Leta minevajo, postajam starejši … vendar se še vedno počutim mladostno. Še vedno imam energijo, da preskakujem stopnice navzgor in tečem navzdol. Še vedno stopam po robniku pločnika, vsako stopalo na naslednji robnik …
Po drugi strani pa mi svet postaja grozljivo sumljiv. Ne znam si razložiti, zakaj so stvar takšne kot so … začenši z našim izgledom, preveč je simetrije. Če odmislim, da ima na večini fotografij večina ljudi različno razprte oči, je njihova leva polovica enaka desni. Enako je pri psih in mačkah. Tudi vrstni red organov na obrazu: oči, nos, usta, je enako. Ko bi obstajal obraz, ki ne bi bil simetričen ali bi bil z drugim razporedom …, bi bil jasno sprva čuden, saj bi bil nenavaden, ampak bil bi drugačen.
Na povsem drugi strani, na nivoju molekul, pa mi je presenetljivo, da tako preproste, a tudi zapletene, strukture gradijo nas. V eni celici oziroma dveh je dovolj informacij, da nastanejo … za začetek tkiva. Kaj vpliva, da celica postane drugačna in da se to vedno zgodi enako … da imamo organe vedno na več ali manj istih mestih oziroma da je drugačnosti presenetljivo malo. Stopnja ponovljivosti je presenetljivo visoka.
Potem pa se pojavi takšen primitivni, a pretkani, virus in zganja nered … od kod se je vzel … zakaj ni nikjer kakšnih njegovih vmesnih, neke vrste delovnih, še nedokončanih različic?
… sliši se kot Platonova prispodobo o votlini. Da je tam zunaj nekdo ali nekaj, o katerem ne vemo … ampak zaenkrat je kar lepo, kar koli že je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar