Načrtno tavanje

Zanos upada, želje se spreminjajo; enkrat bi tako, naslednjič bi drugače, tretjič bi najraje sedel in gledal ven. Ko se že odločim, se premislim.

Zaenkrat si želim na kolo, kolesariti nekam dlje. Letos imam prevoženih pičlih pet kilometrov, ravno toliko, da sem ugotovil, da je kolo potrebno popravila. In sem ga par dni „popravljal,“ kar pomeni eno uro in potem odlašal še en teden, da sem ga sestavil nazaj. Upam, da mi letos uspe preseči lanski cilj, vendar vse v okviru vremenskih razmer, ki niso ravno spodbudne.

Druga eminenca

Počasi sem že naveličen vsega vrveža. V bistvu sploh ne vem, česa si sploh še želim.

Višek časa?

Altruistična šlamastika

Bliža se ponedeljek po zadnji nedelji v marcu, ko se prične mučno obdobje. Priznam, da me med vožnjo proti vzhodu že moti visoko jutranje sonce in si ga tedaj z dlanjo zakrivam, vendar ga čez en teden ob istem času tam ne bo več. Sonce se ne bo prestavilo nikamor, ura se bo.

Da bi bilo to obdobje znosno, vadim že sedaj. Spanje ob deseti, zbujanje ob šesti, pol šesti uri, kar pa mi zaradi poznavanja novega dneva ne uspeva. Danes naj bi se vstal ob pol šesti uri, a zaradi sobote temu ni bilo tako. Ne glede, kaj zjutraj storim, se brž vrnem k svojim sanjam oziroma podaljšujem budilko po deset minut.

Tako kot nekateri ne morejo prenehati z branjem knjige npr. pred spanjem, ker jih zanima nadaljevanje zgodbe, počnem s svojimi sanjami. Tega si želim tudi med sanjarjenjem, saj iščem načine, kako dogajanje prestaviti v resničnost …