Sahara sladkorja

Po dveh mesecih primanjkaja čokolad in drugih za normalno življenje potrebnih sestavin se je le zgodil dan.

Zdanilo se je ob treh zjutraj po morda treh, štirih urah spanja in čez pol ure se je že pričela vožnja … po dnevu tega in onega se je ob pol devetih zvečer primigal čas za večerjo nekje med ozkimi ulicami in še v ožji gostilni.

Ob prihodu so nas na mizi pričakali krožniki in vsak od njih je bil prekrit s tekstilno servieto. Med temi krožniki so bili krožniki z dvema paštetama, za katere se je kmalu izvedelo, da je prva iz jeter in druga iz mortadele, in krožniki s pečenimi bučkami. Nad krožniki sta bila postavljena po dva kozarca, stekelenica penine, steklenica rdečega vina ter steklenica navadne in mineralne vode. Ko so prinesli na žaru popečen kruh in nepekočo omako iz paradižnika in paprike, se je lahko pričelo.

Mazanje mordatele na kruh, odličen okus … mazanje in pomislek na omako, o, ta je še boljša. Jeterne paštete nisem poskusil.

Ko so prinesli obložene kruhke z namazom iz paprike in paradižnikovo mezgo, je bilo potrebno poskusiti tudi to. Bil je dober in zgrabim še enega.

Ko je zmanjkalo kruha, so prinesli novega in za tem še torto oziroma omleto v modelu krožne oblike z paradižnikovo mezgo, kar ni bilo slabo, čeprav nisem ravno ljubitelj jajc.

Nekaj se govori o sladkorju.

Po tem, ko sem še malo pomazal mortadelo na kruh, so pobrali krožnike in pustili kruh ter vilico. Prinesejo ovalen krožnik, v lončkih parmezan ter kozji sir z zapičeno žlico. Čemu to?

Čez nekaj minut najprej prinesejo ovalne krožnike nečesa, kar se imenuje po mestu v katerem sem, vendar tega tu tako ne imenujejo. Prinesejo še ovalne krožnike testenih polnjenih s svežim sirom in tu in tam obvitih v kuhan žajbelj. Na krožnik sem si dal več drugega, saj v meso prvega nimam toliko zaupanja. Ko si z žlico postrgam kozji sir, je bilo tako dobro, da sem vzel še enkrat.

Na krožnikih s hrano je še nekaj ostalo, a nam to ponudijo, in nato vse skupaj odnesejo. Na mizi so ostali kozarci, vse štiri steklenice in dobimo še peto steklenico, steklenico belega vina. 

Prinesejo male krožnike in vrč poln malih žlic in malih vilic. Sedaj se začne.

Prinesejo kremšnito, oziroma nekaj zelo podobnega temu, v obliki torte (okroglo), prinesejo čokoladno torto, prinesejo torto z malinami, prinesejo pekač pudinga s čokoladnim prelivom, prinesejo skledo nekega angleškega biskvita z gozdnimi sadeži, prinesejo skledo mascarpone sira zmešanim z jajci in sladkorjem, prinesejo skledo punč sladoleda in vrč tekoče čokolade za preliv, prinesejo še eno nepoznano belkasto torto s smetano vmes in to je bilo vse.

Premišljevanje, če nisem zaužil že preveč sladkorja.

Ob koncu, nekaj čez enajsto uro, so prnesli še ohlajen limonin liker.

Cena? Vsekakor visoka, ampak še vedno dvomestna v tej valuti.
Za katero mesto torej gre?

Banka časa

Kar ne morem verjeti, kako hitro bo odšlo poletje. Že konec avgusta, a je bil skoraj vsak dan bolj ali manj enak.

Zjutraj po kruh, potem pa zalivanje vrta, predvsem paradižnikov, paprike, fižola in čebule, ampak kljub vročini to ni bilo potrebno narediti vsak dan, saj se je osušila le zgornja plast zemlje, pod njo pa je ostalo še dlje časa vlažno.

Ko že več dni ni bilo dežja, sem zalival tudi travo, a se zalivanja s cevjo, s katero je potrebno v celoti prepotovati precejšno površino, človek po petih ponovitvah ža kar naveliča, a ga po drugi strani žene dejstvo, da želi lepo travo, ki jo vsak teden tudi pokosi, zbere v koš ter odnese na „gnoj,“ kar pomeni območje rastlinskih odpadkov. Kako nikoli ne najdem časa, da si pogledam razna razpršila, kamor bi samo nataknil cev in bi zalivalo brez moje pomoči?

Opazim, da neke rastlince rastejo tudi ob stikih (med robniki in asfaltom, med tlakovcih), in se zopet zadržim nekaj minut, da vse posmukam ven, in tega nihče drug ne počne, saj moti samo mene.

Sredi avgusta so dozorele breskve, ki niso bile tako dobre kot bi sicer lahko bile oziroma sem jedel že boljše, vendar so se vmes le našle okusne in ne preveč grenke. In kako se ve katere bodo dobre? Koščico imajo rdečo in ne rjave, pa tudi na zunaj se ji barve bolj prelivajo.

Zadnji teden so dozorele tudi zgodnje vrste hrušk ter tudi jabolk in ne morem verjeti, da so hruške kljub odsotnosti škropljenja skoraj takšne kot si jih kdo predstavlja v svojem idealu, vendar imajo tu pa tam kakšne dele, katere je potrebno izrezati, ampak okus je odličen.

Sedaj je tega sadja in zelenjave toliko, da se ga komaj dohaja in lahko vsa druga hrana počaka.

Dinastija oprod

Bil je krompir, tam sredi garaže ob zidu. Videti je bil, da je že pognal par centimetrov poganjkov in ker je bil že takšen in nisem vedel, kaj naj z njim, sem ga zakopal nekaj centimetrov v nasuto zemljo, označil njegovo mesto z dvema palčkama, ki sem ju našel v bližini, ter ga zalil. Ko sem ga naslednji dan zopet zalil, sem nanj pozabil, dokler nisem čez en teden na zemlji opazil za dlan visoka stebla z listi in se presenečno spomnil na krompir.

Čeprav je bil posejan v poznem času, mi je všeč, da se je rastlina tako razvila. Tako je videti vsaj zgoraj. Kako bo spodaj, bom videl kasneje.

Manj kot meter stran mu družbo dela bršljan, ki ni povsem navaden oziroma globoko zelen vse do roba listov, temveč proti robu svetlejši, krasen.