Moram se „skulirat.“
Ob devetih zvečer sem se spravil čistiti en predmet in, ker sem želel njegov določen del umiti, sem vzel izvijač in ga razstavil, pri čemer se mi je zadnji vijak izgubil v samem predmetu — to sem slišal, a ne; ne, predmeta nisem „obrnil na glavo“, da bi vijak padel ven, raje sem šel s predmetom v kopalnico, kjer sem ga dokončno razkosal na dva dela in en del umil. Ko je bil ta del odložen na sušilo, sem se spravil iskat vijak, za katerega potem nisem vedel, kje naj bi bil oziroma kje mi je bil padel. Pregledal sem perilo, brisače, tepih na hodniku, sobo, kjer sem začel. Pregledal sem tudi odpadke v košu za smeti, če sem ga bil morda pri brisanju s papirjem nekako zajel in odvrgel. Seveda ga nisem našel. Potem sem šel s slabšo vestjo spat.
Naslednji dan sem se odločil, da ga bom našel medtem, ko bom sesal. Našel sem ga v prvi minuti v reži med omarama, ki je dan prej nisem pogledal, saj sem ocenil, da je reža preozka in verjetnost (nahajališča) premajhna.
Bolje mi je bilo v soboto, ko sem se uspel prepričati, da tokrat ne bom podcenjeval svoje naloge in sem se spravil k delu ob osmi uri zjutraj namesto ob peti zvečer naslednji dan. Da je bila odločitev dobra, sem ugotovil čez štiri ure, ko še vedno nisem zaključil z delom, saj bi to pomenilo, da te naloge ne bi opravil v nedeljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar