Pot znakov

Nekaj deset minus sem se prebijal danes okoli Ljubljane skozi avtocesta gradbišča in razmišljal … zavil iz severne obvoznice desno, šel skozi predor in zapustil avtocesto. Vedel sem, kje približno sem, a je mi zaradi obcestnih oznak o zaprti cesti bilo jasno, da sem avtocesto zapustil prehitro. Čeprav sem bil prepričan, da obstaja pot izza parkirišča Šmarne gore, sem se raje vrnil na avtocesto in obral naslednji izvoz.

Tam sem šel skozi naselje, opazil oznako za šolo, opazil svoj cilj, bil presenečen nad strmino, na katerem je naselje (pričakoval sem položneje), a bil dvajset minut prehiter. Ker je bila ura določena in sem želel priti ob dogovorjeni uri, sem naselje zapusil, šel mimo dveh odcepov na desni, mimo ribnika in se ustavil na prvem odcepu na levi. Tam sem si pogledal zemljevid, se skušal izogibati pikom komarjev in ugotovil, da je pokopališče naprej od šole.

Na poti nazaj skozi naselje sem opazil, da je v tem naselju presenetljivo veliko znakov o omejitvi hitrosti na največ štirideset kilometrov na uro in jih začel šteti. Čeprav nisem preštel vseh, jih je bilo vsaj šest v eno smer. V obe smeri torej vsaj ducat. Pri oznaki za šolo bi moral zaviti levo, a sem opazil znak prepovedano zaviti levo, zato sem se peljal naprej, obrnil in pri vračanju opazil znak prepovedano zaviti desno. Seveda sem tokrat opazil dopolnilno tablo, ki je bila pod znakom tudi v prvem primeru. Šel mimo pošte, šole ter prišel na pokopališče in si tam natočil vodo v plastenko. Ob vrnitvi na glavno cesto sem se odpravil proti cilju in tam prevzel stvari.

Vrnil sem se na avtocesto in med vožnjo na Gorenjsko občudoval polet dveh letal. Izvozil sem za Senčur, šel v trgovino, za katero sem samo danes opazil štiri obcestne plakate, da prodajajo vijake, in zapravil šest centov, ker takšnih vijakov kot sem jih bil kupil v tej isti trgovini pred nekaj, morda štirimi leti, niso imeli.

Sprva sem načrtoval najprej obiskati Senčur, vendar sem predvideval, da ne bom uspel prevzeti ob dogovorjeni uri, zato sem raje počakal na prevzem, saj sem spoznal, da so le redke stvari nujne. Ničesar ni nujnega, razen če je ogroženo življenje ali zdravje.

Večni spopadi

Če mi je karkoli žal, mi je žal to, da nisem več star oziroma mlad, kaj pa vem, dvajset let. Preživljam čudno obdobje, obdobje žalovanja, ne o storjenih napakah, temveč zaradi nestorjenega.

Sem na kaj ponosen? Kratkoročno sem, daljnoročno nisem.

Drugi priklop

Po pol leta premora zopet kolesarim, danes sicer počivam, sicer ne od utrujenosti, temveč od prekomerne izpostavljenosti UV žarkom.

Po dveh vožnjah sem nabral sto sedemintrideset kilometrov, na trasi opazil precej novosti, kot na primer na cestišču odstranjeno sredinsko delilno črto in eno neumnost, katere ne znam poimenovati in sem zoper nje tudi brez besed; nekaj novogradnj, nekaj avtonomnih kosilnic v delovanju, eno odstranjeno živo mejo in bil presenečen, da po več kot enem letu še vedno niso uspeli urediti morda dveh kilometrov ceste.