Morda je najtežje ustvariti neko bližino svojih čustev in razuma, ker gresta vsak svojo pot. Opazil sem, da moje hitrejše odločitve izhajajo iz čustev, preostale, dolgoročne pa imajo ozadje razuma.
Želim razumeti svoja čustva, torej, zakaj so moja takšna kot so, tam v tistem trenutku. Zagotovo je moje telesno najbolj izrazito čustvo, ki ga doživljam z zelo slabim občutkom, strah.
Ko me je strah, se počutim zares slabo in samo premišljujem. Strah me postane, ko izvem, da moja izvedena dejanja niso bila v poljubnem smislu primerna ali pričakovana, in kadar želim udejaniti nekaj, kjer sumim na neuspeh ali zanikanje – dejansko me je strah slabih posledic. Čeprav je bilo slednjega največ pri izpraševanju znanja, kjer sem še skoraj vedno izkazal, se tega straha še vedno ne morem znebiti, čeprav je v drugih primerih občutek povsem enak izpraševanju. Še vedno se počutim enako, tavam sem in tja – hodim sem in tja. Premnogokrat sem taval sem in tja, a sem se nato odločil, da dejanje enostavno pozabim in upam na boljše čase, na primernejšo priložnost, ki sploh ne bo priložnost, ampak bo ponovitev istega scenarija.
Moje igre so vse preveč zrežirane. Iste vzorce opažam znova in znova. Vzorci v bistvu niso moji temveč so vzeti iz obnašanja nekoga drugega in točno vem koga in ne gre za eno in isto osebo, čeprav opažam, da imam največ vzorcev podedovanih od svojih staršev, sicer pa so vzorci primerni okolju, v katerem se nahajam. Ti vzorci vključejo držo, hitrost govora, uporabo besedišča, sestavo stavkov, odziv na okolje, skratka po vsem iskanju vzroka, ne morem verjeti, koliko malo sem jaz še jaz in koliko v meni živijo drugi.
Čustva so moja, odziv oziroma vedenje je podedovano oziroma priučeno. Opazujem druge, kako se na isti sprožilec odzivajo drugače. Osem let nazaj sem storil dve dejanji, ki sta se izkazali kot neustrezni. Pri prvi sem ponovil besede svojih staršev, da se hrane pač ne meče stran. Seveda imam v spominu tudi to, kje se je sedelo in kaj se je jedlo. Drugo dejanje je bila odločitev v istem dnevu za daljšo pot, ki pa izvira iz moje nepokorščine k uporabi avtomobila za krajše razdalje kot nasprotovanje mnenju svojih staršev. Skratka dve stvari, vsaka v svoji smeri povsem narobe. Pa strah? Zagotovo zopet zaradi staršev in njihovih premnogih moralnih pridig. Besedna zveza „moralna pridiga“ ni moja, je bila sposojena letos, ampak ne od staršev, temveč izhaja iz pogovora, da voznik osebnega avtomobila policistu ni dolžan pokazati mesta, kje v avtomobilu ima prvo pomoč, le imeti jo mora v avtomobilu.
Neustreznih trenutkov je bilo tistega leta ogromno: ali sem rekel, česar ne bi smel, ali pa nisem rekel tistega, kar bi lahko rekel. Letos ni nič drugače. En scenarij se predvaja že tri mesece, čeprav so je že lansko leto. Zakaj se ta ponovno vrti? Ker verjamem na besede sogovornice, ki ni moja mama, čeprav se je na njenem drugem primeru izkazalo kot nekaj, čemur ne smem verjeti, a še vedno verjamem.
Potem se takšen podoben scenarij zaradi sprememb okoliščin pretrga in jaz postanem srečen v svoji nesreči. Skratka, dlje časa želim udejanti nekaj, kar ima lahko katastrofalne posledice in če ne udejanim sem tako srečen kot bi bil če bi udejanil brez katastrofalnih posledic. Od kod torej to?
Danes se je zgodilo točno tisto, kar sem predvideval, da se bo, ampak sem pustil, da so se po moje nesposobni izkazali v luči, ker so tako bili želeli. Dal sem jim priložnost in nisem imel slabe vesti, saj so bila moja dejanja razumna in utemeljena. Zakaj torej to počnem?
Opazil sem, da lahko ljudje nimajo iste slike okoliščin in da vključno z mano obsojajo prehitro, kar je tudi razlog, zakaj se toliko bojim posledic. Lahko bi živel drugačno življenje brez scenarija, v katerem bi nastopal kot popolni nepoznavalec in bi spraševal podolgem in počez ali pa bi imel narcistično osebnostno motnjo. Z mano bi ostala le ena vez, da nikoli nisem imel vzornika.
Sem le odsev družbe, v kateri se nahajam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar