprekosljiv.

Ne pijem vode z okusom in industrijskega jabolčnega soka, saj mi je ta presladek. Izogibam se mešanic različnih sokov. Posebnega okusa mi je hruškin sok, za osvežitev pa se mi blazno prileže razredčen sok črnega ribeza z vodo kakopak.

Sklep. Če se pije, se pije dobro!

In pitje vode namesto vina še nikomur ni škodovalo.

Razočarano veselje

Danes je lep in topel dan in tudi takšen bi lahko bil zame, a mineva že četrti dan mojega prehlada. Šele takšne dni se zavedam, kaj pomeni dobro počutje. To vsekakor niso zamašen nos, žgečkanje v sapniku, glavobol, kašljanje in kihanje. Glas imam spremenjen, a me grlo ne peče. Še dobro, da me ne. Raje bi z glavo namerno udarjal ob traverzo, kot da jo čutim, da me ta buta naravnost nad očmi. Poležavati mi je naporno, raje sedim. Dejansko ne vem, kam bi se dal.

Hrbtišče razočaranja

Počutim se kot zemlja brez dotika, morda le kot kremšnita.

Dvakrat sem se sprehodil po trgovskem centru, ozirajoč v izložbe in opazujoč na police, na koncu pa sem blagajno zapustil z računom in listkom, s katerim sem si v naslednjih nekaj minutah hoje proti avtomobilu „na telefon“ naložil dobroimetje.

Verjetno je zanimivo dejstvo, da v telefonu nimam shranjene niti ene telefonske številke in kličem tako, da poiščem številko med prejetimi klici ali sporočili. To sicer ni povezano, čeprav mislim, da bi sedaj (pravno-formalno) po majski direktivi moral pridobiti soglasje vsakogar, katerega številko in ime bi si shranil v imenik, saj gre vendar-le za osebni podatek.

Danes sem si po dolgem času opral avtomobil in očistil prvo steklo umazanje, ki mi je kradla pogled iz vozila. Rokave sem si popravljal s kupčki pene na mokrih dlaneh, čeprav si tega nisem želel, ter vmes razmišljal o ceni, ki jo plačujem.

V večernem pogovoru z nekdanjimi sošolci, ko so se ti pogovarjali o stroških prevoza, sem omenil, da je preračunavanje kilometrov, porabe in cene goriva brezpredmetno, če ne upoštevajo posrednih stroškov, kot je zavarovanje, registracija, nadomestilo za uporabo cest, pneumatike, vzdrževanje vozila … V grobem povprečju se na vozilu potroši še dvakrat toliko kot je dejansko na začetku stalo vozilo (če je bilo le to novo). Na kratko, avtomobil je precej dražji kot izgleda.

Ampak to ni jamranje o mojem slabem finančnem stanju, saj sem trenutno v iskanju zazidljivega zemljišča na smiselnem mestu. Riniti nekam v hribe oziroma graditi v odročnih krajih je brezveze. Bi pa postavil vse iz začetka; kajti vse to, kar so si ljudje postavili v osemdesetih in devetdesetih letih je … v nasprotju z mojo predstavo. Ker pravijo, če je vse okrog tebe narobe, se je dobro vprašati, če ni nekaj narobe s tabo; upam, da bo gradbeno dovoljenje izdano. Skratka, južni del objekta bo steklena fasada do robu in še preko; oken, razen na severni strani, ne bo oziroma bodo skrita za stekleno fasado; streha bo ravna, dnevna soba bo atrijska, vrata v sanitarije bodo drsna, ogrevanje bo talno in preko rekuperatorja … nekaj stvari bom naredil sam … bazena in raznih lop za kramo pač ne bo.

Na božični večer sem popravljal neke vrste klaviaturo in po dobri uri pregledovanja mi jo je uspelo oživiti. Za ta podvig sem prejel konzervo graha. V igri je bilo neke vrste izsiljevanje, ali popravim ali pa jo vržejo stran, čeprav bi jo potem, ko sem škatlo odprl, tudi jaz vrgel stran. Bila je tako onečedena!

Svet igrač

Zadnje čase začudeno razmišljam, kam je izginilo zadnjih deset let. Ta čas je švignil mimo. Nekaj se je začelo, nekaj naredilo, nekaj že končalo; v splošnem pa sem skoraj na istem; vem le nekaj več brezveznosti.

Človeški spomin je zanimiv. Tisti spomini, ki niso preživeli, so pozabljeni. Preostali so še kar živi, za moje pojme preveč živi.

Ne vem, kako sem takrat prišel v Ljubljano. Verjetno sem prišel z vlakom iz Novega mesta. Od tam sem se peš odpravil na faks, kjer sem odposlušal informativni dan, ter se nato z žejo napotil v tristometrov oddaljeno trgovino, kjer sem si kupil liter in pol gostega soka, katerega sem spil na klopci tamkajšnega dijaškega doma. Sumim, da mi je do tega trenutka družbo delal takratni in nadaljni sošolec.

Nato sem poklical prijatelja, ki je takrat že obiskoval prvi letnik in ki me je povabil k sebi v Rožno dolino. Po podhodu pod železniško progo sem se znašel pred garažami in takrat sem ga ponovno poklical, nakar mi je razložil pot do hiše, kjer je prebival. Te iste hiše nisem nikoli več našel. Prijatelj mi je povedal, da so jo podrli še isto leto. Tudi zdaj ne vem, kje je ta stala in skozi kateri podhod sem takrat šel. Potem, ko mi je v hiši razkazal zbirko čokolešnikov, sva se odpravila proti študentskemu naselju, kjer je v bloku štiri kupil študentske bone.

