Naravnanost složnosti

Lansko leto sem bil navdušen nad količino zastav na drogovih, tega bi lahko bilo še več.

Korak bližje

Na ta, ponovno zasnežen današnji, dan se odprava prične pri pokopališču.

Pelje po gozdni cesti …

… do kažipotov …

… mimo koče …

… po stopnicah …

… z razgledom nad krošnjami …

… skozi odprtino še višje …

… na stolp.

Tu in tam kakšna zanimivost.

Na eni izmed fotografij je naveden kraj, kjer je postavljen ta stolp.

Ostrina končnih elementov

Na terenu me je telefon presenetil, saj so zajeti kadri oziroma fotografije izgledale živahnejše, predvsem so osenčeni deli izgledali svetlejši napram fotoaparatu; oziroma nisem imel nikakršnega subjektivnega mnenja v prid fotoaparatu. Sledi primerjava.

Prva razlika je očitna: slike iz telefona so ostrejše oziroma imajo res izrazite robove; drevje izgleda kot grmovje, res nenaravno, a si sedaj lažje utemeljujem početje ljudi, ki si s telefonom besedilo najprej poslikajo in ga nato preberejo. Druga razlika so svetlejši temnejši deli (del stavbe z rastlinjem pod žlebom na desni strani fotografije in spodnja stran podesta na levi strani iste fotografije). Tretja razlika je v svetlosti svetlih barv. Ta je opazna na navpičnih gradnikih stolpa, v odtenku neba ter je povezana z že omenjeno svetlostjo temnejši delov: svetlejši temni predeli prinesejo tudi svetlejše oziroma presvetle svetle predele.

Začel sem s štirimi telefoni, vendar sem nato nadaljeval samo z enim, kajti takšen postopek fotografiranja za kasnejšo primerjavo je strašansko zamuden in nisem ga najbolj vešč. Če ne drugega; če želim imeti dobesedno naravne fotografije, zdaj vem, da mora telefon ostati v žepu.

Decembersko praznodušje

Žusem je hrib, na katerem je postavljen leseni stolp. Ko je bil stolp že postavljen, so donacije oziroma donatorji poskrbeli, da je bil nadgrajen in postal še višji (osrednja strehica nad večjo razgledno ploščadjo). Imena teh so vgravirana v vsako stopnico. Do samega stolpa vodi več poti, mimogrede sem naštel vsaj štiri. Po mojem mnenju je najlažja pot iz smeri kraja Dobrina, kjer je mogoče parkirati poleg cerkve svetega Valentina. Še ne sto metrov stran je postavljena tudi cerkev svetega Jakoba. To me je presenetilo za tako majhen kraj.

Iz stolpa je razgled v lepem vremenu prečudovit.

Področje (hriba) je dovolj majhno, da si človek za povratek brezskrbi ubere svojo pot in si razgiba izlet.

V bližini je tudi Slivniško jezero.

Ponos zloma

Zadnjih nekaj dni le še brkljam, tu in tam, ni kaj videti. Tri dni sem v prekršku. Do datuma sem si zgolj prebral, da letne pnevmatike niso dovolj. Navsezadnje sem se danes po treh tednih odlašanja končno sprehodil do svoje banke, vendar me zdaj najbolj zanima preteklost oziroma teza, da so nekoč – ob koncu 19. stoletja – začela pokopališča nastajati na obrobju naselij.

Pregledujem stare zemljevide in iz njih je razvidno, da so bila pokopališča popolnoma ločena in precej oddaljena od naselbin; ščasoma pa se je naselje razširilo in je tudi obkrožilo pokopališče, toda takšna pokopališča mi niso tako zanimiva kot pokopališča znotraj cerkvenega obzidja oziroma okrog cerkve, ki se jih najde v manjših vaseh.

Če se mi jih bo ljubilo objaviti, imam na telefonu fotografije vsaj osemindvajsetih različnih pokopališč.

Na teh istih zemljevidih iščem tudi vojaške objekte, ki so ponekod vidni, ponekod pa ne, saj so jih iz zemljevidov načrtno izbrisali. Ne morem verjeti, koliko tega je bilo, precej velikih poslopij sedaj prenovljenih za drugo namembnost je bilo nekdaj zastraženih.

Dotik narave

Iskal sem zamisli, a rešitev me je čakala pred nosom, tam zunaj že od nekdaj. Družba primerno jasnega neba, odmakjenega hrupa in v senci ustrezna temperatura zraka me je uspavala. Meni je manjkal samo ležalnik. Mudilo se ni nikamor.

Priložnostna izguba

Menim, da je telefon nadomestilo za fotoaparat samo tistim, ki so me prepričevali, da ni boljšega. Ne ni, vendar je boljši kot nič, da se zajame vsaj nekaj barv, četudi so napačne. Tako posneta fotografija na telefonu izgleda dobra, a to svojo dobroto izgubi, čim se jo poveča. Groza. Moram narediti primerjavo istega kadra s fotoaparatom, ki je star trinajst let več kot telefon in ravno tolikokrat tudi dražji.

Nebo belo?

Seneni zdriz

Ko sem čakal na železniškem prehodu pred spuščenimi zapornicami, me je zanimalo, ali je mogoče prepoznati…
– zapisano drugega septembra 2023

To je očitno ostalo nedokončano, kolesarska dirka po Sloveniji pa se je za letos končala. Med komentarji je izstopal sledeči zapis.

Čeprav je Lisca na mojem seznamu za osvojitev dlje časa in me vsakokraten pogled na hrib s belo kroglo na vrhu že tretje leto prepriča drugače oziroma me takoj odvrne, sem se v eni uri odločil preveriti, kakšen je resnično asfalt na zgornjem delu, vendar to ni bilo dovolj. To sem si zadal kot kazen, ker sem se zvečer pregrešil s prekomerno količino keksov s čokoladnim oblivom in pustil zgolj sto gramov za zjutraj. To je res slaba razvada – da človek tik pred spanjem zaužije popolne nepotrebščine. Pogledal sem si traso oziroma vsa križišča na poti in odšel.

Že po začetnih desetih kilometrih ob Savi mi je bilo žal in sem razmišljal o spremembi poti, vendar se nisem uspel domisliti ničesar drugega. Pred krožiščem sem se znašel za avtomobilom, katerega vožnja je izražala neodločenost voznika, jaz pa sem odločno zavil desno in začel opazovati hrib, kamor sem si bil zadal se povzpeti. Prvič sem se ustavil v območju poimenovanim Krakovo, tam nekaj popil in ugriznil v klanec. Sredi tega sem se zopet ustavil za minuto in nadaljeval do izravnave, kjer sem se zopet ustavil. Ko je tahikardija popustila, sem se zopet napotil v klanec v najlažji prestavi z upanjem, da tako ne more iti do vrha, in z mislijo, da me nihče ne preganja. Ustavil sem se še tretjič in četrtič, potem je sledilo nekaj zasluženega spusta.

Pogled na mesto prve zaustavitve iz mesta tretje zaustavitve

Vendar spustov nimam rad, kajti vsak izgubljen meter višine je potrebno nato nadoknaditi. Sledil je peti postanek pri tabli, kjer sem si pogledal, kje sem. Po novem klancu je sledil še šesti postanek ob smetnjaku, kjer sem pojedel do konca in odvrgel svoje smeti. Takrat me je začel poprijemati krč v mečni mišici. Obmiroval sem in se trudil, da ga nisem v celoti sprožil. Ko ta zagrabi, močno zagrabi in jaz ostanem nemočen (popustiti). Ker sem bil s sabo dovolj potrpežljiv in ostal miren, je občutek poprijemanja popustil in do koče sem uspel prevoziti zgolj z enim postankom.

Gledal sem na cesto, površina te je bila res načeta, torej je komentator imel prav. Opazoval sem tudi brežino za jagodami.

Ko je cesta začela krožiti v desno sem vedel (ker sem si pot bil pogledal na tabli), da sem skoraj na vrhu (cilju). Z redčenjem gozda se je odpiral razgled in kar nisem mogel verjeti, koliko vsega je sedaj bilo spodaj oziroma kdaj sem se toliko povzpel. Še bolj kot to sem bil ponosen nase, da se nisem pri prvi in vsaki nadaljnji zaustavitvi obrnil in pustil podvig za naslednjič.

