Bombaž neurejenosti

Ko najdem nekaj všečnega zase, pri tem vztrajam, kolikor pač gre. Pred mnogimi leti sem našel kavbojke in te so se po nekaj letih nošnje začele parati. Dejansko so s tem pridobivale na vrednosti, saj so ljudje začenjali kupovati ravno takšne nove – že raztrgane oziroma zguljene, ampak to ni bilo zame. Poznal sem znamko, model in barvo. Poznal sem njihovo širino ter dolžino. Iskal sem, a kljub vsemu nisem nikoli našel enakih ali nadomestljivih.

Že pri prvem primerku so bila žepa zadaj prešita zgolj s sukancem, medtem ko so v prvotnih hlačah žepi znotraj vsebovali še všito gumo. Ker je prodajalna tega primerka propadla, sem naslednje tri primerke poiskal drugje in ti so namesto zadrge spredaj imeli tri gumbe. Tega si nisem znal pojasniti. Osem let kasneje ta model ni bil več dobavljiv, zato sem našel drug model, ki je prišel v treh izvedbah, vendar me je razočarala njihova kratkotrajnost. Zamenjal sem znamko.

Skratka, v zadnjih petnajstih letih sem odpisal deset parov kavbojk od skupaj štirinajst. Ostala sta dva para zaradi preozke in predolge številke, dva para pa sta še v uporabi. Ampak po letu 2018 je vzdržljivost upadla. Pred tem mi je par zdržal vsaj tri leta uporabe, sedaj mi par kavbojk zdrži le eno leto.

Ne razumem njihovega označevanja, ker ga ni. Kako naj naslednjič kupim enake kavbojke, če na računu iz lanskega leta piše le znamka, velikost in „black denim.“ So te letošnje, za katere piše to isto, isti model ali kaj drugega. Je izdelava tako neponovljiva oziroma čez palec, da je zato vsak kos edinstven? Če jim zmanjka zadrg, začasno preklopijo na gumbe in potem nazaj na zadrge … mogoče pa ostanejo pri gumbih, ker so cenejši, morda hitreje pritrjeni in lahko zato izdelajo več parov na uro. Kdo ve na hlačah za okrog petdeset evrov.

Barve sladkosti

Danes sem utrujen in, ko sem tako utrujen, sem preutrujen za počitek. Preprosto ne gre. Gre le omejen čas in to le leže poslušajoč cerkvene zvonove vsake četrt ure. Tedaj razmišljam in četudi le razmišljam o obrestno obrestnem računu.

Imamo en evro in banko s stoodstotno letno obrestno mero. Če bi bil obračun obresti konec leta, bi varčevanje po enem letu prineslo še en evro, torej bi bila na koncu leta dva evra. Če bi bil obračun obresti na pol leta, bi po prvem polletju skupaj imeli evro in pol. Po naslednjem pol letu pa še pol evra, če ne bi šlo za obrestno obrestovanje. Ob obrestnem obrestovanju pa bi imeli dva evra in še četrt evra poleg, saj se obrestuje tudi tistih pol evra dobljenih po prvem polletju. Obrestno obrestni račun je zanimivejši, kajti konec obdobja nam da še več.

Naslednje vprašanje bi bilo, koliko imamo konec leta, če je obračun trikrat na leto, torej po vsakih štirih mesecih. Končno stanje je nekaj čez sedemintrideset centov več kot dva evra, kar je vsaj dvanajst centov več kot prej, ko je bil obračun dvakrat na leto (na pol leta). Koliko bi bilo ob obračunu štirikrat na leto? Nekaj več kot prej. Koliko bi bilo ob obračunu devetkrat na leto? Še nekaj več kot prej.

Zakaj se ne bi vprašali, koliko bi bilo ob obračunu neskončnokrat na leto. Bi bilo več kot vsakič poprej? Če imamo vsakič več, bi imeli po enem letu neskončno evrov? Ne, po neskočno mnogo obračunih bi bilo po enem letu skupaj točno e evrov. Ta e je Eulerjevo število, je konstanta, ki naredi logaritem naraven, in za katerega se vsakkdo pri prvem srečanju z logaritmom vpraša, zakaj ravno e, od kod se ta vzame. No, ta pride iz obrestno obrestnega računa, kajti definiran je kot vrednost po neskončno mnogo obračunih takšnega varčevanja.

Vendar banke nimajo stoodstotnih letnih obrestnih mer, temveč le kakšen odstotek. Končno stanje je po vložku ene enote tedaj e^p, kjer je p obrestna mera oziroma v tem primeru ena stotina.

Ker je to tako predvidljivo oziroma ima zajamčen donos, je to edina bančna oziroma finančna storitev, ki jo koristim. Donosi so še večji pri vrednostnih papirjih, obveznicah, opcijah in tem podobnih domiselnih stvareh, vendar jih ne razumem oziroma je tveganje zame preveliko. Nisem se poglabljal, ali banke obrestujejo tudi obresti in kako pogosto. Zame bi bilo bolje, če bi jih, za njih pa slabše. Kakorkoli izberem mesečno izplačilo obresti, zato mi je vseeno.

Za trajanje vezane vloge izberem dobo, v kateri so obrestne mere največje, in za najdaljše trajanje v izbrani dobi. Obresti so pri izbrani banki trenutno največje za trajanje v dobi med letom in pol drugim letom. Z vprašanjem, ali raje vzeti za krajše ali za daljše obdobje, se ne ukvarjam. Ne poznam prihodnosti. Če bodo naslednje leto obrestne mere padle in bi bilo sedaj vzeti za dlje časa po še vedno boljši ponudbi, bi bilo bolje, ampak bo, kar bo.

Domača tujina

Zaključena je dolga zgodba o zavorah, ki se je pričela, ko sem v vzvratni vožnji pri obračanju imel občutek, da za sabo odrivam cvetlično korito. Isti dan, le nekoliko bolj ponoči pri vračanju iz martinovanja pa sem opazil, da je zadnje levo platišče občutno toplejše in zavorni kolut izza temno oranžno-žareče. Po počasni vožnji je naslednji dan napočilo ekperimentiranje, ki je pokazalo, da se vzvod parkirne zavore ne vrne v izhodišče. Minila so tri leta. Vsa ta tri leta nisem uporabljal parkirne zavore, saj se po njeni uporabi vzvod ni v celoti vrnil v izhodišče in je zato kolo neprestano malenkostno zaviralo. Če pa sem jo, pa sem (zunaj) vzvod z roko povlekel v izhodišče. Vmes so se zvrstili trije tehnični pregledi vozila, ki so razen le enkrat pregorele žarnice potrdili tehnično brezhibnost. Nepričakovano?

Lansko leto takšen čas sem pred krožiščem namenoma močneje zavrl, nakar je počilo in kolo se ni več vrtelo. K sreči je deževalo, zato je kolo lahko še drselo po mokri cesti do prvega avtobustnega postajališča, kjer sem ugotovil, da se kolo vrti le nazaj. Obrnil sem in se po cesti peljal vzvratno še nekaj deset metrov do prvega odcepa do poslovalnice, kjer izvajajo tehnične preglede, vendar tam niso imeli dvigalke, da bi pogledal, kaj točno se mi je pripetilo. Poklical sem avtovleko, na katero sem čakal kakšno uro. Doma sem odstranil kolo in videl, kaj se je zgodilo. Sledila je menjava vseh zavornih delov zadaj.

Včeraj zvečer sem menjal še zavorne dele spredaj in zatem užival v vožnji ponoči v hladu s spuščenimi stekli in glasbo. To je bila odrešitev, kajti zadnji teden sem vozil previdno v strahu s čimmanj zaviranja, da ne bi ponovil doživetega. Sem se kaj naučil?

Nič novega, upoštevati bom moral nasvete o pogostejšem zaviranju, kajti moja vožnja je takšna, da zelo malo zaviram (dejansko le odvzamem „gas“), zaradi česar se oksidi na površini zavornih površin nezadostno odstranjujejo, kar vodi v neenakomeren propad materiala, na površini nastanejo praske, stična površina se zmanjša in tako dalje. In, da na tehničnem pregledu merijo zgolj zavorni učinek, ne pa tudi sprostitve tega učinka. In, da se čimprej lotim reševanja oziroma ne zavlačujem.