Prikaz objav z oznako misli. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako misli. Pokaži vse objave

torek, 20. maj 2025

Otvoritvena zgodba

Bil je fotoaparat na film za štiriindvajset oziroma šestintrideset posnetkov, ob vstavljanju tega v temì pa še za tri posnetke več. Ko je bil film razvit, se je nastale fotografije vložilo v tematski album – to sem rad počel. Večino časa so bili albumi zaprti tako kot knjige, poleg katerih so bili pospravljeni. Pregledovalo se jih je priložnostno za obujanje spominov.

Dvajset let kasneje je fotoaparat, tako kot budilka, koledar …, spremenil obliko in za pretežno večino obstaja le še kot ena izmed ikon na telefonu. Tudi albumi nimajo več ne platnic ne listov; vse fotografije so zvezno posejane na časovno premico. Spominov se ne obuja več, spomine se deli. Današnje vprašanje je, čemu se fotografije (podatke) deli, oziroma bolje, kaj z deljenjem sporočamo.

Glede na količino objavljenih fotografij, vsebino in načinom – tu mislim predvsem na medij – postavljam prvo domnevo o poveličevanju samega sebe ter drugo domnevo o zbujanju nevoščljivosti. Za primer odpiram album, ki bo jeseni dopolnil dvajset let, in prilagam dve fotografiji.

Namen prve fotografije je zajeti iznajdljivost, kako podpreti projektor. Projektor je mogoče po višini nastavljiti le spredaj, saj se ta ponavadi nahaja nižje od platna, ko ga je potrebno usmeriti navzgor, v tem primeru pa je bilo platno nižje. Druga fotografija pa prikazuje Urško Žolnir, takrat bolj izpostavljeno športno osebnost, podobno kot so sedaj to naši kolesarji, smučarski skakalci ter košerkaš, in ja, njo sem videl v živo. Sem zato nekaj več? Ste krivi ker vas tam ni bilo? Ali lahko z deljenjem sporočim kaj drugega? Delili so večnamenske kajzerice s smetano slovenskega športa.

Zato ne delim, ne želim biti velik, ne želim zbujati nevoščljivosti. Kar sem storil zase, sem storil zame. Če sem dve leti nazaj pridobil licenco, katero sem želel pridobiti sedemnajst let pred tem, je sedaj ta licenca le en kartonček na polici. Zanjo ve komisija, izdajatelj in jaz. Kazal ga bom upravičencem, le za to je. Ne vem, ali jo bom kdaj koristil, mogoče. Časi se spreminjajo, imetnikov je vse manj in nekoč bi bila uporabnejša.

Nikoli nisem imel želje biti izpostavljen. Tudi zdaj je nimam. Mnenje drugih o meni ne šteje toliko kot mnenje o sebi. Ne želim, da so drugi ponosni na moje dosežke, če na njih še sam nisem. Energija izvira iz mene. Sestavljen sem iz dveh delov; dela, ki narekuje oziroma načrtuje, in dela, ki izvaja. Če sem slabe volje, sem slabe volje, ker izvedba ni šla po načrtu, in židane volje, ko gre izvedba po načrtu. Raje izpolnjujem želje drugim, saj moram za odobritev najprej prepričati samega sebe. In kako mi odleže, ko opustim svoj načrt. Skratka, če sem sprt, sem sprt sam s sabo zaradi sebe.

Drugi to opazijo, opazijo nekaj drugačnega. Vsekakor opazijo, da so v mojem življenju prvi, prvi pred mano, modus kongruence.

petek, 3. september 2021

Čista potratnost

Lansko poletje sem šel skozi gozd. Bilo je tako soparno in navkreber, da sem se komaj prebijal naprej, ampak sem se, saj nisem želel zaostajati. Takrat sem ob poti na tleh opazil kovinsko tablo z belim napisom na rdeči podlagi, ki tam ni imelo smisla, in takrat mi je bilo žal, da te table nisem pobral in jo odnesel domov.

Danes sem šel ponovno v gozd po isti poti zgolj za to, da bi to tablo prinesel domov, vendar je tam, kjer se spominjam, da je bila, nisem več našel. Vsi preostali moji občutki so bili ravno takšni kot takrat, kot da vmes ni minilo štiristo dni. Bilo ni edino vročine oziroma sopare, vendar tega nisem niti pogrešal.

In občutki sedaj? Kot že nakazano mi je žal, da tega nisem storil takrat, vendar sem razmišljal naprej. Zakaj se sedaj tolčem po glavi, če sem na istem — nimam table — kot bi bil, če lansko leto te table ne bi opazil ali če ne bi šel nikoli po tej poti, torej sploh ne bi vedel za njen obstoj.

Se bi tolkel po glavi, ker nisem opazil nečesa, česar sploh ne poznam. Koliko je stvari, ki gredo mimo moje zavesti, in zakaj se, če se, spravljam v slabo voljo zgolj zaradi svoje zavesti — poznavanja.

sobota, 3. julij 2021

Tvoje barve

Včeraj kar in kar nisem mogel dojeti oziroma verjeti, da je trajalo vsaj devet let, da sem ta teden odkril košček svoje sestavljanke. Tako zaslepljen sem bil z „dovršenostjo“ preostanka, da koščka s kolesarjenjem oziroma s svobodo nisem opazil. Dejansko, a tudi žalostno, lahko počnem karkoli … čeprav več ne vem, kaj je bil moj smisel pred tem, če je sploh obstajal. Seveda imajo zasluge pri odkrivanju drugi, jaz sem vse samo povezal skupaj.

In ja, včeraj sem užival na soncu med reko in nedavno pokošenim travnikom povsem brezskrbno … no ja, potem sem se umaknil v senco.

četrtek, 25. februar 2021

Nepreživeti časi

Že nekaj tednov sem v napetem razpoloženju oziroma poželjenju po preteklih časih. Način mišljenja sedaj ni popolnoma drugačen, saj ne vem, kaj bi v tem primeru predstavljalo „popolnost,“ je pa vsekakor drugačen.

Zdaj popravljam stvari, dobesedno. Iz štatle nekoč namenjene na odpad, a nikoli dejansko odpeljane, vlečem stvari in jih skušam popraviti. Nažalost so nekatere druge škatle dočakale svojo priložnost in jih sedaj več ni. Zdi se mi neverjetno, koliko spominov in vprašanj mi obudijo te stvari. Spomini mi pomagajo najdi preostale kose, a ne najdejo odgovorov na vprašanja, čemu in zakaj sem se odločil te stvari razdreti.

Pod črto mi uspeva in to me veseli.

četrtek, 14. januar 2021

Vrelišče sanj

Počutim se utesnjenega v širokem naboru možnosti. Veliko preprosteje se odločam med dvema ali tremi izbirami; ko je teh enajst, trideset in petinosemdeset, je premišljevanja preveč.

Kaj me čaka v tem letu, je klestenje izbir, ki dozorevanjo vsakodnevno, tudi med vožnjo. Preveč imam idej in premalo časa, ki odteka med vlečenjem svoje prikolice mnenj, občutkov, odnosov, vrednot, odločitev in prepričanj iz dneva v dan, dan za dnem.

Gledam fotografije in se sprašujem, kaj sem si takrat želel … zagotovo bi bilo bolje dokumentirati več … ampak, kakorkoli že je, dobivam občutek, kaj se je takrat dogajalo in dogajalo se je več.

petek, 25. september 2020

Delirij vznesenosti

Poteka že tretja ponovitev, saj mi besede še vedno uspejo zbežati iz ust. Sprašujem se, kje pridobim toliko vsebine, da bi govoril in govoril …

Čez manj kot eno leto bom zelo verjetno menjal banko, potrebujem potni list, da bom lahko račun odprl v Litvi. Postopki so se že začeli … Pri sedanji me moti njihova nedoslednost oziroma nedodelanost, saj se ne znajdem niti v navodilih.

sreda, 9. september 2020

Prevodna plast

Obstal sem na mostu in opazoval plavuti ene od štirih rac, ki so sledile labodu, ter se spraševal, kako to, da je konstrukcija mostu tudi betonska, če sem vsaj petnajst let, odkar sem prvič prečkal ta most, bil prepričan, da je ta v celoti lesen. So ga vmes prenovili ali je bil že od začetka tudi betonski, in kako to, da tega nisem opazil že prej?

ponedeljek, 10. avgust 2020

Sevanje skorajšnje

Te dni sem precej slabše volje in vem, čemu je to. Veliko mislim ter načrtujem, zato vsako odstopanje vodi v svoje vrste razočaranje. Nadalje živim na avtocesti, kjer sem blazno neučakan. Ponavadi, pretežno v prostoru, se sprehajam sem in tja. Ko druge to izrazno moti, se naslonim na zid in izmenjajoče zrem v določene točke. Tedaj občasno niti ne poslušam. Pot do rezultatov ali cilja je pomembnejša od cilja. Slednjega morda niti nočem doseči.

