Prikaz objav z oznako preteklost. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako preteklost. Pokaži vse objave

torek, 3. november 2020

Abotna konjunktura

Nekoč sem znal pomežikniti na eno oko in zamižati (na obe očesi). Zanimalo me je, kako lahko drugi pomežikajo izmenjajoče na eno in drugo oko …

Potem sem enkrat med hojo v šolo ali morda iz šole nazaj zaznal, da se pri postopku zapiranja (obeh) oči ena veka spusti hitreje kot druga; drugače rečeno, po preteku istega časa je bilo eno oko bolj zaprto kot drugo in to ravno tisto, na katero nisem znal pomežikniti. Nato sem med hojo začel zapirati oči in ravno toliko, da se je „hitrejša“ veka začela spuščati, preostala pa je še vedno bila v izhodiščnem položaju.

To sem takrat ponavljal kar nekaj časa in uspelo mi je tako dobro, da sedaj sploh ne vem več na katero oko takrat nisem znal pomežikniti. (:

sobota, 26. januar 2019

Bobnenje svetlobe

Zanimivo mi je brati svoje zapise izpred trinajstih let: „Zelo mrzel petkov večer mi je uspelo prebiti na prostem ob poslušanju nezanimive glasbe, ampak je bilo že toliko lepih trenutkov, da se je izplačalo.“ Kar se od takrat ni spremenilo je to, da je oranžna še vedno moja najljubša barva. Ostalo je tudi to, da si izberem skladbo, ki jo nepresteno poslušam več dni. Tokrat je to Vlado Kreslin - Ptič. Še kar se je nisem naposlušal. So se pa spremenile okolišče; nekako mi ni več do glasne glasbe. Raje imam, če se ji tekom časa spreminja jakost.

Z vsakim novim letom se počutim slabše. Voščenje mi je obremenitev, a je to novo leto bilo srečno; v smislu, da je bilo izmenjanih lepih, a praznih besed čimmanj. Ne razumem, kako ljudje ne razumejo, da bi mi bilo brez vsega tega trušča bolje. Tisti dan, ki sploh ni najdaljša noč v letu, ni nič drugačen od preostalih dni. Primerneje bi bilo proslaviti recimo 29. februar. In, kdo bi si mislil, prvega januarja sem delal. Priznam, raje bi delal, kot prejemal čestitke.

Danes zjutraj sem bil tečen, ker sem moral nekaj nujno postoriti. Stopnja nujnosti je bila enaka tisti prvega januarja, čeprav sem tokrat vedel, kaj moram narediti, a nisem vedel kako. Poleg tega se je v okno zaletavala neka žuželka in tudi mudilo se mi je na pošto. Poklical sem na pomoč, a je telefon izgubil omrežje. Po ponovnem zagonu sem le vzpostavil klic, a je cingljalo v prazno. Za sprositev sem odšel na pošto, čeprav bi odposlal tudi lahko v ponedeljek, in nato začel s prebiranjem navodil. Prebil sem se skoraj do konca, a mi je bil klic vrnjen, hvala, in mi je uspelo. Še enkrat hvala, saj mi brez pomoči ne bi uspelo. Za naslednjič vem.

Sicer pa se letos želim znebiti krame. Soočam se z večno neodločnostjo, če bi mi morda, kdaj kaj prišlo še prav ali bi si to in ono shranil za spomin. Pri tem mi je zanimivo, kako se vse obrne. Kar sem si nekoč močno želel, imam odveč. V splošnem je odgovor: „vsega je preveč in odveč.“

sobota, 26. maj 2018

Okrogle pomankljivosti

Blog se približuje svoji deseti obletnici obratovanja. Predvsem sem vesel, da je preživel prvi dve leti svojega obstoja oziroma da ni postal še ena spletna slepa ulica; in kot drugo tudi to, da je obdržal svoj prvotni naslov. Vmes je sicer zamenjal dva ducata oblik, vendar sem s sedanjo obliko kar zadovoljen.

Prebral sem drobec starih objav. Bile so jedrnate in zato kratke. Vmes so se podaljšale, sedaj pa so zopet kratke. Pravijo, da se zgodovina ponavlja, in res sem včeraj med bežnim listanjem nove knjige ponovno odkril Avogadrovo število. Nekoč sem ga znal na pamet. Znal sem ga vsaj šest let, potem pa sem ga pozabil in to tako zelo, da se ne bi spomnil ne njegovega imena ne njegove vrednosti.

Ko se zazrem nazaj in pomislim na vse konstante, kamor spadajo tudi vse letnice pri zgodovini, se vprašam, kaj je bil takrat smisel, če pa sedaj iz izkustva ne vem skoraj ničesar in bi zagotovo imel popravne izpite pri skoraj vseh predmetih. Tudi možgani v visokotehnološki kadi bi se morali prilagoditi svetu, kjer so informacije dobesedno na dlani. Reševanje iz zagat, to se je smiselno učiti.

Zadnje čase se pogosto vprašam, kaj ljudje počnejo doma. Mar hodijo v službo, da si potem kupijo vsaj en meter širok televizor, pred katerim kratkočasijo svoj dolgčas, in vsako leto nov mobilni telefon za pol plače. Psihologi takšim predpišejo prispodobo, da živijo v zlati kletki: imajo popolno življenje, ampak to je tudi vse. Ne poznajo izzivov, zmag in porazov, saj jim je njihovo življenje povsem po godu. Plastičen primer tega bi bila oseba, ki si skoraj vedno naroči pico klasiko (sir, šunka in gobice) in pa medicinska sestra, ki sprejema paciente, sicer pa si na spletu ogleduje hrvaška mesta, kjer bo preživela tri tedne odsotnosti od dela.

Želim si vsak dan nekaj novega, četudi potem ugotovim, da bi bilo za naslednjič bolje vzeti kakšno bližnjico, ampak največje zadovoljstvo dosežem, ko kaj osvojim. So tudi neuspehi, ko kdaj tudi v tretje ni tako kot bi moralo biti, vendar to še ne pomeni, da bo tako bilo tudi v četrto. (:

sobota, 17. marec 2018

Svet igrač

Zadnje čase začudeno razmišljam, kam je izginilo zadnjih deset let. Ta čas je švignil mimo. Nekaj se je začelo, nekaj naredilo, nekaj že končalo; v splošnem pa sem skoraj na istem; vem le nekaj več brezveznosti.

Človeški spomin je zanimiv. Tisti spomini, ki niso preživeli, so pozabljeni. Preostali so še kar živi, za moje pojme preveč živi.

Ne vem, kako sem takrat prišel v Ljubljano. Verjetno sem prišel z vlakom iz Novega mesta. Od tam sem se peš odpravil na faks, kjer sem odposlušal informativni dan, ter se nato z žejo napotil v tristometrov oddaljeno trgovino, kjer sem si kupil liter in pol gostega soka, katerega sem spil na klopci tamkajšnega dijaškega doma. Sumim, da mi je do tega trenutka družbo delal takratni in nadaljni sošolec.

Nato sem poklical prijatelja, ki je takrat že obiskoval prvi letnik in ki me je povabil k sebi v Rožno dolino. Po podhodu pod železniško progo sem se znašel pred garažami in takrat sem ga ponovno poklical, nakar mi je razložil pot do hiše, kjer je prebival. Te iste hiše nisem nikoli več našel. Prijatelj mi je povedal, da so jo podrli še isto leto. Tudi zdaj ne vem, kje je ta stala in skozi kateri podhod sem takrat šel. Potem, ko mi je v hiši razkazal zbirko čokolešnikov, sva se odpravila proti študentskemu naselju, kjer je v bloku štiri kupil študentske bone.

Zatem sva odšla do prodajalne časopisov, kjer sem kupil dva žetona, vsakega po osemdeset centov, ter se usedla na avtobus. Ta dva žetona sta edina žetona, ki sem ju kupil pred uvedbo kartice. Preostalega še vedno imam. Nisva se peljala dolgo. Verjetno sva se peljala le do Cankarjevega doma.

Odšla sva v Emonsko klet, kjer mi je povedal, da moram plačilo z bonom vedno napovedati vnaprej, sicer lahko plačam več, ter naročil pico, katere sva oba pojedla polovico. V Emonski kleti sem bil nato samo še enkrat, takrat nekdo ni pojedel svoje lazanje do konca.

Nato sva se usedla na vlak proti Dobovi. Kasneje se je nama pridružil neznan gospod, o kateremu sva se dopisovala preko telefona. Prijatelj je omenil, da izgleda tako depresiven, da mu manjka le še vrv okrog vrata. Ko sva prispela v Krško, je mama prijatelja zapeljala domov ter ga vprašala, kako težko je na faksu. Odvrnil je, da je zelo. Kolikor vem, tega še vedno ni končal.

nedelja, 23. oktober 2016

Mišljenje resničnosti

V glavi nastaja hrup, zaradi katerega težje zaspim. Te energije, tega šuma ne znam omejiti, saj bolj kot se trudim, več ga je; in ne znam odnehati.

Želim si, da bi bil za devet let mlajši, da bi že prebral vse knjige, ki si jih sedaj želim prebrati, da ne bi bila vsaka knjiga za vsaj petsto listov debela oziroma da v njej ne bi pisalo tistega, kar je napisano v preostalih knjigah ali kar sem že nekje prebral.

Morda je devet let preveč; dovolj bi bilo samo šest let. Po drugi strani pa še dobro, da ni jih dvajset preveč.

Delo dobro dene, saj se tedaj lahko misli sprostijo. Ni mi tako lahko kot nekaterim, ki se usedejo na plažo ali pomol ob morju ali le uležejo na ležalnik doma na vrtu in mislijo, kar že mislijo, če sploh mislijo. Jaz sem eden izmed tistih, ki premišljujejo o vprašanjih „kaj če“ o preteklosti in prihodnosti in takšna vprašanja za človeka niso dobra, zato je potrebno zatreti vse pogoje za njihov obstoj.

nedelja, 24. april 2016

Navezanost sporazumevanja

Leta se obračajo in po kar nekaj letih se ponovno spogledujem s skuterjem. Treba ga je spraviti v red, čeprav ga legalno ne bo možno voziti po cesti, saj ga po trenutni zakonodaji ga ni moč registrirati. Pred kakšnimi petimi leti se bi to še dalo, čeprav na upravni enoti namigujejo, da bo to čez nekaj let zopet možno.

Čeprav ni bil nikoli registriran, sem se na njemu redno vozil in, če so bili policaji na vidiku, sem se jim umaknil. Kupil sem si tudi rdeče-črno čelado, čeprav ne vem, kje je sedaj, ampak to sploh ni pomembno, saj je tako ali tako postala premajhna. Če pomislim, da sem bil takrat star petnajst, šestnajst let, lahko rečem, da sem si takrat kar precej upal. (:

V tistih časih oziroma generaciji so bili motorji precej popularni in v osnovni šoli je kar polovica razreda opravljala izpit.

Ko je skuterju prvega maja nekega leta počila zadnja guma, smo jo zamenjali. Sedaj pa je ta zopet razpadla in preperla. Tako se reče, dejansko pa se je na zračnici pojavila špranja pa tudi plašč je z leti postal trd.

Sedaj, ko ga dajem narazen, ne morem dojeti, da sem to že počel bistveno mlajši, ko sem z umazanimi rokami preživel nekatere popoldneve ob motorju. Ne vem, s čim se sedaj ukvarja generacija stara šestnajst let, ampak upam, da niso vsi na mobilnih telefonih.

K sreči se na mobilni telefon nisem nikoli navezal in vedno poslušam graje, čemu se ne oglašam in čemu sploh imam mobilni telefon, če se bojda nikoli ne oglasim. Ljudje, navadite se in vedite, da obstajajo dnevi, ko za mobilnim telefonom izgubim vso sled.