Iskal sem cesto, po kateri sem prišel, in ta je vidna v kotlini na sredini

Spust nazaj (do neke vmesne točke) je trajal dvanajst minut. Ob tem me je zeblo in ves ta čas sem stal s pokrčenimi koleni za ublažitev vožnje po poškodovanem cestišču.

Na tej vmesni točki sem pozabil, kje spust nadaljevati, zato sem vozil po navdihu, s čimer nisem bil zadovoljen, kajti nisem imel zaupanja, da to iskanje poti ne bo brez klancev. Končno sem našel cesto ob potoku in prizori narave na tej so vse poplačali. Med vožnjo s pogledom nazaj na hrib s belo kroglo na vrhu kar nisem mogel verjeti, da sem bil še pred manj kot eno uro tam zgoraj, pred mano pa je še skoraj cel dan. Štel sem si dvoje; bil v hribih in kolesaril.

Tokrat je bil cilj priti do vrha. Ta cilj je bil dosežen, do naslednjič. Mogoče z manj premori.

Park pokrajine

Končno oddih, tokrat ob kraških pojavih…

Pojavi se razprostirajo na skoraj dvesto šestdeset hektarih in, četudi se je prehodilo čez deset kilometrov poti po travnikih, kolovozih, asfaltu, gozdnih stezah …, se ni videlo vsega, kar bi se lahko videlo oziroma je bilo prikazano na spremljevalnih tablah.

Ideja oziroma želja po obisku je trajala vsaj dve leti oziroma od opaženega smerokaza med vožnjo tam mimo, morda pred sedmimi leti, ne vem točno.

Če ne dolgovezim; nisem pričakoval veliko, tudi ganjen nisem, ampak to vsekakor ni bil zadnji obisk Krajinskega parka Lahinja.

Pritajena indolentnost

Že zjutraj se je videlo, da bi lahko dan bil primerno in dobro izkoriščen; k odločitvi so prispevale tudi nedavne padavine.

Sladko razočaranje

Tisto, česar se ljudje ne zavedajo, je tudi to, da z nakupom vrečke oziroma vrečk za smeti dobesedno kupijo smeti. Čemu ne bi smeti spravili v vrečko, katero se že namerava prav tako odvreči stran?

Sicer je od zadnje čistilne akcije minilo že pol leta in naj povem, kako je bilo lansko leto v okviru „Še zadnjič — očistimo Slovenijo 15. 9. 2018.“ Udeleženci so prejeli nove vreče za smeti raznolikih barv in popolnoma nove rokavice. V času še vedno bujnega zelenja so se nekajkrat postavili za fotografiranje, v preostanku dneva pa so pobrali ravno toliko, da niso imeli slabe vesti. Ko bi si ob zaključku vsaj vzeli rokavice domov; ne, vsi so jih odvrgli v zaboj skupaj s koluti neporabljenih vrečk.

In kakšno je stanje letos po nekaj čistilnih akcijah?

Čistilne akcije niso več niti same sebi namen.

Zadihano šepetanje

Med sestopanjem sem se počutil odlično. Užival sem v sencah, občutoval sem barve in se grel na dopoldanskem soncu. Dan je bil drugačen kot zadnjič.

Začel se je zjutraj, zgodaj, čeprav bi si želel, da bi bil začetek vzpona še pred sedmo uro. Na tleh je bilo veliko listja in dan je izgledal moker in vlažen. Po prvih petnajstih minutah moje nadpovrečno hitre hoje sem se ogrel in na hrbtu sem začutil pot. Skušal sem upočasniti hojo, ampak tedaj sem se počutil izredno neučinkovitega. Zdelo se mi je, da nikamor ne bom prišel. V nadaljevanju sem nahrbtnik nekaj časa nosil v rokah, potem na desni rami in ga skušal tudi na levi. Čeprav se sliši simetrično, na levi rami doživljam nahrbtnik precej drugače in nezanesljivo — kot da mi bo padel na tla — precej podobno nezmožnosti pisanja z levo (drugo) roko ali pa pomežiku na preostalo oko.

