Šaren mesec

Ta mesec bi označil kot mesec prebliskov. Če sem se spraševal, kako je, če nisem tak, sem sedaj tak. Kaj točno, ne vem več, saj smo že preko polovice meseca oziroma mi je vseeno. Kakorkoli. Spoznal sem, da samo jaz vedno cenim svoje prizadevanje. Kar naenkrat mi je bilo vseeno za vse. Čemu bi ugajal svojim pravilom le jaz? Kaj imam od tega? Zakaj bi bil sukanec bel, zakaj ne bi bil moder ali siv, če pa vsi sukanci držijo enako. Zakaj bi moralo biti vse vedno popolno? Zakaj ne bi delal le zadostno? Zagotovo sem bil edini, ki si je pred jedjo pri mizi želel, da imajo vsi enak pribor.

Ogledujem si nove avtomobile. Ne nove v smislu nerabljene, temveč kot nova pridobitev. Sedaj se lahko tudi odločim za kriterije in če bom ocenjeval znotraj teh kriterijev ne bom imel slabe vesti, kajti imel sem slabo vest, če sem lak kje poškodoval ali ga oddrgnil zgolj zato, ker sem si želel popolnosti. Popolnosti, ki sem jo sicer dosegal, a me je to preveč stalo in je bila pomembna samo meni in tistim, kateri so mi nepopolnost metali pod nos. Če si sedaj odločim, da mi površina (lak, barva) ni pomembna (razen če je cel bok posnet), me to ne bo prizadelo. Ne bo me nikoli prizadelo.

Kako preprosto: problemi, težave obstajajo zaradi samega sebe. Če k temu dodam to, kar sem ugotovil že pred časom, da se svoje sreče ne pogojuje s tistim, nad čim nimam nadzora, je življenje lažje, ni pa lepše, ker je tedaj vse nepopolno in neusklajeno: barvito, povito, udrto itd.

Prašne misli

Gledam televizijo; ne, gledam ljudi, ki gledajo televizijo. Mogoče jih zanimajo dogodki tekočega dneva, morda nimajo drugega dela in s tem preganjajo svoj dolgčas, a ni dneva brez politike. Vprašal sem se, kakšna bi bila politika, če se z njo novinarji in ostali posredovalci (informacij) ne bi ukvarjali; politiko bi preprosto prezrli. Ali bi se politiki še vedno toliko blatili med sabo, če bi vedeli, da se s politiko ukvarjajo samo še tisti, ki imajo to željo, sleherniki pa ne?

Ali bi ljudje (toliko) spremljali šport, če ga mediji ne bi izpostavljali? Koliko ljudi bi se še zanimalo za dirko po Franciji, če v njej ne bi bilo slovenskih ljudi? Koliko več ljudi bi spremljalo nogometno prvenstvo, če bi se naši uvrstili?

Mediji omogočajo propagando, vplivajo na prepričanja, čustva in védenje ljudi oziroma oblikujejo njihovo predstavo o resničnosti. Ali si človek izbere najboljšega nogometaša sveta, ker si ga je izbral na podlagi svojega vrednotenja ali ker tako misli večina? Moč množic.

Je naše življenje zaradi medijev boljše? Ne, meni ni. Večina tiskanih oziroma spisanih izdaj ne morem brati, saj obtičim že v naslovu. Ti so spisani tako, da človek iz njih ničesar ne izve. Namerno, da bi ljudje brali, česar pa se mi ne ljubi. S tem sem se sprijaznil, sicer zgolj preletim naslove in vse, kar mi je pomembno je informacija, ali se bodo goriva naslednji dan pocenila ali podražila.

Zamujam kaj? Marsikaj, vendar ničesar, zaradi česar bi imel slabo vest. Ta teden sem prvič videl in tudi izvedel, da tudi bankomati podpirajo brezstične kartice, kar so pri nas pričeli vpeljavati devet let nazaj. Pozdrave izza devetih gora.

Počasna večnost

Poslušal sem glasbo, slovensko glasbo, bolj kot melodijo, besedilo in si mislil, da obstaja nekaj, česar ne premorem. Ne premorem jezikovne drznosti. Na kraj pameti mi ne pridejo takšna besedila oziroma besedne zveze kot: tiho kot železo … utrujen kot veter … razcvetela žalost. Ne morem, ker si tega ne predstavljam; sliši in bere pa se dobro in privlačno, kajti ni samo neobičajno temveč nemogoče. Kako bi užival, če bi se znal med svojim govorjenjem domisliti takšnih dvojic in jih uporabiti.

Mogoče je to posledica, da stvari pri meni so ali pa niso. Ni nekega vmesnega prostora ni negotovosti. Kuhanje zato sovražim, ker so navodila vedno slaba in, če se morajo testenine kuhati šest minut, ali to pomeni od trenutka, ko voda prvič zavre in jih vanjo vsujem, ali od ponovnega vretja, ker sem z vsutjem vodi znižal temperaturo in voda zato več ne vre. Po moje pretiram, ker preveč vem. Ker vem, da bi se v industriji še suhe testenine najprej segrelo na sto stopinj in takšne, vroče streslo v vodo, zato temperatura vode ne bi upadla. Ni dvouja ni težav, ampak skuhano pa je.

Obisk sosedov

Zapeljal sem se v Zagreb, prvič v življenju; dostaviti pismo na naslov, česar njihova pošta ni bila sposobna celovito izvesti oziroma sem prejel kuverto vrnjeno, ker je naslovnik ni prevzel, četudi je bil obveščen. Točno tako je pisalo na dodatnem listku, čemur pa se je naslovnik čudil, kajti ta trdi, da ni bil obveščen.

Bil sem presenečen, koliko vsega imajo; vključno z luknjami na cesti. Enkrat me je tako streslo, da sem slišal čez zimo nabrane kamenčke po spluženi in posipani cesti, ko so se ti raztresli po vozišču avtoceste.

Kakorkoli, kot vedno sem zasanjano razmišljal, kako sem petnajst let mlajši prišel z avtom in to dvakrat na Dunaj. Odgovora med vožnjo nisem našel, sem ga pa potrdil zdaj: z navigacijo, kot sedaj, vendar je bila takrat tista naprava povsem samostojna, tokrajšnja pa je zatajla, saj prenos podatkov v tujini ni bil mogoč. Nekaj poti mi je ostalo v spominu obeh: v mojem in v telefonu, potem pa sem iskal oznake za Ljubljano in se tik pred mejo še izognil plačilu cestnine.

Če primerjam njhovo avtocesto (od meje do Zagreba zahod) in našo; naša sploh nič ne trese, čeprav sem kasneje pri debati slišal napotek, da se je pri njih najbolje voziti zgolj po prehitevalnemu pasu. Preverim naslednjič.

Urejanje stikov

Vročina ne pojenja in po treh dneh sem se končno prepričal, da je čas, da si zalepim odlomljen kos plastike, ki je bil odlomljen iz notranje obloge vrat avtomobila, ko sem oblogo odstranjeval, in, ker si nisem v celoti prebral navodil za njeno odstranitev in bil na koraku pregrob: res sem se s precejšno silo potrudil, da sem odlomil. Ostalo mi je nekaj lepila, zato sem si prilepil tudi odlomljen kos nazaj na prenosni računalnik.

Spoj je bil slab in je že počil, a sem k sreči dovolj polepil naokoli, da kos drži skupaj in bo tudi držalo, ko bom notranjo oblogo nameščal nazaj. Itak se tega ne bo videlo in mi je zato vseeno za izgled.

Po katastrofalnem juliju je vrednost delnic zopet močno v zelenem, a zopet nisem uspel izbrati pravega trenutka za nakup. Zavedam se, da precenjujem ujeti pravi trenutek, četudi vem, da bi mi moralo biti vseeno. Prejšni teden sem kupil v ponedeljek, četudi sem si rekel, da ob ponedeljkih ne bom, in bilo mi je žal, ker šlo naslednji dan vse v rdeče. Ta ponedeljek zato nisem kupil in mi je bilo zopet žal, saj je šlo v torek vse v zeleno. Res ni pravil. Zdaj preizkušam novi pristop: držati manjši znesek in počakati na padec, a še vedno kupovati redno ne glede na dogajanje.

Nekaj mesecev nazaj sem se odločil vlagati v tri kategorije; dve sta sedaj porazni, ena zmagovita, čeprav je na začetku kazalo, da bo le ta zmagovita porazna. Spet ni pravil. Posledično ne vlagam več v te kategorije, temveč v bolj razpršene trge. Sicer bo kmalu eno leto od mojega prvega nakupa in sedaj sem pridobil šestnajst odstotkov vložka. Ni slabo, bilo bi še boljše, če bi se tega lotil sedem let nazaj.

Lovorikoec in oleander mi še vedno uspevata in poleg njiju tudi še dva lovorikovca in en oleander v vodi.

Cenejše skakanje

Nedavno sem zamenjal mobilnega operaterja. Poleg svojega imena je vsak prepoznan tudi preko svoje barve, zato mi ni potrebno navajati njihovih imen. Svojo številko sem nekoč prejel pri rdečem, šel na oranžnega, nato na svetlo zelenega in zatem preklopil na temno zelenega, ki se je letos pozimi uknil, nakar so me prestavili na modrega in sedaj sem šel na temnomodrega.

Ostala sta mi še črna, pri čemer je prvi tudi rumen, čeprav je bil tudi drugi pred davnimi leti rumen s simbolom banane. Itak mi je vseeno, pokritost s signalom je v splošnem slaba.

Odločitve, izbira po odločitvi … ne maram odločitev, ko izbira ni samo izbira, temveč tudi izločenje preostalih možnosti, toda nekatere odločitve so preproste, poznam pot nazaj; tiste, kjer ne vidim poti nazaj, tiste razumem kot izgubljene, postanem izgubljen. Če bi imel dvajset minut do konca sveta, ne bi ničesar storil. Vedno namreč obstaja izbira o neodločitvi.

Kakorkoli, temnomodri ponudnik ima zgolj nižje cene, minute pa so tudi pri tem dolge natanko šestdeset sekund. Jutri in vsak dan zatem lahko ostanem ali zamenjam. Prenos je brezplačen, traja največ dva dni in vse lahko postorim doma. Kako preprosto!

Brežina odtoka

V zadnjih dnevih se ponavlja fraza velika požarna ogroženost in odkar sem pred dvema letoma ostal brez besed v zadregi, ko nisem znal odgovoriti na tedanje vprašanje s to frazo, sem postal nanjo pozoren. To je bila še ena potrditev svojega opažanja, da si najbolj zapomnim tisto, česar do tedaj nisem vedel. Ne samo, da nisem vedel; nisem niti vedel, da bi kadarkoli kjerkoli to tudi zasledil ali vsaj vedel, da sem vedel, a pozabil. Tako kot pri slovenščini v srednji šoli, ko sem dobil vprašanje, kdo je Tilka. Ne samo, da sem zgrešil spol, nisem vedel, da bi to delo sploh obravnavali, ampak glede na to, da so drugi vedeli, smatram, da je šlo za sabotažo. Učiteljica si je zagotovo zabeležila mojo odsotnost in to izkoristila, čeprav ne vem, da bi kdaj manjkal, a tega ne morem z gotovostjo zavrniti.