Jaz zmorem brez, kaj pa vi?

petek, 4. marec 2016

Groza otroštva

Nekoč, kaj pa vem, tam deset, petnajst let nazaj, ko sem bil še otrok, sem na televiziji (kot programu) gledal risanke, kjer so se te pač vrtele. Marsikomu so risanke zaradi svojih ponavljanj (kot nanizanke) ostale v spominu, pri čemer mislim na njene junake, ki jih je kdo kdaj v vrtcu tudi poskusil narisati ali vsaj pobarvati, če je šlo za pobarvanko.

Enkrat tiste dni so na hrvaški televiziji vrteli risanko in jaz sem jo spremljal. Ne vem več, ali sem jo gledal od začetka ali ne; vem pa, da sem jo gledal do konca in imel zaradi nje precejšne težave. Nisem in nisem mogel spati; ponoči sem se prebujal; jokal sem. Prepričan sem, da jo je kakšen drug otrok razumel drugače, ampak zame je bila to neke vrste grozljivka, čeprav je bil pretresljiv le njen konec.

Podoba risanega lika na koncu je bila tako bridka kot vzdušje na pogrebu in še cel teden za tem. Ne znam bolje opisati. Do zdaj sem videl že marsikaj, ampak nič od videnega ni imelo posledic daljših od trajanja. Največ kakšen strah, kaj se bo zgodilo čez nekaj sekund.

Seveda me je sedaj zanimalo, katera je bila ta risanka, saj je vmes nisem nikoli več zasledil. V pomoč so mi bile besede dogajanja na koncu risanke: mora, žezlo in nekaj letečega, in to so bile ključne besede dogajanja, ki jih lahko povežem z risanko. Nisem bil prepričan, kaj je bilo leteče, a sem kljub iskanju leteče preproge v manj kot minuti našel naslov risanke, v kateri je bilo namesto leteče preproge leteča postelja.

Slučajno se je našel tudi posnetek risanke, zato sem lahko preveril, če je to bila ta risanka. In res je bila; njen naslov je „Little Nemo: Adventures in Slumberland“ in jaz bi ji dodal oznako ogled dovoljen v spremstvu staršev, če bi ti zdržali.

Morda se komu ne zdi grozno, ampak če se otrok v eni uri uživi v dogajanje …

sreda, 9. december 2015

Dih časa

Že vrsto let čakam in upam na fotografije zgodbe štirih dni srednje šole. Morda jih ne obstaja ravno toliko, kolikor prizorov še pomnim, a bi bil že zadovoljen s koščkom mozaika. Naj mi jih kdo pošlje. To je moja novoletna želja in to so vse moje novoletne želje.

Vem, kje sem bil, kje sem hodil, kaj sem jedel in česa ne, a tudi to, da takrat iz nekega razloga nisem vzel fotoaparata s sabo. Pa tudi fotografij iz telefona tistega leta nimam. Groza.

Poleg teh so nekoč obstajale fotografije naše kemijske raziskovalne ekipe v prvem letniku oziroma edine fotografije, na kateri nosimo bele halje in zaščitna očala. Teh fotografij nima nihče in v to sem prepičan.

sobota, 21. marec 2015

Travnik tesnobe

Ko sem se v pogovoru spomnil, da sem nekaj takega že počel, sem premišljeno povedal le toliko, kot sem vedel in kmalu zatem ostal tiho. Vedel sem, kaj in koliko bi moral še povedati, a nisem znal. Prevzel me je občutek pomanjkanja verjetja vase. Zmanjkalo mi je pojma.

Začel sem ga iskati med kupom listja in vmes zagrabil malo bolj zanimiv list, na katerem sem prebral drugi ostavek. Kljub temu, da sem ga nato prebral še trikrat, se njegovi stavki niso povezali. Ni mi bilo niti jasno, kaj sem prebral, niti čemu sem bil jaz tisti, ki je to nejasnost pred petimi leti zapisal. Sramotno, kako sem si sploh upal.

Pogledal sem pripet list in zopet odkril nove nejasnosti, čeprav sem vedel, da mi je bilo to pred petimi leti vsekakor jasno, a se očitno nisem znal (ustrezno) izraziti.

Sedaj ni nič drugače; v glavi je že toliko vsega in nič ne pobegne iz nje. Vsaj tako ne, da bi bilo jasno.

Se bom pa trudil, da bo.

sreda, 25. februar 2015

Nabiralci prahu

Na police se postavljajo stvari. Najpogosteje se tam znajdejo tiste, ki komu nekaj pomenijo ali ga na nekaj spomnijo, vendar se na police lahko odložijo tudi nepotrebne stvari.

Ena takšna stvar, pripadajoča drugi skupini, je tudi kovanec oziroma žeton za ljubljanski mestni promet, ki je bil kupljen v paru v še vedno rumeni pločevinasti šklatli v Rožni Dolini. Zgodba vredna osemdeset centov pa gre takole.

Bil je dan namenjen meni, da se pozanimam, kako je in kako bo na faksu, in tisti dan sem prišel v Ljubljano, a ne vem več kako. Zagotavljam le, da nisem šel z avtobusom. Po uri ali morda dveh poslušanja na fakulteti, kjer me je zaradi verjetno vključene klime precej zeblo, na katero sem se kasneje tisto leto tudi vpisal, sem sedel pod sončnim dnem na klopci ob dovozni poti dijaškega doma na Viču ter pil sok iz kartonaste embalaže, znotraj prevlečene s slojem aluminja, velikosti litra in pol, ki sem jo kupil v tamkaj najbližji trgovini pred semaforjem. Zagotovo je imel okus po hruškah, manj verjetno marelic.

Poklical sem prijatelja, ki je tisto leto začel študirati, sicer na drugem faksu, in katerega sem spoznal na taboru v Mariboru pred petimi leti. Ta mi je rekel, da je doma v Rožni Dolini, nato pa sem pomislil, kako naj do tja pridem, saj Ljubljane tako natančno še ne poznam, tam pa tudi nisem še bil. Naročil mi je, naj prečkam široko cesto in železniško progo. Ko sem prehodil zebro, sem prečkal cesto, ki je kasneje dobila tržaško ime ter se znašel pred garažami oziroma, točneje, mnogimi temnimi garažnimi vrati. Spet sem ga poklical, da mi je odgovoril, naj pod progo poiščem podhod in res, nasproti garaž, na drugi strani ulice in ravno prav desno, da se ga ni takoj videlo, je bil skrit tunel. Ta je zgledal kot luknja in to tako nizka, da sem se moral prepogniti.

Kako sem od tu naprej sledil ulicam, več ne vem, a sem le prišel do hiše, v kateri je bival. V njej mi je pokazal nekaj prostorov ter nekaj praznih vreč čokolešnika. Ko je pospravil svoje stvari v nahrbtnik, sem mu sledil do prodajnega mesta, kjer je za pultom kupil nekaj študentskih bonov, nato pa še do rumene prodajalne, kjer je kupil in kjer sem tudi jaz kupil dva žetona. Prečkala sva cesto ter počakala na avtobus.

Po odvrženem žetonu se nisva dolgo peljala, ko sva izstopila. Sumim, da sva kar pred Cankarjevim domom, saj sem se še dolgo zatem spraševal, čemu sem porabil en žeton za tako kratko vožnjo, da sva izstopila že na drugem postajališču ter nato relativno dolgo hodila do Emonske kleti, kamor sva šla na kosilo. Jest bi se reklo.

Na mizi sredi delno zasedenega prostora je naročil pico ter povedal, da moraš pri študentskih bonih njihovo uporabo vedno napovedati vnaprej, sicer ob koncu plačaš več. To naj bi poznal iz izkušenj. Tedaj sem pomislil, ali je to zato, ker ti za študentski bon pripada manjša porcija in če ti ne prinesejo ustrezno manjše, plačaš polno ceno po ceniku, ali pa to velja zgolj tu v tej kleti. (Odgovora do zdaj še nisem iskal, saj sem njegov nasvet dosledno upošteval.)