Vsakodnevno si iščem naloge, po drugi strani pa me drezajo poletne temperature. Vročino čutim po obrokih in sploh ne vem, kaj je takrat najbolje storiti, bolje je zaenkrat ležanje na trebuhu. Povečala se je želja po hrani in jedel bi že sit …

Žre me nepazljivost. Sprašujem se, zakaj kljub času nisem postoril vsega tistega, kar sem imel možnost storiti. Največkrat se mi stvari polomijo oziroma izmaličijo pri prevozu. Skrajen primer je bil pred časom kaki, ki je spustil tekočino in sem potem vsaj trikrat brisal oziroma izžemal tisti predel, ker je bilo vidno drugačen. Včeraj sem ugotovil, da sem kljub kartonu predrl podlago … bo potebno naslednjič spodaj podložiti še več kartona.

ponedeljek, 20. januar 2020

Prazno leto

Ni mi jasno, kako so se dogovorili, da leta nič ni bilo in so iz prvega leta pred našim štetjem prešli na leto ena našega štetja (oziroma po Kristusu, kar vam je ljubše). Takšen način je sicer skladen z dejstvom, da se vsak nov mesec prične s prvim dnevom v mesecu … a je leta (tako kot mariskaj številskega) mogoče ponazoriti na (številski) premici in razdalja med številoma minus ena in ena je enaka dva, čeprav je vmes le eno leto. K sreči gredo leta le še naprej in k sreči sem na to naletel mimogrede, zato ni neke bojazni, da bi se kdo, kot jaz, uštel pri štetju do dve.

Sicer pa mi novo leto ne prinaša nič novega — tako se mi zdi vsako leto. Skozi leto se dogajajo nekakšna nihanja, ki ponehujejo, posledično si stvari popestrim oziroma jih zapletem, da je vsaj nekaj v zraku, saj večino časa namenim eni in isti manjšini stvari. Da temu ne bi bilo tako poskušam komu ukrasti kakšno idejo, ampak ničesar ne najdem, morda skrivajo morda pa niso izvirni ali pa me ne prepričajo.

Pogosto ne morem biti pri miru; včasih pa ne zmorem drugega oziroma mi prija naslanjanje na ograjo s hrbtom proti Soncu (seveda poleti) in nepremično gledati v balkonska vrata, ker morda ta še niso dokončana ali pa je morda že toliko narejenega … pozimi ograjo nadomesti radiator, jasno ne na balkonu.

sreda, 6. november 2019

Vrtiljak nasmehov

Danes sem se vprašal, od kod izhaja oziroma čemu velja splošno prepričanje, da mora biti na vsakem bolj ali manj pomembnem dogodku, kot že je kosilo s sorodniki, steklenica oziroma vsaj vrč vina, pa naj bo belo ali rdeče.

To ni moj upor proti vinu, ki bi sledil iz početja, da raje uživam vodo kot vino. Tudi vino pijem, a sem izbirčen. Po okusu sodeč so mi bližje bela, saj so mi ta sladkejša. Vsa suha so mi prekisla. Verjetno se zaradi psihološkega vidika beseda „kislo“ ne uporablja, saj, kdo bi pil kislo vino? Kislo je najverjetneje že pokvarjeno.

Tipično, slovensko, vsak prisega na svoje trte, svoje kletarjenje, pretakanje in posledično hvali svoje vino bolj kot karkoli božjega. Izpade kot, da ne priznava karkoli drugega ali ne želi priznati poraza. Takšno vino se potem poimenuje namizno rdeče vino neznanega porekla, z zauživanjem katerega večina pretirava. Na nivoju besed to zame ni nikakršno uživanje, zgolj goltanje. Užitek bi bil kozarček ali dva vina s poreklom. Tu pa se popije tolikšne količine, da še nisem nikogar spoznal, ki bi popil toliko tekočine zgolj za potešitev svoje žeje.

Kot sam vedno pravim; ni težava v alkoholu, težava je v ponovitvah. Če želi nekdo narediti vtis z količino zaužitega, zadošča prikazati svojo požrešnost z malinovcem. Barva bo enaka, a naj ne bo presenečen, da ne bo posledic.

Tudi pivo pijem, a podobno kot vino, samo izbrano. Tipično, mojega nabora piv nimajo povsod, zato takrat prevladuje sok, a kaj ko tudi meni ljubih sokov nimajo povsod. V vsakem izidu se vsaj konča pri vodi, zato vprašanje, zakaj pijem vodo, ni na mestu. Pravo vprašanje, a ne zame, bi bilo; zakaj imajo tako slabo ponudbo.

Skoraj podobno je s kavo, vendar jo zauživam tako poredko, da si ne zapomnim imena. Vedno povem, da tisto, v kateri je največ mleka. Kava kot kava mi je grenka. Če le bi bila možnost, bi naročil eno izmed tistih nepravih kav. Občasno se mi želja tudi izpolne in takrat je okus neprekosljiv.

Ne pijem vode z okusom in industrijskega jabolčnega soka, saj mi je ta presladek. Izogibam se mešanic različnih sokov. Posebnega okusa mi je hruškin sok, za osvežitev pa se mi blazno prileže razredčen sok črnega ribeza z vodo kakopak.

Sklep. Če se pije, se pije dobro!

In pitje vode namesto vina še nikomur ni škodovalo.

sreda, 9. oktober 2019

Razočarano veselje

Danes je lep in topel dan in tudi takšen bi lahko bil zame, a mineva že četrti dan mojega prehlada. Šele takšne dni se zavedam, kaj pomeni dobro počutje. To vsekakor niso zamašen nos, žgečkanje v sapniku, glavobol, kašljanje in kihanje. Glas imam spremenjen, a me grlo ne peče. Še dobro, da me ne. Raje bi z glavo namerno udarjal ob traverzo, kot da jo čutim, da me ta buta naravnost nad očmi. Poležavati mi je naporno, raje sedim. Dejansko ne vem, kam bi se dal.

sobota, 29. december 2018

Hrbtišče razočaranja

Počutim se kot zemlja brez dotika, morda le kot kremšnita.

Dvakrat sem se sprehodil po trgovskem centru, ozirajoč v izložbe in opazujoč na police, na koncu pa sem blagajno zapustil z računom in listkom, s katerim sem si v naslednjih nekaj minutah hoje proti avtomobilu „na telefon“ naložil dobroimetje.

Verjetno je zanimivo dejstvo, da v telefonu nimam shranjene niti ene telefonske številke in kličem tako, da poiščem številko med prejetimi klici ali sporočili. To sicer ni povezano, čeprav mislim, da bi sedaj (pravno-formalno) po majski direktivi moral pridobiti soglasje vsakogar, katerega številko in ime bi si shranil v imenik, saj gre vendar-le za osebni podatek.

Danes sem si po dolgem času opral avtomobil in očistil prvo steklo umazanje, ki mi je kradla pogled iz vozila. Rokave sem si popravljal s kupčki pene na mokrih dlaneh, čeprav si tega nisem želel, ter vmes razmišljal o ceni, ki jo plačujem.

V večernem pogovoru z nekdanjimi sošolci, ko so se ti pogovarjali o stroških prevoza, sem omenil, da je preračunavanje kilometrov, porabe in cene goriva brezpredmetno, če ne upoštevajo posrednih stroškov, kot je zavarovanje, registracija, nadomestilo za uporabo cest, pneumatike, vzdrževanje vozila … V grobem povprečju se na vozilu potroši še dvakrat toliko kot je dejansko na začetku stalo vozilo (če je bilo le to novo). Na kratko, avtomobil je precej dražji kot izgleda.

Ampak to ni jamranje o mojem slabem finančnem stanju, saj sem trenutno v iskanju zazidljivega zemljišča na smiselnem mestu. Riniti nekam v hribe oziroma graditi v odročnih krajih je brezveze. Bi pa postavil vse iz začetka; kajti vse to, kar so si ljudje postavili v osemdesetih in devetdesetih letih je … v nasprotju z mojo predstavo. Ker pravijo, če je vse okrog tebe narobe, se je dobro vprašati, če ni nekaj narobe s tabo; upam, da bo gradbeno dovoljenje izdano. Skratka, južni del objekta bo steklena fasada do robu in še preko; oken, razen na severni strani, ne bo oziroma bodo skrita za stekleno fasado; streha bo ravna, dnevna soba bo atrijska, vrata v sanitarije bodo drsna, ogrevanje bo talno in preko rekuperatorja … nekaj stvari bom naredil sam … bazena in raznih lop za kramo pač ne bo.

