Veselje idile

Skrbi naraščajo, glava se me več ne drži. Misli tavajo, razmetane so v jutranji megli. Razmišljam preveč, skrenem s poti. V manj kot v pol ure se povlečem nazaj na cesto. Robnik je odrgnjen. Tisto, kar ga je odrgnilo, ostaja neznano. Zamudim deset minut, pred tem še ukradem parkirno mesto. Na koncu se kot nekoč tiščim ob radiator, le brez učbenika. Zdaj so drugi, razpuščeni časi. Ob šestih imam redni sestanek. Dolar pada in pada, a jaz sem žejen. Grem pit.

Blizke odločitve

Neverjetno, dokler ni videno, koliko močne in kako daljnosežne so besede določenega posameznika o prilastitvi ozemlja. V dveh dneh oziroma treh je skoraj ves portfelj prekrila rdeča barva. Zelene so ostale le moje odločitve, za katere sem se kmalu po odločitvi opredelil, da so bile nespametne. Tokrat niso bile več nespametne. Mi je pa tudi zanimivo, kako velja rek: „Daleč od oči, daleč od srca,“ da se za te premike navzdol ne kujem kaj dosti.

Gorje dobrote

Sanjal sem, da sem imel odprt atlas Slovenije in opazoval označene žičnice poleg Valvasorjeve koče, a pri tem nisem bil prepričan, katera žičnica je prava. V drugem prizoru sem bil v kleti te koče in ta je imela veliko garažnih vrat, izstopna točka (parkirišče) do koče je na nadmorski višini tisoč metrov, tekom poti se nahaja tudi grad in pot je kratka; vzame kvečjemu petnajst minut.

Kakorkoli, dan pred tem sem razmišljal, kaj sanjajo popolnoma slepi ljudje, torej tisti ljudje, ki so od rojstva slepi in niso oslepeli tekom odraščanja. Ti ljudje niso nikoli videli barv, poznajo le oblike, ki so jih spoznali skozi otip. Ti ljudje sanjajo praznino, sanjajo črnino, v bistvu sanjajo zgolj odstotnost vsega, saj črnine ne poznajo.

Vsekakor pa sanjajo veliko bolje, ker ne sanjajo takšnih kozlarij, zaradi katerih zjutraj preverjam resničnost (teh).

Obzir nekdanjosti

Moja velika želja je imeti muzej oziroma nek prostor, kjer bi lahko bile pregledno razpostavljene moje raznovredne stvari, s ponovnim poudarkom na preglednosti, kajti znova in znova odkrivam že pozabljene stvari skrite pred očmi. Ta teden sem iz svoje radovednosti odkril, da imam v škatli pod neko drugo škatlo še vsaj nekaj deset, mogoče celo še sto novih kuvert, jaz pa sem jih že nameraval kupiti. Ker, ko nabavljam, jih kupim nekaj sto, saj tako dobim boljšo ceno in povsem pričakovano jih založim. Moj velik strah pa je strah pred požarom oziroma, da mi vse to zgori. Če bi tematsko razmejil stvari oziroma postavil te kuverte poleg preostalih, bi bil to muzej zgodb oziroma muzej spominov, za druge pa zgolj razstava klumpa; prostor zanj je lahko le nek depo s človeku prijaznimi temperaturami skozi celo leto. Mogoče pa naj ostane kot je, skrito večini; manj babic, manj kilavo …

Repincelj in vitlof

Padlo je in je tudi zraslo nazaj. Nekaj sem kupil, nečesa drugega (še) nisem. Kakorkoli, najpomembnejše je, da se človek poglobi, se odloča sam in ne verjame samooklicanim šarlatanom. Kaj šele, da bi jih plačeval. Poleg vseh resnično neresničnih kozlarij teh kar mrgoli. Denar ne pada iz neba; razen pri loteriji, vendar takrat pade le enkrat z neba in se ne spomnim, da sem kadarkoli karkoli zadel, če sem sploh kdaj igral. Možnosti so majhne, zato ne igram.

Šesta četrt

Smrtnost daje življenju smisel. Mir, ljubezen, prijateljstvo. To je dragoceno, ker vemo, da ne more trajati.

Enako velja za tri tisoč dvesto triinpetdeset zgrešenih naložb.

Slovaška koča

Kakorkoli, ustvarile so se zgodbe in nastali so spomini.

A sedaj bi si želel zdravja in tega bi želel tudi drugim. Stanje biti zdrav človeku ne prinaša čustev, ga ne more občutiti oziroma se ga ne zaveda, zato si ga po mojem mnenju premalo želimo oziroma si ga želimo šele tedaj, ko ga nimamo. To pa se občuti, čeprav je le glavobol.

