Reka mladosti

V navezi s kolesarjenjem si bom prizadeval, da bom državi, in posledično občini, namenil čim manj denarja, saj so v eni izmed kraških občin dokazali oziroma pokazali, da je mogoče z manj denarja ceste vzdrževati ne le primerno, temveč vrhunsko.

To lahko storim načrtno, sebe … težje spreminjam. Morda je zame najbolje, če se s hrbtom nastavim izven sence in občutim toplino, kajti odločitev, vplivajočih nase, nisem sposoben narediti. Imam takšen občutek (strahu). Morda kakšna sprememba za kakšen dan ali dva, sicer pa po starih poteh naprej, čeprav so bile v preteklosti tudi odločitve, katerih (posledic) se nisem zavedal več tednov, a mi je bilo že takoj lažje.

Slepa cesta

Ti dnevi po prvem maju pa so vse drugo kot počivanje …

Tako bi se začela moja objava, če ne bi zjutraj med vožnjo na radiju slišal pesmi, ki me je presenetila. Izvajalca sem takoj prepoznal, nisem si pa mogel razložiti, kako to, da te ne poznam.

In sedaj popoldne sem jo izbrskal.

Lačni Franz - Naša kri ne bo nikoli bela

In prav zares si jo želim slišati v živo!

Bobnenje svetlobe

Zanimivo mi je brati svoje zapise izpred trinajstih let: „Zelo mrzel petkov večer mi je uspelo prebiti na prostem ob poslušanju nezanimive glasbe, ampak je bilo že toliko lepih trenutkov, da se je izplačalo.“ Kar se od takrat ni spremenilo je to, da je oranžna še vedno moja najljubša barva. Ostalo je tudi to, da si izberem skladbo, ki jo nepresteno poslušam več dni. Tokrat je to Vlado Kreslin - Ptič. Še kar se je nisem naposlušal. So se pa spremenile okolišče; nekako mi ni več do glasne glasbe. Raje imam, če se ji tekom časa spreminja jakost.

Z vsakim novim letom se počutim slabše. Voščenje mi je obremenitev, a je to novo leto bilo srečno; v smislu, da je bilo izmenjanih lepih, a praznih besed čimmanj. Ne razumem, kako ljudje ne razumejo, da bi mi bilo brez vsega tega trušča bolje. Tisti dan, ki sploh ni najdaljša noč v letu, ni nič drugačen od preostalih dni. Primerneje bi bilo proslaviti recimo 29. februar. In, kdo bi si mislil, prvega januarja sem delal. Priznam, raje bi delal, kot prejemal čestitke.

Danes zjutraj sem bil tečen, ker sem moral nekaj nujno postoriti. Stopnja nujnosti je bila enaka tisti prvega januarja, čeprav sem tokrat vedel, kaj moram narediti, a nisem vedel kako. Poleg tega se je v okno zaletavala neka žuželka in tudi mudilo se mi je na pošto. Poklical sem na pomoč, a je telefon izgubil omrežje. Po ponovnem zagonu sem le vzpostavil klic, a je cingljalo v prazno. Za sprositev sem odšel na pošto, čeprav bi odposlal tudi lahko v ponedeljek, in nato začel s prebiranjem navodil. Prebil sem se skoraj do konca, a mi je bil klic vrnjen, hvala, in mi je uspelo. Še enkrat hvala, saj mi brez pomoči ne bi uspelo. Za naslednjič vem.

Sicer pa se letos želim znebiti krame. Soočam se z večno neodločnostjo, če bi mi morda, kdaj kaj prišlo še prav ali bi si to in ono shranil za spomin. Pri tem mi je zanimivo, kako se vse obrne. Kar sem si nekoč močno želel, imam odveč. V splošnem je odgovor: „vsega je preveč in odveč.“

Dotik datoteke

Dobra slovenska glasba: Bort Ross, Lamai, Tretji kanu in Koala voice.

Znana melodija

Prepričan sem, da je skoraj vsak enkrat slišal dele naslednje skladbe, čeprav takrat ni poznal naslova.

Tudi jaz ga nisem poznal …

Zaledeneli kapniki

Končno je prišla tista prava zima s primerno nizkimi temperaturami. Več kot še sončnega vremena si res ne želim. Sedaj naravo prekriva zmrzjena skorja, ceste pa so suhe in očiščene. Tistega, kar je bilo prej, ko se pod nogami udira mešanica snega in vode, tistega pa res ne maram.

Edini problem je sedaj ta, da je za odpiranje vrat avtomobila potrebno nekaj litrov tople vode, s katero se stali led okrog tesnil. Seveda ta voda potem steče po tleh in zaledeni tik pod podplatih ter ustvari občutek lepljivosti kot ga občutijo roke v času trgatve (grozdje). Tudi kljuko je potrebno odtaliti. Nažalost se tudi ta voda strdi, zato to ni najboljša rešitev, če avto kmalu zatem ne sreča garaže.

Tekom dneva so temperature ostale nizke in proti večeru je zopet začel naletavati sneg. Ker ga še ni napadalo dovolj in cest še niso začeli plužiti, se je na njih začel nabirati sveži sloj, ki naredi vožnjo še posebnejšo. To imam rad.

Roy Orbison - I Drove All Night

Kandidati resnosti

Zadnja dva tedna sta zaznamovali dve stvari, in sicer deževje ter Evropsko prvenstvo v košarki.

K sreči je to prvenstvo malo bolj evropsko od Lige prvakov in bistveno bolj evropsko od sedanje Evrovizije. Nisem zvest gledalec ničesar od tega, vedno pa me zanima končni rezultat. Čestitke torej, Slovenija postaja na športnem področju vedno boljša ter vedno slabša na pravnem in političnem področju. Kregajo se za mejo in vino, prepirajo se o železniški progi; ničesar ne dosežejo, še vedno pa se prilizujejo ob kakršem koli zmagoslavju (in si prikrito jemljejo zasluge). Vsaj tako je videti.

Seznam prijavljenih za predsedniške kandidate je primeren za soočenja, pokaži kaj znaš, ozitoma oddaje, kamor se prijavi vsakdo, ki bi rad bil slaven in odnesel nekaj več denarja. V ZDA izbirajo med dvema kandidatoma, v Sloveniji se ga bo izbiralo izmed skoraj deset.

Oliver Dragojević - Moj lipi andjele

Turobni dnevi …

Požgano strnišče

Nikoli nimamo dovolj tistega, česar si resnično ne želimo.

Blonde Redhead - For the Damaged Coda

Dež pa sito

Kje je smisel imeti deset, dvajset in več radijskih postaj, če pa vse poročajo enake novice, spremljajo zastoje ter policijske nadzore in povrhu vrtijo pesmi z enim in istim ponavljajočim se ritmom, od katerga si ljudje zapomnijo največ tri besede; za vrhunec pa poskrbijo hinavske nagradne igre po možnosti z dvoumnimi odgovori, ki jih nihče ne more osvojiti.

Deset pesmi brez prekinitev zame pomeni deset pesmi eno za drugo brez kakršnih govornih vložkov o tem, da jih bo točno deset in če jih ne bo oziroma kakšne ne bo, naj se o tem obvesti uredništvo.

Klic za deset tisoč evrov zame pomeni natanko en klic, v katerem klicani prejme omenjen znesek z vsemi popravnanimi obveznosti in ne sto klicev po sto evrov, od katerih gre četrtina še državi.

Novice morejo meni prinašati nekaj novega, svežega. To, da že ob začetku novic vem, kako se bo ta končala oziroma, da je nekdo po pol ure zapustil sestanek, ni več vredno omembe.

Kar mene zanima je to, kako zgovoriti črko ř. Teoretično je potrebno sočasno izgovoriti tako r kot ž, ampak kolikor poslušam, je enkrat samo r, samo ž ali rž; Čehi pač.

Kako pravzaprav je vedno težje najti program izven povprečja, če le ne gre za večerni ali nočni program. Kako ljudje sploh še zdržijo.

Zmelkoow - Pljuvam skozi okno

Vama dvema

Na današnji dan; naj se sliši, koliko je izvirnosti.

Zadruga - Dok bil sam mlad

Iz leta 1993.