Na božični večer sem popravljal neke vrste klaviaturo in po dobri uri pregledovanja mi jo je uspelo oživiti. Za ta podvig sem prejel konzervo graha. V igri je bilo neke vrste izsiljevanje, ali popravim ali pa jo vržejo stran, čeprav bi jo potem, ko sem škatlo odprl, tudi jaz vrgel stran. Bila je tako onečedena!


sobota, 17. marec 2018

Svet igrač

Zadnje čase začudeno razmišljam, kam je izginilo zadnjih deset let. Ta čas je švignil mimo. Nekaj se je začelo, nekaj naredilo, nekaj že končalo; v splošnem pa sem skoraj na istem; vem le nekaj več brezveznosti.

Človeški spomin je zanimiv. Tisti spomini, ki niso preživeli, so pozabljeni. Preostali so še kar živi, za moje pojme preveč živi.

Ne vem, kako sem takrat prišel v Ljubljano. Verjetno sem prišel z vlakom iz Novega mesta. Od tam sem se peš odpravil na faks, kjer sem odposlušal informativni dan, ter se nato z žejo napotil v tristometrov oddaljeno trgovino, kjer sem si kupil liter in pol gostega soka, katerega sem spil na klopci tamkajšnega dijaškega doma. Sumim, da mi je do tega trenutka družbo delal takratni in nadaljni sošolec.

Nato sem poklical prijatelja, ki je takrat že obiskoval prvi letnik in ki me je povabil k sebi v Rožno dolino. Po podhodu pod železniško progo sem se znašel pred garažami in takrat sem ga ponovno poklical, nakar mi je razložil pot do hiše, kjer je prebival. Te iste hiše nisem nikoli več našel. Prijatelj mi je povedal, da so jo podrli še isto leto. Tudi zdaj ne vem, kje je ta stala in skozi kateri podhod sem takrat šel. Potem, ko mi je v hiši razkazal zbirko čokolešnikov, sva se odpravila proti študentskemu naselju, kjer je v bloku štiri kupil študentske bone.

Zatem sva odšla do prodajalne časopisov, kjer sem kupil dva žetona, vsakega po osemdeset centov, ter se usedla na avtobus. Ta dva žetona sta edina žetona, ki sem ju kupil pred uvedbo kartice. Preostalega še vedno imam. Nisva se peljala dolgo. Verjetno sva se peljala le do Cankarjevega doma.

Odšla sva v Emonsko klet, kjer mi je povedal, da moram plačilo z bonom vedno napovedati vnaprej, sicer lahko plačam več, ter naročil pico, katere sva oba pojedla polovico. V Emonski kleti sem bil nato samo še enkrat, takrat nekdo ni pojedel svoje lazanje do konca.

Nato sva se usedla na vlak proti Dobovi. Kasneje se je nama pridružil neznan gospod, o kateremu sva se dopisovala preko telefona. Prijatelj je omenil, da izgleda tako depresiven, da mu manjka le še vrv okrog vrata. Ko sva prispela v Krško, je mama prijatelja zapeljala domov ter ga vprašala, kako težko je na faksu. Odvrnil je, da je zelo. Kolikor vem, tega še vedno ni končal.

četrtek, 23. november 2017

Lahkotno tresenje

Nekako se mi je uspelo sprijazniti s tistim izpred deset dni.

Težko je, če nam nekateri predmeti pomenijo več kot bi ti isti predmeti pomenili nekomu drugemu. Za nas so lahko neprecenljivi, zato nanje pazimo, jih shranjujemo oziroma zbiramo, čeprav je njihova vrednost skoraj nična ali pa jih bi kdo drug že vrgel stran.

Morda bi ljudje živeli drugače, če bi imeli le tiste predmete, ki jim nekaj pomenijo …

ponedeljek, 25. september 2017

Cena časa

Čas mi postaja vse dragocenejši … dražji od česarkoli, vendar se mi zdi, da ga zaradi svoje neorganiziranosti veselo razmetavam na vse smeri neba. Najraje bi obstajal v več inkarnacijah, kjer se bi vsaka od njih soočala z nekimi problemi, izzivi, strahovi; osnovni jaz bi pa užival … in zopet metal čas stran.

Zagotovo je krivo staranje, t.i. racionalno razmišljanje, občutek, da je čas omejen, in koneckoncev pred mano še vse življenske faze, skozi katere gre povprečen vsakdo. Če samo pomislim oziroma padem v neko vlogo, pred sabo zagledam velik napis: „Game over!“ Občutim razočaranje. Če zopet pomislim, če bi vstavil kovanec in šel ponovno, potem se novo življenje ne bi kakorkoli drugače izšlo. Lahko bi bilo bolje, ampak bistveno bolje pa ne, kajti do vsakega trenutka je bilo izjemno. (:

Vse pa zagotovo izvira iz moje želje po vsevednosti in oteženega odločanja; nič ni dobro, nič ni slabo, zakaj to, čemu ne. Vse, kar si sedaj želim je šest sončnih dni in šesti dan izlet v hribe. Vem, kam se bo šlo in kje se bo parkiralo, a če se do tja ne bo prišlo, potem bom ostal brez odgovorov.

nedelja, 6. avgust 2017

Nametano razmerje

Ena pesem, ki se velikokrat vrti na Radio SI, vsebuje besede kot so „kužki“, „mucki“ in zvezo „pozitivni kot plus na akumulatorju.“ To zadnje ni nujno resnično, saj obstaja neskončno mnogo plusov, zato lahko vsak plus postane negativen glede na njegovega naslednika. Torej, če smo pozitivni, smo tudi negativni. Nepremišljeno besedilo, kaj pa drugega. Mimogrede, kar je pomembno je napetost oziroma potencial.

Nadalje od skupine Zmelkoow ponavljajo oziroma vrtijo samo en komad. Najbolj na jetra in še na ledvice pa mi gre en slovenski komad, ki vsebuje besedi „desetkami“ in „Lidl“. Tega ne morem več slišati, zagotovo ga zavrtijo vsaj enkrat na dan. Besedilo poveličuje neresnice. Morda je besedilo sponzorirano, saj slabšega in bolj pristranskega ne bi bilo mogoče uglasbiti.

Morda preveč razmišljam. Tudi drugi pravijo tako oziroma, da se ukvarjam s stvarmi, ki niso mogoče. Spuščam se v podrobnosti. Vsebina govora ni povezana. Druge poslušam, če pri zanikanju uporabljajo rodilnik, ter se hkrati zadržujem jih popraviti. V zadnjem stavku sem uporabil prosti nedoločnik.

Ljudje, ki me srečajo pravijo, da imam neavtohton naglas. Meni je vseeno, saj tudi sam ne zmorem jasno ugotoviti, s kod prihaja človek. Za nekatere redke se jasno razloči, za druge mi je vseeno. Ljudje, razen morda nekaterih, niso zanimivi. Bolje mi gre pri besednem zakladu. Beseda dneva je adekvaten in pomeni ustrezen, enakovreden.

Ne maram čakanja pred prehodom za pešče, ne maram čakanja v trgovini pred blagajno, ne maram plastičnih nakupovalnih vrečk in vrečk za enkratno uporabo, ne maram luknjastih in ozkih cest, krožišč ter parkirnih mest.

Raje vse nesem v rokah, tako ali drugače kupim samo tisto, kar potrebujem in ne tisto, kar mislim, da potrebujem. Razmišljam, da bi se odselil tja, kjer imajo vzdrževane ceste, križišča ter parkirna mesta širine dveh jugoslovanskih avtomobilov.

Všeč sta mi vodovod s pitno vodo ter električni priključek. Všeč mi je narava, ker ta sama po sebi ne more biti onesnažena.

Spoznal sem, da imam premalo časa, da bi vse znal ali si bi naredil.

torek, 28. marec 2017

Puščanje osebnosti

V poplavi različnih aplikacij za mobilni telefon in podobne reči se v ozadju trguje z nezanemarljivo količino podatkov, za katere se potrošnike miri, da naj jih to prav nič ne skrbi, saj so vsi podatki anonimizirani.

Ampak kaj zares to pove? Pravzaprav nič, kajti podatke je mogoče deanonimizirati in te možnosti se zaveda tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov, sicer ne v dobesednem, ampak v prenesenem pomenu. Sliši se zapleteno in nemogoče, ampak to se lahko izvaja mimogrede. Seveda lahko takšen pristop ne more ugotoviti, kdo pravzaprav posameznik je oziroma kako mu je ime, mu pa lahko sledi, vendar se lahko tisti, kdor trguje s skoraj vsemi podatki, lahko igra izštevanko in izključuje posameznike in na koncu z veliko verjetnostjo, ampak ne gotovostjo, ve, kdo posameznik je. Torej, če v drugem razredu osnovne šole nekdo manjka, lahko šolarji brez težav ugotovijo, kdo manjka, saj poznajo celoto. Če vseh svojih sošolcev ne bi poznali, potem ne bi vedeli.

