Bela modrina

Leto bo zopet naokoli in zunaj že precej pritiska mraz. Kot že vsakoletno se moje prekolesarjeno poletje konča z vožnjo po (vsakoletno isti) vinski poti v jesenskih barvah z brežino oziroma hribovjem na severni strani in prostranstvom na jugu. To se nekako zgodi ravno na en zelo sončen dan okrog prvega novembra.

V resnici sem imel to pot namen prevoziti nekoliko prej, na kar sem se tudi odpravil, vendar je bilo vreme v zadnjih tednih oktobra in tisti dan tako spremenljivo in negotovo, da je to vplivalo tudi name, zato sem se po prevoženi četrtini poti odločil, da jo predčasno zaključim in se obrnem proti izhodišču. Čez kakšen kilometer sem svojo odločitev obžaloval in razmišljal o vrniti, a sem nadaljeval v smeri vračanja, kar se je izkazalo kot pametna odločitev, vendar sem zopet čez kakšen kilometer ali dva zopet razmišljal o nadaljevanju prvotno začrtane poti itd., na kar sem si rekel, da bom pot prevozil drugič in da grem sedaj pa še tja in tja.

Dolgoročno gledano pa, kaj pa vem, se vrtim v krogu in ne vem, kaj bi rad. Vem česa ne bi rad in to je električnega kolesa, kajti kar ne moram verjeti, koliko energije sem zmožen prenesti na pedala in kako takrat pospešujem, čeprav me sestradanega v klanec po prevoženih šestdesetih kilometrih razni upokojenci preprosto prehitijo.

Ureditev neke prehrane med kolesarjenjem je bila letošen cilj, ki pa ni bil dosežen. Ti šment!

K vrhu

Lansko leto sem bil tam z avtomobilom in ob vračanju sem si rekel, da moram sem priti tudi s kolesom, četudi mi to ni izgledalo povšeč. Nažalost mi je v preostanku lanskega leta zmanjkalo časa, zato s tem izletom ni bilo nič.

Je pa pogovor letos nanesel na isto pot. Zato sem se letos s kolesom spravil na Bohor, točneje do tamkajšne koče. Pot navzgor se je res vlekla, vmes sem se petkrat ustavil v senci, da sem se nekoliko ohladil. Ko sem bil „zgoraj“ na parkirišču sem se obrnil in spustil nazaj v dolino ter se šele takrat čudil, kakšne klance sem uspel premagati.

Nekateri bi (temu) rekli mala malica, s čimer se strinjam, saj je bila tudi moja malica pred to potjo zares mala. Pojem okrog sedemdeset gramov sladkarij potem pa sem ves čas – nekaj ur kolesarjenja brez. Pijem nekaj več, vendar premalo. Pijem vodo samo. Zaenkrat. To moram spremeniti.

Spanje pozimi

Ne samo pomanjkanje časa, ampak tudi moja nagnjenost, da ne gnjavnim (drugih) ljudi, poskrbi, da nikoli ne ostanem brez dela in idej.

Še vedno me mika, da bi se naučil čimveč UN oznak kemikalij in, ko sem na cesti skušam preverjati svoje znanje, čeprav se stvari že ponavljajo. Če kaj prevažajo s cisterno, je to največkrat dizelsko pogonsko gorivo, oznaka 1202, bencin 1203 ali kisik 1072. Dobro je vedeti, da na telefonski številki 112 poznajo te oznake in svetujejo oziroma dajejo napotke o ukrepih, če pride do stika, izlitja, razsutja, uhajanja … zelo uporabno v paniki, veliko bolje kot varnostni listi.

Želim opraviti izpit za tovorno vozilo, ampak letos ne, sem si rekel.

Zmožnosti umetne „inteligence“ me frapirajo. Vsaj deset let nazaj, če ne štirinajst, sem se ukvarjal s tem, ampak tedaj se je temu reklo podatkovno rudarjenje, je pretežno temeljilo na statistiki in se ga je dalo razumeti oziroma naučiti. O tem sem pisal tudi tu – pisal sem o mravljah. To, kar je sedaj, je čarovnija. Napišem problem, ponavadi površno, dodam dejstva, dobim okrog pet rešitev in preizkušam. Pogosto pomaga, občasno zabluzi. Prihrani mi čas pred branjem, ampak ta blog bom še vedno pisal sam.

Toliko zaenkrat (: