Domača tujina

Zaključena je dolga zgodba o zavorah, ki se je pričela, ko sem v vzvratni vožnji pri obračanju imel občutek, da za sabo odrivam cvetlično korito. Isti dan, le nekoliko bolj ponoči pri vračanju iz martinovanja pa sem opazil, da je zadnje levo platišče občutno toplejše in zavorni kolut izza temno oranžno-žareče. Po počasni vožnji je naslednji dan napočilo ekperimentiranje, ki je pokazalo, da se vzvod parkirne zavore ne vrne v izhodišče. Minila so tri leta. Vsa ta tri leta nisem uporabljal parkirne zavore, saj se po njeni uporabi vzvod ni v celoti vrnil v izhodišče in je zato kolo neprestano malenkostno zaviralo. Če pa sem jo, pa sem (zunaj) vzvod z roko povlekel v izhodišče. Vmes so se zvrstili trije tehnični pregledi vozila, ki so razen le enkrat pregorele žarnice potrdili tehnično brezhibnost. Nepričakovano?

Lansko leto takšen čas sem pred krožiščem namenoma močneje zavrl, nakar je počilo in kolo se ni več vrtelo. K sreči je deževalo, zato je kolo lahko še drselo po mokri cesti do prvega avtobustnega postajališča, kjer sem ugotovil, da se kolo vrti le nazaj. Obrnil sem in se po cesti peljal vzvratno še nekaj deset metrov do prvega odcepa do poslovalnice, kjer izvajajo tehnične preglede, vendar tam niso imeli dvigalke, da bi pogledal, kaj točno se mi je pripetilo. Poklical sem avtovleko, na katero sem čakal kakšno uro. Doma sem odstranil kolo in videl, kaj se je zgodilo. Sledila je menjava vseh zavornih delov zadaj.

Včeraj zvečer sem menjal še zavorne dele spredaj in zatem užival v vožnji ponoči v hladu s spuščenimi stekli in glasbo. To je bila odrešitev, kajti zadnji teden sem vozil previdno v strahu s čimmanj zaviranja, da ne bi ponovil doživetega. Sem se kaj naučil?

Nič novega, upoštevati bom moral nasvete o pogostejšem zaviranju, kajti moja vožnja je takšna, da zelo malo zaviram (dejansko le odvzamem „gas“), zaradi česar se oksidi na površini zavornih površin nezadostno odstranjujejo, kar vodi v neenakomeren propad materiala, na površini nastanejo praske, stična površina se zmanjša in tako dalje. In, da na tehničnem pregledu merijo zgolj zavorni učinek, ne pa tudi sprostitve tega učinka. In, da se čimprej lotim reševanja oziroma ne zavlačujem.

Krompirjev obhladek

Mejnik dosežen.

Slišal sem, da se območju, katerega omembo sem prvič slišal šele pred trinajstimi leti, pravi tudi „Mala Avstrija.“ Trditev sem preveril pri sodelavki s tistih krajev in ta jo je potrdila. Nekaj tednov za tem sem ji povedal, da grem s kolesom tja, in ji predstavil pot. Odvrnila je, da je določen predel zelo strm in je predlagala drugo traso. Njeno pobudo sem danes izpeljal.

Šele na mestu sem ugotovil, da tudi njen predlog vsebuje strm predel (dva kilometra in dvesto metrov z deset odstotnim klancem), vendar mi to iz zemljevida ni bilo razvidno. Jasno sem zvozil, ampak vanj se mi ne bi bilo potrebno zagnati s tolikšnim veseljem, če bi imel primerna pričakovanja. Očitno se tudi nisem zavedal krajevnih imen oziroma, da se kraj na predelu večje strmine imenuje Mala Strmica, poleg Velike Strmice z nižjo strmino. Logika poimenovanja očitno izvira od nekod drugod. Po strmini je zopet nepričakovano sledil spust in tam me je shladilo. Kljub vsem sem ostal židane volje, zato sem si namesto vračanja pot razširil za izpolnitev še drugega cilja in tako prekolesaril deset občin, čeprav bi se že trideset kilometrov pred koncem najraje ulegel, saj sem spet pretiraval. Kakor koli v skupaj sto sedmih kilometrih sem prečkal občine: Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Straža, Novo mesto, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško, Škocjan in Šmarjeta. Toliko nisem prevozil že vsaj pet let, ker se v splošnem skušam izogniti končnim območjem srčnega utripa (angl. heart rate zones), saj se v splošnem zaradi dolgoročnih posledic odsvetuje dolgotrajni prekomerni napor, oziroma želim traso končati skoraj spočit oziroma z občutkom, kot da se ničesar ni zgodilo.

Jutri, jutri, ne danes,
je rekel leni Janez.

Tozadevni biljeter

Včeraj sem pomoje prodal najvrednejši kos svoje krame, ga skrbno zapakiral, na škatlo nalepil še naslovnico in ga zjutraj po dežju poslal na Poljsko. Če bo šlo vse po sreči, torej če bo krama brez poškodb prispela in bo tam še delovala, to pomeni šesto petdeset evrov zame, pri čemer sem imel še petnajst evrov stroškov za poštnino; ostale drobnarije, kot na primer škatla, mehurčkast ovoj in ostali ekstrudirani polimeri, so bili pri roki; seveda, ko sem jih seveda našel. Bilo bi še več, a je posrednik zase zadržal malo čez sto evrov.

V zadnjih desetih letih so se moji izračuni poenostavili in dobili poleg enoto evro. Še vedno hranim svoje izračune, ki so nastali med učenjem, in jih bom zavrgel, kajti ti so zgolj brezglave čačkarije na „šmirpapirju,“ katere nastanek je terjal dovolj časa, da sem se ob ustvarjanju tudi kaj (za oceno) zapomnil. Sedaj čečkam z besedami, iz katerih sestavim naslove zadnjih nekaj objav.

Prvotni oleander je presajen v zemljo, drugi – dodatni oleander je v vodi že pognal koreninici; z lovorikovci veselja ne bo. Naslednji teden moram na avtomobilu obvezno zamenjati zavorne ploščice in zavorna koluta na prednjih kolesih, kajti na prednjem desnem ni več oblog in drgne jeklo ob jeklo. Po rdečkasto-rjavih prašnih ostankih na platiščih smatram, da se tam iskri.