Recimo, da neznani posameznik zamenja mobilni telefon. Jasno je, da bo sledljivost brezhibna, če se bo v novi mobilni telefon prijavil z istimi podatki, kot se je prijavljal v starega. Seveda se dopušča možnost napake, da se je začasno sposodil telefon, ampak tudi to je možno ugotoviti. Skratka, za sabo bo pustil sled preskoka iz ene naprave na drugo.

Če si bo za novi telefon naredil nov račun, bo zelo verjetno namestil iste aplikacije, kot je imel nameščene na starem telefonu. Vrstni red aplikacij in pogostost uporabe teh se ne bo bistveno spremenila. GPS in lokacija, kjer je telefon nahajal največ časa bo ostala nespremenjena. Glede na to, do česa vsega aplikacije želijo dostopati, se lahko upošteva še vrstni red, pogostost in dolžina klicev, poslanih in prejetih sporočil, obiskanih spletnih strani. Skratka metod je veliko in podatkov tudi, da posameznik postane (iz svojih navad) določljiv, čeprav se ne ve, kdo ta oseba je.

Četudi se oseba tega zaveda in želi ostati anonimna, so za razvrednotenje njenega truda krivi tudi drugi, ki jo imajo shranjeno v imeniku. Če ima devet od desetih ljudi nekoga shranjenega pod istim imenom in sedem teh ljudi aplikacijo, ki istim tretjim osebam izdaja podatke, potem lahko tretje osebe povežejo telefonsko številko z imenom osebe.

Zbiranje podatkov se dogaja tudi bolj odkrito z raznimi prijavami in nagradnimi igrami, kjer se za ceno vinjete, lahko nabere podatkov cel kup. Če nagradna igra želi tisto, kar ocenimo, da se ne potrebuje, na primer EMŠO, potem se v igri ne sodeluje. V obrazcih naj se izpolni čimmanj podatkov. Zakaj bi davčni urad ali zdravnik želel imeti našo telefonsko številko? Pa elektronski naslov? Če so dvajset let nazaj shajali brez tega, bodo tudi sedaj.

Včasih se je posameznike ločevalo glede na pisavo.

nedelja, 27. november 2016

Stanje obremenjevanja

Najbolj redka in zato marsikomu zaželjena lastnost človeka je zmožnost pomnenja, povezovanja in navezovanja. Vsaj tako se mi je nekoč, pred desetimi, petnajstimi leti zdelo, kajti marsikdo je imel zaradi pomanjkanja težave in posledice so se kazale v pozabljivosti.

Sedaj pa se mi zdi oziroma sem prepričan, da so to najmanj zaželjene posameznikove lastnosti. Še posebej ta, ko si lahko predstavljaš okolje oziroma stanje, v katerem si bil nekoč pred desetimi, petnajstimi leti in tega ne spraviš iz glave. Ne moreš in če se trudiš, boš vse le še poslabšal. V glavi so obrisi, barve, povezave, misli, ideje, razmišljanja. Ti elementi sicer niso tako živi, kot so sanje, a so za dojemanje dovolj.

Če bi v glavi ostale le pomembne stvari, bi bilo spominov manj, ampak ne; v njej so ostali vsi nesmisli, kot je na primer nameščanje baterije v nov mobilni telefon pred desetimi leti v garderobi srednje šole, izpolnjevanje obrazca za zamenjavo neustrezne baterije, nakup naslednjega mobilnega telefona dve leti kasneje, žulji v tri tednih starih teniskah zaradi hoje po dodatno SIM kartico iz Zelene jame na Celovško cesto, čez štiri mesece ponovni sprehod za preklic te, čakanje v vrsti … in spraševanje, kje so ti telefoni sedaj, kje so baterije, kje je embalaža, kje so papirji … in to ravno tedaj ko bi si to najmanj želeli, ko bi morali zaspati.

Če pa takšnih razmišlanj ni, se pa ustvarja plane za naslednji dan, ki jih vsake toliko časa prekine štetje bitje zvonov.