Ob cesti so se začele pojavljati kvadratne table z oznako ceste in število kilometrov tega odseka. Ko se je ta številka povečala na devet sem vedel, da sem, od zadnjega križišča, prehodil nekje malo več kot dva kilometra.

Prišel sem do križišča, kjer pa tokrat ni bilo avtomobilov, in se odločil, da grem po drugi poti. Končno je prišel čas za fotoaparat. Ozračje je bilo čudovito — prav takšno kot lansko leto takšen čas. V okolici je bilo videti nekaj sprememb in čez deset minut sem zavohal oglje in ožgana polena. Bila so zložena ob poti.

V daljavi sem zagledal ogromen kamen in ob njem izruvan kažipot. Jasno, kamen je tam na novo in bo verjetno zamenjal kažipot. Hodil sem še malo naokrog in opazil tudi nove električne omarice.

Vrnil sem se k ožganim polenom. V neposredni bližini, ob leseni koči, je bil podrt večji šotor in pod njim so še kar stale mize. Tkanina šotora je bila na več mestih raztrgana in pod mizami so ležale plastenke vina. Bilo je tudi nekaj zavojev plastenk mineralne vode, detergent, čebula in česen. Razdejanje ni imelo sinočnega izgleda; takšno stanje je pozdravljalo pohodnike že dlje časa.

Poslovil sem se od nereda in v misli so mi stopili kozarci na pol polni deževnice, tisti iz mize; jih bo kdo spraznil ali jih bo zmrzal prej razgnala?

Ob povratku, okrog pol desetih, sem začel srečevati pohodnike in kolesarje.

Odlično izkoriščeno dopoldne.

Ko regrat premakne svoj rep

Najvišji vrh Gorjancev je Trdinov vrh oziroma Sveta Gera, ki je bil že pred arbitražno odločbo na hrvaški strani, sedaj pa je na hrvaški strani tudi markanten telekomunikacijski stolp, ki že tako ponuja hrvaške programe.

Do samega vrha vodi več poti, v splošnem pa jih je najlažje ločiti na tiste iz šentjernejske in tiste iz novomeške smeri. Najbolj oblegana pot je zagotovo novomeška in ima izhodišče iz – tipičnega podgorskega kraja – Gaberja, točneje iz Šumečega potoka, kjer je pohodnikom na voljo tudi nekaj deset parkirnih mest; vmesni postaji te poti pa vsekakor sta Dom na Gospodični in izvir pod njim. Tokrat sem izbral pot iz Cerovega Loga, točneje iz kvaziparkirišča dva kilometra višje od tamkajšnega kamnoloma vzdolž potoka z imenom Pendirjevka. Od tam vodijo tri poti: ena mimo partizanske bolnišnice Kira, druga mimo doma pri Miklavžu in tretja po cesti do Krvavega kamna.

Zaradi namočenosti sem izbral tretjo pot in po eni uri prikorakal do križišča ob Krvavem kamnu. Od tam je mogoče do vrha priti po vsaj štirih povsem nedeljenih (neodvisnih) poteh.

Tokrat sem izbral pot številka dve, katero sem lansko leto koristil za spust. Do začetka te je potrebno prehoditi petsto metrov proti vzhodu oziroma dokler se na desni strani ne konča gozd in odpre košenica. Tam se zavije desno ter hodi tristo metrov ob gozdnem robu ter nato v gozdu sledi markacijam.

Gozdna tla so bila še vedno prekrita snegom, ki se je večinoma udiral in oteževal pot. Zaradi tega in gazenja po blatu se je namesto predvidenih nekaj več kot štirideset minut potrebovalo kar eno uro, zato to pot pozimi in po zimi odsvetujem.

Že od samega začetka sem upal, da bom na vrhu še preden se bo dvignila nižinska megla, a sem bil prepozen. Megla se je spremenila v koprenaste oblake in zastirala pogled. Do tedaj se je videlo še zasnežene Karavanke.

Za pot navzdol je bilo potrebno ubrati suho pot in cesta je bila pripravljena na to. Po treh kilometrih in pol hoje se je zopet prišlo do Krvavega kamna in po malo manj kot uri dobrega občutka osvojenega vrha še do parkirišča.