Zatem sva odšla do prodajalne časopisov, kjer sem kupil dva žetona, vsakega po osemdeset centov, ter se usedla na avtobus. Ta dva žetona sta edina žetona, ki sem ju kupil pred uvedbo kartice. Preostalega še vedno imam. Nisva se peljala dolgo. Verjetno sva se peljala le do Cankarjevega doma.

Odšla sva v Emonsko klet, kjer mi je povedal, da moram plačilo z bonom vedno napovedati vnaprej, sicer lahko plačam več, ter naročil pico, katere sva oba pojedla polovico. V Emonski kleti sem bil nato samo še enkrat, takrat nekdo ni pojedel svoje lazanje do konca.

Nato sva se usedla na vlak proti Dobovi. Kasneje se je nama pridružil neznan gospod, o kateremu sva se dopisovala preko telefona. Prijatelj je omenil, da izgleda tako depresiven, da mu manjka le še vrv okrog vrata. Ko sva prispela v Krško, je mama prijatelja zapeljala domov ter ga vprašala, kako težko je na faksu. Odvrnil je, da je zelo. Kolikor vem, tega še vedno ni končal.

Lahkotno tresenje

Nekako se mi je uspelo sprijazniti s tistim izpred deset dni.

Težko je, če nam nekateri predmeti pomenijo več kot bi ti isti predmeti pomenili nekomu drugemu. Za nas so lahko neprecenljivi, zato nanje pazimo, jih shranjujemo oziroma zbiramo, čeprav je njihova vrednost skoraj nična ali pa jih bi kdo drug že vrgel stran.

Morda bi ljudje živeli drugače, če bi imeli le tiste predmete, ki jim nekaj pomenijo …

Cena časa

Čas mi postaja vse dragocenejši … dražji od česarkoli, vendar se mi zdi, da ga zaradi svoje neorganiziranosti veselo razmetavam na vse smeri neba. Najraje bi obstajal v več inkarnacijah, kjer se bi vsaka od njih soočala z nekimi problemi, izzivi, strahovi; osnovni jaz bi pa užival … in zopet metal čas stran.

Zagotovo je krivo staranje, t.i. racionalno razmišljanje, občutek, da je čas omejen, in koneckoncev pred mano še vse življenske faze, skozi katere gre povprečen vsakdo. Če samo pomislim oziroma padem v neko vlogo, pred sabo zagledam velik napis: „Game over!“ Občutim razočaranje. Če zopet pomislim, če bi vstavil kovanec in šel ponovno, potem se novo življenje ne bi kakorkoli drugače izšlo. Lahko bi bilo bolje, ampak bistveno bolje pa ne, kajti do vsakega trenutka je bilo izjemno. (:

Vse pa zagotovo izvira iz moje želje po vsevednosti in oteženega odločanja; nič ni dobro, nič ni slabo, zakaj to, čemu ne. Vse, kar si sedaj želim je šest sončnih dni in šesti dan izlet v hribe. Vem, kam se bo šlo in kje se bo parkiralo, a če se do tja ne bo prišlo, potem bom ostal brez odgovorov.

Nametano razmerje

Ena pesem, ki se velikokrat vrti na Radio SI, vsebuje besede kot so „kužki“, „mucki“ in zvezo „pozitivni kot plus na akumulatorju.“ To zadnje ni nujno resnično, saj obstaja neskončno mnogo plusov, zato lahko vsak plus postane negativen glede na njegovega naslednika. Torej, če smo pozitivni, smo tudi negativni. Nepremišljeno besedilo, kaj pa drugega. Mimogrede, kar je pomembno je napetost oziroma potencial.

Nadalje od skupine Zmelkoow ponavljajo oziroma vrtijo samo en komad. Najbolj na jetra in še na ledvice pa mi gre en slovenski komad, ki vsebuje besedi „desetkami“ in „Lidl“. Tega ne morem več slišati, zagotovo ga zavrtijo vsaj enkrat na dan. Besedilo poveličuje neresnice. Morda je besedilo sponzorirano, saj slabšega in bolj pristranskega ne bi bilo mogoče uglasbiti.

Morda preveč razmišljam. Tudi drugi pravijo tako oziroma, da se ukvarjam s stvarmi, ki niso mogoče. Spuščam se v podrobnosti. Vsebina govora ni povezana. Druge poslušam, če pri zanikanju uporabljajo rodilnik, ter se hkrati zadržujem jih popraviti. V zadnjem stavku sem uporabil prosti nedoločnik.

Ljudje, ki me srečajo pravijo, da imam neavtohton naglas. Meni je vseeno, saj tudi sam ne zmorem jasno ugotoviti, s kod prihaja človek. Za nekatere redke se jasno razloči, za druge mi je vseeno. Ljudje, razen morda nekaterih, niso zanimivi. Bolje mi gre pri besednem zakladu. Beseda dneva je adekvaten in pomeni ustrezen, enakovreden.

Ne maram čakanja pred prehodom za pešče, ne maram čakanja v trgovini pred blagajno, ne maram plastičnih nakupovalnih vrečk in vrečk za enkratno uporabo, ne maram luknjastih in ozkih cest, krožišč ter parkirnih mest.

Raje vse nesem v rokah, tako ali drugače kupim samo tisto, kar potrebujem in ne tisto, kar mislim, da potrebujem. Razmišljam, da bi se odselil tja, kjer imajo vzdrževane ceste, križišča ter parkirna mesta širine dveh jugoslovanskih avtomobilov.

Všeč sta mi vodovod s pitno vodo ter električni priključek. Všeč mi je narava, ker ta sama po sebi ne more biti onesnažena.

Spoznal sem, da imam premalo časa, da bi vse znal ali si bi naredil.