Ko bi se le dalo zavestno zaspati …

ponedeljek, 21. december 2015

Prebiranje prividov

Pozorno poslušam pridigo pametnih papagajev.
Pravijo pozabimo peščene plaže, petkova popivanja piva pred predorom po pikantni pici, požrtijo pohanih piščancev povaljanih po pasiranem paradižniku, počečkane plakate ponosnih politikov pa prespane popoldneve pred pesjakom.
Pravijo prihaja polarna ploha preko prostrane panonske pokrajne. Potrebujemo poiskati poglavarska pokrivala pa podložene plašče. Pripravimo pecilni prašek, pločevinaste pekače, pomaščene ponve. Pregrejmo polkrožno peč. Pecimo praznične piškote, poln pehar. Prižgimo plin. Pecimo prekajene pečenice. Prižgimo ponarejeno petrolejko, pojmo partizanske pesmi, polomljeni plešimo polko, prezirajmo pereče probleme pa pričakajmo pozno pomlad. Potem pričakamo pripekajoče poletje, posušene pelargonije pa pehtranovo potico.

Ponedejkov ponočnjak.

ponedeljek, 20. april 2015

Miselna gmota

Človek ni samo skupek biokemijskih procesov, celic, tkiv, organov in še marsičesa drugega, podobno sestavljenega iz atomov. Njegova sestava je takšna, da povzroči nastanek nečesa povsem novega, nečesa povsem neoprijemljivega. Nastane občutek zavedanja samega sebega, zmožnost premišljevanja in odločanja.

Ta občutek in zmožnosti se mu zdijo tako edinstvene in neopisljive, da se mu tudi zdi, da ne more biti ponovljiv, ampak, če se bi ustavil, posnel vsako podrobnost svoje atomske zgradbe in jo nato en meter stran brezhibno ustvaril, bi dobil sebe s popolnoma enakim spominom in življenjem.

Zavedanje tako rekoč ni nič drugega kot posledica njegove zgradbe, vendar ali lahko z zavedanjem spreminja svojo zgradbo? Da, do nekega nivoja in le nekatera območja, ki so zgrajena na način, da lahko spremenijo eno plast svoje zgradbe.

Zato sedaj, če bi vzel neke druge elemente, ki se znajo povezovati oziroma si izmenjevati podatke, in jih povezal po načrtu, ki sem ga dobil takrat, ko sem posnel vsako podrobnost človeka, bi ta sestavljanka dobila samozavest. Morda se komu zdi, da je zavedanje te sestavljanke povsem določeno vnaprej, saj je ta v bistvu že sestavljena, vendar je lahko ta zgrajena tako, da se lahko spreminja. Seveda, ne sebe v polnosti, ampak le tisti del, ki je zgrajen tako, da se lahko. Zakaj pa ne?

Na začetku sestavljanja je ta sestavljanka lahko le stroj, ki se odziva na okolje oziroma izvršuje ukaze (vnose), ki so mu zapisani na rolici papirja, ki jo stroj požira vase. Stroj lahko s časom dobiva nove elemente. Ti so mu na začetku dani, nato pa jih je mogoče ustvarjati z že zgrajenim (elementi ustvarjajo nove elemente) in neskončno ustvarjati. Stroj začne prepoznavati nove ukaze, ki mu omogočajo spreminjanje izvrševanja naslednih ukazov. Tako ukazi na rolici papirja niso več neodvisni drug od drugega, temveč je odziv na vsak nasledni ukaz odvisen od predhodnih, zato se ukazi ne izvedejo več točno tako kot je bilo začrtano na začetku.

Stroj je nadgrajen, vendar nepoznanih ukazov še vedno ne zna izvrševati. Še več, ne more poznati niti, kako naj bi jih, niti koliko jih še bo. Lahko le sluti, zato tisti, ki ni nikoli videl, ne bo nikoli občutil kakršnega koli pomanjkanja, čeprav se bo lahko zavedal (od nekega predhodnega ukaza), da je zrela jagoda rdeče barve, vendar mu to ne bo povsem nič koristilo.

Zaradi odzivov preteklosti (navad) je precej težko ali celo nemogoče povrniti prvotne odzive na ukaze, saj bi četudi majhna sprememba močno vplivala na ostale elemente, še posebno na tiste elemente, ki so sestavljeni iz elemenov, katere bi radi povrnili.

Ko elementi začno propadati ali se njihovo število zniža, se začnejo izgubljati sposobnosti, zmožnosti in odzivi. Na koncu pa še zavest.