Za domov sva se usedla na vlak, na tisti novejši rdeč siemensov, takoj za vrati zgoraj na desno. Preden je ta začel premikati, se je nama pridružil še nekdo, ki je izgledal tako, da sva ga raje komentirala potiho preko spročil, češ da mu manjka samo že zanka, na katero se bo obesil. Ko naju je ta nekdo zapustil, sem se zagledal skozi okno, on pa v svoj prenosnik ter mi od časa do časa, kaj pokazal. Gneče zaradi informativnega dne ne pomnim.

Pome je na postajo prišla mama, ki se je strinjala, da pelje tudi njega mimogrede domov. Ko ga je med vožnjo vprašala, če je na faksu težko, je ta pritrdil.

Tisto hišo, v kateri je stanoval, so lastniki, še preden sem prišel v Ljubljano, podrli in on še vedno ni zaključil faksa.

četrtek, 19. februar 2015

Usklajeno valovanje

Že sedem let nazaj, morda še kakšno leto več, se je v Sloveniji pričel opazovati osvajalni pohod, ki je žrl radijske postaje. Za najbolj požrešnim pohodom so se zvrstili še trije osvajalni pohodi, sicer drugih radijskih postaj. Počasi, a vztrajno, so izginjali tudi precej dobri lokalni programi ter bili nadomeščeni s programi, pretežno enaki za celoto ozemlje.

Nekateri ljudje so jim prisluhnili in kmalu ugotovili, da glasbeni del programa ni najboljši, saj se je ena skladba zavrtela tudi po večkrat dnevno. Ko so svoje ugotovitve začeli deliti naokoli, so se programa oprijeli pridevniki kot so slab, neposlušljiv, neprimeren, dolgočasen, čeprav je bil njihov nočni program neprimerjivo boljši in dejansko vreden poslušanja.

Ljudje so iskali druge programe in našli program namenjen tujcem, kjer je večino programa v angleščini in nemščini. Glasbeni izbor je bil boljši, a je program spet imel slabo stran. Zaradi svoje narave, so bile novice predvajane vsako uro, kar ne bi bilo prav nič narobe, če ne bi bile te vsako uro iste. Vsak je po treh urah poslušanja jasno vedel, kaj bodo ob polni uri zopet povedali. Kako dolgočasno in neizvirno.

Tako sta ljudem ostala le dva radijska programa in sicer prvi in drugi, do sedaj še dobra.


nedelja, 8. februar 2015

Prijetno vetrovno

Listam po preteklosti, saj sem prelen, da bi zopet šel odkrivat tisto, kar sem že nekoč odkril. K sreči ta nekoč ni tisti pravljični nekoč izpred sto in več let, pomeni le kakšna štiri leta nazaj.

Nimam sreče in tudi vmesna pisma, katera na hitro preberem, niso bila vložena vsako v svojo ovojnico in zato niso prav nič pravljična. So pa zanimiva, meni še preveč zanimiva. Dajo mi vedeti, da sem s časom postal neke vrste avtomat za kavo. Na vsako vprašanje, ki jih poznam le toliko kot je gumbov, odgovarjam ne dlje kot se polni kozarček, vendar ne dodajam sladkorja. Belih kristalov še ni zmanjkalo, temveč so izgubili svojo sladkobo, svojo notranjost, saj je sedaj vse tisto, kar je bilo takrat pomembno, postalo breztežno.

Droga se je izgubila nekje v glavnem mestu, ali pa je bil beli prah samo v mojih predstavah in nikjer drugje.

Tokrat si želim belih kristalov odtekajočega morja. Bo vsaj okus, sicer drugačen.


