Steklene oči

Kar je zadnja leto najbolj neverjetno, je to, da mi je uspelo zgraditi svetovno prepoznavno (blagovno) znamko, medtem ko je en drug projekt, zaradi katerega imam dejansko tudi registrirano blagovno znamko, doživel popoln poraz. Propadli so tudi vsi podobni projekti drugih, le en takšen je uspel …

Sicer imam večno dilemo, ali projekte oziroma stvari pripeljati za druge oziroma imeti v glavi cilj ali stvari peljati tako, da med razvojem uživam v svoji domiselnosti in je v končni fazi popolnoma vseeno, kako stvar (pre)živi. Kot sem že enkrat nekje prebral in napisal tudi sem; ni pomembno, kaj je človek vse doživel, pomembnejše je, kako je to doživel.

Nabral sem si osemindvajset novih knjig in sedaj imam v svoji knjižnici sto enainosemdeset knjig, od tega prebranih enih par. Mislim, da najdebelejša obsega nekje čez tisoč šeststo strani in dvomim, da je kakšna izpod dvesto.

Seveda je tudi tu večna dilema, ali naj prelistam hitro ali naj berem natančno, čeprav naslednji dan sploh ne vem, kaj sem prebral dan poprej. Precej težav mi povzroča tudi branje, saj gre za „elektronske“ knjige … in dnevnega buljenja v zaslon imam že čez glavo.

Polžasto hitenje

Ker sem videl, da se s sorazmernim vložkom (denarja) lahko stvari pripelje v prvotno obliko ali celo na višjo raven, sem se dokončno odločil, da stvari obnovim s čim manj predelav in podobnih posegov, torej sčistim in kaj zamenjam in to je vse. Vsekakor ne želim biti kot tisti — največkrat na občinah, ki se hvalijo, kaj vse so dosegli v svojem mandatu, koliko cest in vodovodov so položili, sami pa za to niso prav nič plačali oziroma so s tujim opletali po koprivah. Vsak lahko z veliko doseže mariskaj, mojstrsko pa je z malo doseči veliko.

Ko se je izkazalo, da je postopek bil uspešen, se ga je izvedlo na podobni stvari in tudi ta živi naprej. Sedaj pa je na vrsti že tretja stvar. Temu pravim vzdrževalna dela.

Drugi val

V tem valu sem očitno podlegel. Vse skupaj je trajalo osem dni, pri čemer je bil prvi dan najhuje. Drugi dan je bilo že precej bolje in tako naprej. Z enim pridevnikom občutje ni bilo nekaj, kar bi si želel – bilo je neprijetno.

Začelo se je tako, da me je pričelo zebsti, zato sem se najprej stuširal in spravil pod odejo. Čez dve uri sem po občutku dobil vročino in v naslednjih dveh urah so me začele boleti okončine izpod pasu. Nisem mogel razločiti, ali me bolijo mišice ali me bolijo kosti ali kar oboje. Uspel sem se prepričati, da sem le zapustil posteljo in s parfumom preveril voh. Nekaj sem še vohal, vendar lahko sedaj potrdim, da je bil voh slabši kot danes.

Čez pet ur je vročina popustila, a še vedno sem v spodnjih okončinah čutil bolečine, ne glede na to, kako raztegnjeno sem se postavil, kajti občutek je želel, da bi ležal kar je le mogoče raztegjen. Tri ure kasneje so bolečine malo popustile, a so se te premaknile tudi na očesne veke. Nelagodje je še vedno bilo tolikšno, da tisto noč nisem mogel zaspati oziroma spati – morda pa je bilo krivo poležavanje čez dan. Zjutraj so bolečine v spodnjih okončinah ponehale in počutil sem se, kot da se ni ničesar zgodilo.

Tekom dneva so se bolečine vrnile, vendar je bilo najhuje na stranišču, saj so bile bolečine ob napenjanju tako neznosne, da sem moral izločanje opustiti in sem zato poskusil kasneje. Bolečine v okončinah so v preostanku dneva izvenele.

V sledečih dveh dneh sem se ponoči prepotil in se zato preoblekel.

Kašlja in težav z dihanjem ni bilo. Če je kaj trajalo, je bila to odstotnost voha oziroma da sem vohal nekaj, kar je bilo blizu vonju krvi, vendar to ni bilo to.