Obnovitvena dela

Zadnji teden me napada nostalgija. Razmišljam, zakaj je toliko mojih stvari spustilo svojo dušo; ali sem sedaj pazljivejši in zakaj takrat nisem bil; ali res nisem bil in bi sploh moral biti. Ne vem, če je je katera moja stvar, naprimer kakšna igrača, ostala v svoji prvotni obliki, saj sem mariskaj pozabil, kar pa ni tako slabo, da ne jemljem (preveč) tega (preveč) k srcu.

Nažalost nekaj odnese tudi čas. Materiali izgubljajo svoje prvotne lastnosti: razpadajo, se raztrgajo ali spremenijo barvo. Zato sem poleti (z nekaj iznajdlivosti, ker ga ne prodajajo vsakomur) kupil peroksid, v katerega sem namočil kose iz umetne mase – plastike, in ga postavil na sonce. Sčasoma se v zaprti posodi porumeneli kosi do neke mere razbarvajo, vendar so odpadle tudi nalepke.

Potem so sledili tudi drugi posegi. En od teh se je končal klaverno, v času, ko je tako ali drugače „šlo vse narobe,“ kar sem iztisnil tudi sem. Poglavitna težava je bila ta, ali se je napaka storila zaradi mojega posega ali pa je bila napaka prisotna tudi prej, in tega nisem videl, saj sem stanje preveril šele po koncu posega, saj si tega istega preverjanja nisem upal storiti prej.

Ker sem podvomil v nestrokovnost svojega nestrokovnega posega, v smislu, nič takega ne more iti tako narobe oziroma imeti takšne posledice, razen tega, da bi bila lahko miza pospravljena, zaradi česar en dan tudi nisem mogel zaspati, sem po dveh dneh iskanja rezervnih delov ponovno preveril stanje in ugotovil, da je bil moj poseg dejansko uspešen. (:

Po vsem tem sem si postavil tudi poglavino vprašanje, čemu se s tem sploh ukvarjam oziroma kaj bom potem, ko bodo dela zaključena. Zavedam se, da ti posegi oziroma moja prizadevanja nimajo smisla, ker je itak večino povozil čas. Če bom vse to nekoč postavil še v vitrino, kdo bo imel čas to občudovati ali uporabljati.

In še za konec. Razčistil sem si pojma retro in vintage. Stvar je vintage, če je bila izdelana oziroma ustvarjena v času svojega stila, in retro, če samo posnema nek čas v preteklosti in je dejansko ustvarjena sedaj. Torej nova stvar je lahko retro, ne more biti pa vintage.

Ponovitev odkritja

Ko sem že mislil, da je sedaj moj sijajni čas, saj sem vpleten v mnogo meni zanimivih in nepredvidljivih projektov ter na cestah ni gneče, se je plošča v zadnjih dveh dneh obrnila.

Vse, kar bi lahko šlo narobe, je dejansko šlo narobe. Od napačne dobave, mojega napačnega naročila znotraj neke druge dobave, mojega lažnega upanja zaradi tega petka, današnjega neuspelega zagona, neuspele sestave … se mi je snelo. Če me je kdo poslušal, sem bil to jaz. Bil sem jezen nase zaradi tega in zaradi dopuščanja drugim, da me izkoriščajo. Vedno je tako; že od nekdaj je tako. Vedno za druge naredim bolje, sebi (če sedaj besedno pretiravam) pa ne privoščim ničesar.

Ko sem se pomiril, sem se zamislil pred kaminom, da me je še malo drugače pogrelo … bo dobra šola za naslednjič, če ne bo ponovitve.

Oceani megle

Nisem najboljše volje, čeprav mi je kar smešno, saj sem si na avtomobilu odlomil vratca oziroma pokrov „tanka za gorivo“. To me je prizadelo bolj kot to, da sem danes zavil na hodnik, iz katerega sem v prvi sobi z odprtimi vrati videl vsaj dve osebi v skafandru, nakar sem nadaljeval hitreje dokler nisem tudi v naslednji sobi z odprtimi vrati zopet videl vsaj dve osebi v skafandru in sem se zato zaprl v naslednjo sobo, kjer sem našel družbo brez skafandrov in tam v pogovoru obtičal dvajset minut – toliko, da so se tisti v skafandrih umaknili.

Na sploh me letos, kot še nikoli do sedaj, moti mrak, ki se spusti že pred peto uro popoldne. Ko je ura pol sedmih imam občutek kot da je ta že devet. Ko pa je ura že deset pa mislim, da je ta šele osem.