Poleg zdravja pa še čimdaljše življenje. Če lahko kdaj karkoli dosežemo, je zdaj pravi čas.

Navdušenje običajnosti

Pozno zvečer sem se vozil domov, bil osredotočen na vidno polovico nenavdno večje bledokrvave lune in pri tem razmišljal.

Kaj vse smo imeli, kaj vse smo preživeli, ampak vse dobro se enkrat konča. MTV se po nekaj desetletjih poslavlja oziroma se bo nabor njihovih programov skrčil. To je zgolj začetek, kateremu bodo sledili še drugi televizijski programi. Gledalci raje zgubljajo čas z ogledom zasvajajočih kratkih posnetkov s prikritim izzidom na mobilnih telefonih in temu sledi.

Mladina je neubogljiva; ne sprašujem več, kdaj bo kaj narejeno, temveč kolikokrat moram še reči, da bo narejeno, oziroma kar vprašam, če nisem bil dovolj jasen. Drugi bi z njo že obupali. Po govoricah je tudi drugod tako (slabo).

Umetna inteligenca ne bo vzela služb, vzela bo sposobnost ljudem za opravljanje teh služb.

Vrsta ugibanj

Ali so nekdanja slovenska dela slovenskih avtorjev slovnično nepravilna? In, ali smemo uporabiti sporne besede iz nekdanjih slovenskih del v sedanjem času? Ali je opoldne ali poludne? Kakorkoli že, oba – tako urni kot minutni kazalec – bosta poravnana. In, ko več nista, zakaj urni kazalec ni uren?

„Prosim, ne spuščajmo se v ugibanja. Ali se lahko v razpravi omejimo na dejstva?“

Bleda noč

Rad imam vzorce; v njih rad iščem nered, saj z razglabljanjem skušam razumeti vzroke. To niso vzorci iz tlakovcev, vzorci v grafikah ali zvoku. To so vzorci vedênja ljudi.

Med vzorci vedênja prednjači vzorec védenja. Takšni ljudje po eni strani jamrajo, da ničesar ne vedo, hkrati pa tudi nimajo želje po tem, da bi zvedeli, četudi jih nihče ali nič ne omejujeje. To je popolnoma enako kot stradanje ob založeni mizi. Zakaj?

Kruta prijaznost

Po dolgem času sem se zopet ukvarjal s slovenskimi kraji in slučajno sem ugotovil, da poleg mesta Celja obstaja tudi kraj Čelje. Menim, da sem se tokrat temu res posvetil in stvar dodelal. Nekaj let nazaj, po občutku vsaj deset let, so na televiziji predvajali oglas, da paket dostavijo tudi v Pekel in v drobnem tisku navedli tudi koordinati zanj. Vedel sem za tistega poleg Trebnjega, imajo pa ga tudi blizu Maribora.

Iskanje po spletu je postalo oteženo. Ne želim modrovanja, ne želim predlogov in nisem se zmotil. Če iščem dobesedno, želim zadetke s to isto besedo. V šoli sem imel dobre ocene, saj nalog ni bilo neskončno in sem znal najti isto nalogo, mogoče še rešitev zanj. Iščem hitro, vendar to še ne pomeni, da sem pripravljen reševati zagonetke s klikanjem na živali, z iskanjem podobnih predmetov ali s sukanjem slike in tako dalje. Mogoče bi bilo pametneje začeti brati Shakespeara, zagotovo zaradi eksistencialne krize.

BBC Children In Need - Stop Crying Your Heart Out (BBC Radio 2 Allstars)

Kraval v maneži

Ko se mi ne ljubi vstati, ležim, pričakovno kakopak, in ob tem razmišljam čemu ležim, če vem, da dlje kot ležim bolj me bo okostje bolelo in vstanem …

Ponovil sem traso izped tedna in tisti breg sploh ni tako grozen. Človek se le preganjati ne sme. Po drugi strani pa v tej vročini lesenijo možgani. Kako težko si je zapomniti besedilo pesmice, kot na primer huda mravljica, pa tudi slovenske (zimzelene) popevke in ostale ponarodele pesmi, kot na primer Lipa zelenela je. Ob opravilih so ljudje prepevali, zdaj pa so časi drugačni in jaz z idejo, da bi kdaj odgovoril z besedilom: „O jaz pa ne, kako sva si različna.“

Vrtiljak potrditve

Občasno rad tarnam. Zadostuje mi, če gre moj pomislek, moje mnenje enkrat ven iz mene. In rad veliko govorim, čeprav sem bil kot otrok tako redkobeseden, da sem dajal občutek, da je z mano nekaj narobe. Tudi drugi radi tarnajo in tisto, kar si resnično želijo, tako kot si želim jaz, je občutek, da so slišani. To bi jim rad vračal, zato bo moj prvi korak predvsem manj govoriti, drugi korak pa prisluhniti. Potem pa naprej, ker me zanima, koliko bregov bo tiha voda zdrla.

Omamljen rožmarin

Naučil sem se odpiranja jogurtovega lončka stran od sebe, da se ne onečedim. Nisem se pa še naučil rezanja stran od sebe, da se ne urežem.

In tu je še tretja stvar, izjemna tretja stvar. Ne vem, kako naj jo ubesedilim; od krohota mi zmanjkuje sape in upam, da ne izdahnem. Včeraj so s pogledi iskali mačke, jaz pa sem mislil na smetanovo strjenko za tri evre in pol, s površine avtomobila odstranjeval ostanke lepila s krpo napojeno z nitro razredčilom in spuščal glasove sreče.

Mraz malodušja

Dvonivojsko preverjanje – modni pristop grenitve razpoloženja, ker v nujnosti ne deluje in naslednji dan še kar ne. Sporočilo ni bilo dostavljeno, četudi je bilo že drugič odposlano. To ni bilo prvič. Prvič, pred leti, sem nekako v tisti nuji uspel s telefonskim klicem doseči, da so mi dodali še drugo telefonsko število, katero pa sedaj nisem mogel izbrati za prejem sporočila. Z vztrajnostjo oziroma s poskušanjem mi je drugi dan le uspelo vstopiti brez kakršnega dodatnega preverjanja in tako, da še meni ni jasno kako. Za nameček pa jim je težko priznati, da imajo težavo oni.

Rezultat senc

Pri vključevanju v gost promet, natančneje pri združevanju dveh voznih pasov v en vozni pas, izkoristim okornost težjih vozil — tovornjakov, saj ti ne morejo pospešiti toliko kot avtomobil pred njim in nastane priložnost za moj avtomobil.

Sovražim kolesarske steze v mestih, ker to so steze z ovirami: robnik spust dol, robnik dvig nazaj gor, avtomobili pri vključevanju v promet, pešči, vozički in podobno.

Poglavje zmag

Tehnika, ki sem jo letos osvojil, je tehnika štirih sekund. To tehniko uporabljam na sestankih in rezultati oziroma posledice so obetavne. Ta tehnika ni nič drugega kot pravilo, da pred odgovorom na vprašanje vsem prisotnim počakam štiri sekunde. Če se v tem času na sestanku oglasi kdo drug, mi ni potrebno odgovarjati. Danes sem sicer moral pravilo opustiti, saj je sestankovanje obtičalo in sem iz dolgočasenja prevzel vodenje.

Naklon prikaza

Letos sem si bil že dvakrat čestital, kako je letos (ne vem točno več katero) leto, ko ne uporabljam kreme za sončenje oziroma kreme, pršila … za zaščito kože pred sončnim sevanjem, nakar sem čez nekaj ur, ko sem želel to napisati sem, ugotovil, da je bila moja izpostavljenost tistega dne prekomerna.

Prekomerna izpostavljenost pri tem pomeni rahlo pordečelo kožo, ki zbledi po pritisku. To ne pomeni luščenja povrhnice ali podobnega. Če se mi povrhnica lušči, se mi to zgodi aprila, ko v še hladnejših dneh prija topel občutek sevanja sonca.

Držim se dveh načel: ne se namerno izpostavljati in ob priložnosti v senco. Na primeru čakanja pred semaforjem za prečkanje ceste se umaknem v senco, ki jo meče steber semaforja. Enako si poiščem senco, ko se zaradi utripanja luči na znaku zavem, da bom še čakal pred železniškimi zapornicami. Če sem samo minuto skrit, sem skrit pa tudi hladneje je.

Večni spopadi

Če mi je karkoli žal, mi je žal to, da nisem več star oziroma mlad, kaj pa vem, dvajset let. Preživljam čudno obdobje, obdobje žalovanja, ne o storjenih napakah, temveč zaradi nestorjenega.

Sem na kaj ponosen? Kratkoročno sem, daljnoročno nisem.

Snov števila

Se sploh še kaj dogaja?

Vsake toliko časa mi hodijo neumnosti po glavi in morda bi se lahko naučil UN oznake nevarnih snovi, da bom (največkrat na avtocesti med prehitevanjem avtocistern) iz tistih njihovih oranžnih kvadratastih tabel z dvema številoma, eno nad drugim, ponavadi zadaj in ob strani, razbral, kaj prevažajo.