Mighty Oaks - Back To You

sobota, 7. februar 2015

Znanost belih odsekov

Ko sem bil bistveno mlajši, sem si grizel nohte. Priznam slaba razvada, ampak živčna napetost je bila previsoka. Velikokrat so me opominjali, naj preneham, in najglasnejša je bila mama. Čez nekaj časa mi je uspelo, da sem se začel zavedati samega grizljanja oziroma že samega hotenja po tem.

Prišla je druga skrajnost in novo opominjanje, češ da so nohti sedaj pa predolgi in naj si jih postrižem, ampak tisti rob po striženju mi je bil preoster, čeprav se je z dnevi zgladil.

Sedaj se premikam med skrajnostma. Še vedno katerega pogrizem, več jih prirežem (noht enega prsta pravokotno odtrga noht nekega drugega prsta), tretje pa pustim za kdaj drugič, a sem najbolj nesrečen tisti dan, ko si kakšnega zatrgam, da se moram potem reševati (z orodjem), da preživi povsem asimetričen, in si vedno znova očitam, kaj mi je bilo pa tega treba. Najraje bi videl, da si bi jih samo odrezoval s ščipalko.

Malo daljši nohti, ampak še vedno pol krajši od povprečnih ženskih, so izjemno praktični, saj lahko s povsem ravne površine precej lažje dvignem izjemno tanke predmete kot so kovanci, igralne karte, šivanke ipd., kar drugi vlečejo proti robu površine, kjer lahko zagrabijo.

Ker zaradi tega nohtom posvečam večjo pozornost sem opazoval nohte drugih ljudi in najbolj so mi v oči padli ženski nohti, ki so imeli previs, napušč, odsek oziroma kakorkoli se že poimenuje tisto, kar gleda čez, izrazito bele barve, jaz pa vem, da je ponavadi ta del le bledejši. Vsaj tako je pri večini in sem potem začel razmišljati, kako je to dosegla, ter prenehal že po nekaj desetih sekundah.

Zopet sem jih videl in spet mi ni bilo jasno, kako dosežejo ta odsek tako bel. Gensko zagotovo ne. Ko sem bil začuden že vsaj desetkrat in sem bil vsakič zatem pozabil ter si nisem nikoli vmes pogledal ali se pozanimal, sem jo enostavno vprašal in dobil nepričakovan odgovor. To je pobarvano. Počutil sem se izjemno neumno, da si, česar takega tako enostavnega, nisem mogel domisliti. Jaz pa delam sledečo znanost.

Do takrat sem si postopek za takšen učinek belega pasu predstavljal drugače in sicer, da se površino pod odsekom, torej pod previsom, na nek način pobrusi oziroma se ji spremeni strukturo tako, da se doseže zaželjen odboj svetlobe, ampak po mojem postopku ne bi nikoli nastalo nekaj tako belega, zato sem bil vsakič zmeden. Naslenja domneva je bila, da je barvano od spodaj, kar bi bilo precej zahtevno, a so dovolj sposobne.

Zakaj nisem pomislil, da je pobarvano od zgoraj? Prvič je zgoraj nad odsekom pristotna naravna barva in drugič se bel odsek začne na enakem mestu kot bledejši predel, zato mora biti vmes neka povezava.

Pa je ni, a mi tako obdelani ženski nohti izgledajo lepi.

sobota, 3. januar 2015

Podobe trenutkov

Lansko leto je bilo izjemno leto, kajti kaj takega do sedaj še nikoli nisem videl.

Poleti je precej deževalo in ob prehodu v jesen ni bilo nič bolje. Ustvarili so se odlični pogoji za pojav plesni. Plesen kot plesen ni nič posebnega, je enostavno bitje brez slabih namenov, vendar njena združba ni ravno najlepša na pogled in otip.

Združba je počrnila slabo izoliran parket ter tu in tam kakšen kot v starejši hiši brez fasade, ampak to je povsem pričakovano, če se v hiši ne prebiva ali redno prezračuje.

S svojimi zelenimi in modrozelenimi iglicami je v avtu brez dveh vrat na dveh kolesih in dveh polenih napadla volanski obroč ter poskrbela za pozelenitev skoraj vseh oblazinjenih površin; pod sovoznikovim sedežem, kjer je bilo nekoč polito mleko, pa je zgradila rjavo-rumen kupček, prav takšen kot izstisnjena dva dni zasušena oker tempera.

Nekaj plesni se je obeslilo tudi na zadnje in stranske stranice nekaterih omar, čeprav se je zgolj za vzorec, se je.

Napad se je ustavil, ko se je notranjost avtomobila posesala, pobrisala, posušila ter obdala s vlagovpojnimi vrečkami, ki jih včasih priložijo pakiranju. Omare so se odmaknile od zidu ter bile pobrisane.

Tisti s počrnjenimi koti so si zaželeli varikino, vendar je tisti teden ni bilo mogoče kupiti, saj je povsod pošla. Ko se je čez dva dni pojavila v letaku, se jo je nakupilo toliko, da ja blagajničarka vprašala, če se bo delala bomba. Je tako, bomba proti plesni.

In v tisti hiši se še sedaj voha po bazenu.

torek, 9. december 2014

Vzklik poraza

Minilo je že leto, odkar me je tako zeblo v podplate, da sem noge izmenično dvigoval. Od takrat se počutim kot zaoglenelo poleno, ki je bilo v kaminu približno pet minut, nato pa je ogenj ugasnil. Zmanjkuje mi časa, novega zraka pa od nikoder. K sreči lahko še vedno zagorim in najdem tu pa tam kakšno uro ali kar cel dan, vendar postaja vse bolj zadušljivo.

Ko nimam časa niti za kosilo, ne jem, ali pa si naberem sadje in pojem jabolko, tri mandarine, hruško in dve pesti rozin ter se takoj počutim tako kot tisti, katerim je to vsakodnevna hrana.

Na raznih sestankih bi najraje dremal in, ko že mislim, da je bil kakšen sestanek slučajno prejšni teden, je bil ta dejansko že teden prej. Tako hitro to gre. Poleg tega, zaoglenelo poleno ni ravno ponosno, ko se skuša spomniti, kaj je naredilo tekom leta. Bilo je veliko majhnega in ravno to je najbolj utrujajoče.

Malenkosti utrujajo!

petek, 28. november 2014

Mesnati tezaver

Kaj se je bilo najbolj zanimivo in se je bralo prvih deset minut, potem ko je razredničarka v razred prinesla nove revije?

Dvanajst stolpcev, ponavadi razdeljenih na dva spola, bolj ali manj sestavljenih iz občih resnic. Bralci so jim ostali zvesti kar nekaj let, ker niso nikoli prebrali vseh dvanajst in se niso nikoli vprašali, kako je možno, kaj takega napisati. Ko danes preberem svoj stolpec, zgolj zato, ker me zanima, koliko so zadeli. lahko rečem za kakšno desetino, sicer pa same neresnice.

Eden od njih pravi: „S svojimi idejami lahko danes mnogim polepšate dan.“

Moja današnja ideja je iz računalnika izbrisati podporo za tajščino ter portugalske prevode, saj jih ne potrebujem, in se mi bo zato računalnik prižgal približno petnajst sekund hitreje. In to narediti oziroma pripraviti tako, da si bo to kdor koli (drug) lahko naredil v sekundi in pol. Tudi zato da bo bom lahko to zopet koristil čez pol leta.

Drugi doda: „Imeli boste zanimive ideje, vendar jih zaradi prevelike komunikativnosti najverjetneje vseh ne boste morali uresničiti.“

Zanimiva kolikor za koga, zagotova pa nora, vendar ne bo uresničena zaradi časovne neupravičenosti, saj bi porabil ogromno več časa kot bi ga pridobil.

Denar, ena zvezdica od petih. Vešda, bolje bi bilo ena zvezdica za hladna stopala.

Raziskovali boste neznane poti. Se lahko kdaj raziskuje znano?