Iz gozda tisočerih cvetov

Naslednja je zelo podobna eni slovenski, ki jo pa žal ne najdem, zdi se mi, pa da jo „preigravajo“ Manouche.

Caravan Palace - Jolie Coquine

Odsev neskončnosti

Vedno bolj se mi dozdeva, da se radijske postaje raje poslužujejo pogodb (kakršnih koli že), v kateri plačujejo glede na število različnih pesmi. Zato se v enem dnevu ista pesem večkrat zvrsti in po enem tednu pesmi ne prenesem več. Ne zdržim in zamenjam. Včasih je bila takšna postaja samo ena in to tista, ki je v celem dnevu postregla z več dobre glasbe oziroma z največ desetimi različnimi pesmimi, med katerimi so bile nekatere tudi po več mesecih predvajanja še vedno novost.

A kaj ko bo druga radijska postaja prej ali slej zavrtela ravno tisto pesem, zaradi katere sem prestavil. Najde se več deset različnih postaj, a vse so si podobne. Kam je odšla izvirnost in zakaj ne more biti in preživeti ena odklonska postaja, ki se ne bi zgledovala po preostalih in bi vrtela ne tako iztrošne pesmi? Saj ne zahtevam, da se enkrat predvajana pesem nikoli več ne zavrti, ampak zdrava mera pravi, da je od enkrat na mesec do dvakrat ali trikrat na leto povsem dovolj. Seveda eno tretjino dneva prespim in takrat se lahko izživljajo, kolikor jim srce dopusti.

Kdaj pa kdaj želim slišati tudi kaj takega, malenkost drugačnega.

Parni valjak – To ni političan song

Na spletu ni nič kaj drugače. Vrhunska logika samodejnega predvajanja poskrbi, da se po pesmi A vedno zavrti še pesem B. Pogosto pa po pesmi B predlaga še pesem A in krog obupa se sklene. Ne izgleda nič drugega kot sabotaža enega in drugega izvajalca, kdo bo dosegel večje število predvajanj.

Število predvajanj je daleč od kakovosti.

Prekinjen šum

Sovražim ropot in podobne enolične, se ponavljajoče zvoke. Občutek v meni je enak tistemu, ko zaradi vse napetosti v zraku nikogar več ne preseneš in je edina želja; želja po tišini.

Ventilator v računalniku je postal glasen. Zato tudi moteč. Ponavadi mu pomaga čiščenje, izpihovanje prahu, a tokrat to ni zaleglo. Ker se je še vedno glasno vrtel, ga je čakala zamenjava. A glej ga zlomka, takoj ko sem ga osvobodil vijakov, je utihnil. Čakal sem, da bo čimprej zaropotal, saj bi rad imel stvari pospravljene, a sem se hkrati bal vsega skupaj sestaviti nazaj, saj bi se ravno zatem zopet oglasil. Po dveh dneh vrtenja v prazno se je udal. V dveh potezah je bil odščipjen in zatem ga je nadomestil drugi, sicer rabljen a tišji. Tišji od preostalega ventilatorja v ohišju, a še dobro, da ne rožljata preveč.

Lansko leto je enako usodo doživela tudi stropna luč, ki je na vsake toliko časa oddala ton, ki se je ujel z njenim ohišjem, in vse skupaj se je zatreslo in zaropotalo.

Poseben razred je razred malih hrupnih hišnih aparatov, kamor spadajo razni mlinčki, mešalniki in sesalci. Teh stvari tudi v enaindvajsetem stoletju še vedno ni možno narediti tako, da bi bili čimbolj neslišni. Nič me ne bi motilo, če bi po petih letih aparati začeli oddajati hrup, ker te stvari znam popraviti, ampak te stvari so tudi kot nove preglasne. Pet, deset minut še zdržim, potem pa me njihov zvok razdraži. Morda pa v navodilih piše, da bi morali ob delu uporabiti glušnike, a se tega nihče ne drži, ker bi izgledalo čudno. Jaz se rešujem z nekaj minutnimi odmori.

Hvala za dobro glasbo.

Svetilka temačnosti

Ta mi je že drugo leto najljubša. (:

Straight No Chaser - The Christmas Can-Can

Uredništvo omame

Enostavno obožujem sprehode v naravo in, ker je bil obisk tega parka popolnoma nepričakovan, sem užival še toliko bolj; toliko bolj, da še kar nisem dojel.

Na tleh ravno se je znašla pravšnja količina listja, in te betonske ograje mostičkov s stebrički in svetilkami do večera ostanejo stvar domišljije.

K nepričakovanemu obisku sodijo tudi nepričakovana vozila.

Zopet odsevi, tokrat gora.

Nažalost je bilo nekoliko pozno, ko je že vse rumeno listje pošlo, a je bilo več kot vredno. (:

Mylène Farmer - C'est une belle journée

Zmedeni uzurpator

Najlepše so pesmi z vsebino brez besedila.

André Rieu - Ballade pour Adeline

Usahla poplava

V tej množici tujih taktirk ni nič narobe, če se počne nekaj drugega ali ne sledi dosledno.

Absolutnega prav(a) tako ali drugače ni.

Prijetno vetrovno

Listam po preteklosti, saj sem prelen, da bi zopet šel odkrivat tisto, kar sem že nekoč odkril. K sreči ta nekoč ni tisti pravljični nekoč izpred sto in več let, pomeni le kakšna štiri leta nazaj.

Nimam sreče in tudi vmesna pisma, katera na hitro preberem, niso bila vložena vsako v svojo ovojnico in zato niso prav nič pravljična. So pa zanimiva, meni še preveč zanimiva. Dajo mi vedeti, da sem s časom postal neke vrste avtomat za kavo. Na vsako vprašanje, ki jih poznam le toliko kot je gumbov, odgovarjam ne dlje kot se polni kozarček, vendar ne dodajam sladkorja. Belih kristalov še ni zmanjkalo, temveč so izgubili svojo sladkobo, svojo notranjost, saj je sedaj vse tisto, kar je bilo takrat pomembno, postalo breztežno.

Droga se je izgubila nekje v glavnem mestu, ali pa je bil beli prah samo v mojih predstavah in nikjer drugje.

Tokrat si želim belih kristalov odtekajočega morja. Bo vsaj okus, sicer drugačen.

Mighty Oaks - Back To You

Oddaljena bližina

Pod precejšno bledo luno, ki je razklana nekje vmes med polno in prazno, sem ozirajoč se tja v zvezdnato nebo. Tiščim se ob radiator, čeprav bi na njem raje sedel s pokrčenimi nogami (tako kot se to lahko počne na okenski polici), a se primerno širokih radiatorjev že davno ne najde več, pa tudi sam sem postal pretežak.

Potujem po datumih in obujam pripadajoče trenutke ter otožno ugotavljam, da se postajam peščena ura, ki je ni moč obrniti na glavo. Počasi in enakomerno izgubljam spomine, kakršne koli že.

K sreči jih je do neke mere le mogoče obnoviti, saj se najprej izgubi kazalec, neke vrste asociacija, na spomin, in ko se ta zopet najde se reče: „Pa res.“ In danes se je med poslušanjem petkovega dopoldanskega programa na valu dvestodva, ki ga ponavadi prespim, slišala beseda iz srednješolskih let: černozjom. (: Vedel sem, kaj pomeni, vendar se besede ne bi nikoli spomnil niti domislil.

Jon Hopkins - Light Through The Veins

Odtok iluzij

Včasih iščem sezname vesele glasbe, ampak ko jih poslušam to niso. Njihova melodija mi je ponavadi le delno všeč, ali pa sploh ne. Morda je prilagojena besedilu, ampak v stanju, ko bi človek najraje skakal, krili z rokami in zibal vrat, ni časa za razumevanje tega, pomembnejša je melodija, da lahko človek zaplava v njej. Ker mora biti zame še dovolj hitra, je potebno iti mimo seznamov in iskati posamično.

Za petek popoldne in soboto zjutraj, neprestano

Parov Stelar - The Phantom

Prebral sem, da so opazovali hite zadnjih štirideset let in našli povezavo med rastjo gospodarstva in deležom veselih glasb, in sicer, če se je vrtela vesela glasba, je šlo gospodarstvo čez pol leta navzgor.

Bolje je biti vesel kot poznati besedila.