Ob pogledu svoje podobe v ogledalu si ne zdim star. Tudi drugi se mi ne zdijo stari — kot da bi se enakomerno starali z mano. Drugačno mnenje nastane, ko pogledam svojo nekdanjo podobo na fotografijah ali vidim ljudji nekdanjih mojih vlog: otroke, dijake, študente.
Po občutku so bila moja najlepša leta starosti okrog osemnajst oziroma devetnajst let in večno bi ostal teh let, četudi bi se moral večno učiti.
Kljub temu čas šviga mimo in postajam odločnejši. Če ocenjujem od ena do pet, delim večinoma skrajni oceni. Postajam občutljivejši na t.i. posploševanje, saj sta naslednja stavka: „Vožnja je bila zabavna“ in „na vožnji mi je bilo zabavno,“ popolnoma različna, saj dvomim, da bi bil lahko nekdo sposoben podati mnenje, ki bi veljalo za vsakogar. Postajam tudi pozornejši, saj opažam, da bi ljudje že kar radi reševali probleme, ki jih še niso zaznali oziroma jih prepoznali. Tu sem se tudi sam našel. Počel bi spremembe, a sem se ustavil, ko sem se vpraševal, čemu sploh bi jih počel.
Ker sem opazil, da so pri sklepanju pomembne okoliščine, se trudim, kolikor toliko je mogoče, podati dovolj podatkov, da si lahko vsi ustvarijo enako sliko. Tudi sam se lahko pri istem primeru odločim različno, morda tudi napačno, če mi ni znanih dovolj podrobnosti.
Pisno izražanje mi je veliko lažje, saj mi omogoča hiter pregled nad že spisanim, hkrati pa lahko dopolnjujem … ustno mi je zato težje. Ker glede na izkušnje opažam, da se prerekanje prične hitreje pri ustnem sporazumevanju, kjer se vpliv „imeti prav“ kmalu meri tudi v glasnosti in (osebnem) zmerjanju, si želim in težim, da bi se vse izvajalo pisno, četudi bi drugi želeli ali hoteli postopati drugače. Poleg tega pisno gradivo služi kot dokaz, kar še posebno cenim.
Jasno to ne pomeni, da je prerekanje na mojem vsakodnevnem sporedu. Pomemben je pristop k reševanju, pri čemer se je potrebno tudi zavedati, da v prvem nizu rešitve morda še ne bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar