Krompirjev obhladek

Mejnik dosežen.

Slišal sem, da se območju, katerega omembo sem prvič slišal šele pred trinajstimi leti, pravi tudi „Mala Avstrija.“ Trditev sem preveril pri sodelavki s tistih krajev in ta jo je potrdila. Nekaj tednov za tem sem ji povedal, da grem s kolesom tja, in ji predstavil pot. Odvrnila je, da je določen predel zelo strm in je predlagala drugo traso. Njeno pobudo sem danes izpeljal.

Šele na mestu sem ugotovil, da tudi njen predlog vsebuje strm predel (dva kilometra in dvesto metrov z deset odstotnim klancem), vendar mi to iz zemljevida ni bilo razvidno. Jasno sem zvozil, ampak vanj se mi ne bi bilo potrebno zagnati s tolikšnim veseljem, če bi imel primerna pričakovanja. Očitno se tudi nisem zavedal krajevnih imen oziroma, da se kraj na predelu večje strmine imenuje Mala Strmica, poleg Velike Strmice z nižjo strmino. Logika poimenovanja očitno izvira od nekod drugod. Po strmini je zopet nepričakovano sledil spust in tam me je shladilo. Kljub vsem sem ostal židane volje, zato sem si namesto vračanja pot razširil za izpolnitev še drugega cilja in tako prekolesaril deset občin, čeprav bi se že trideset kilometrov pred koncem najraje ulegel, saj sem spet pretiraval. Kakor koli v skupaj sto sedmih kilometrih sem prečkal občine: Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Straža, Novo mesto, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško, Škocjan in Šmarjeta. Toliko nisem prevozil že vsaj pet let, ker se v splošnem skušam izogniti končnim območjem srčnega utripa (angl. heart rate zones), saj se v splošnem zaradi dolgoročnih posledic odsvetuje dolgotrajni prekomerni napor, oziroma želim traso končati skoraj spočit oziroma z občutkom, kot da se ničesar ni zgodilo.

Jutri, jutri, ne danes,
je rekel leni Janez.

Seneni zdriz

Ko sem čakal na železniškem prehodu pred spuščenimi zapornicami, me je zanimalo, ali je mogoče prepoznati…
– zapisano drugega septembra 2023

To je očitno ostalo nedokončano, kolesarska dirka po Sloveniji pa se je za letos končala. Med komentarji je izstopal sledeči zapis.

Čeprav je Lisca na mojem seznamu za osvojitev dlje časa in me vsakokraten pogled na hrib s belo kroglo na vrhu že tretje leto prepriča drugače oziroma me takoj odvrne, sem se v eni uri odločil preveriti, kakšen je resnično asfalt na zgornjem delu, vendar to ni bilo dovolj. To sem si zadal kot kazen, ker sem se zvečer pregrešil s prekomerno količino keksov s čokoladnim oblivom in pustil zgolj sto gramov za zjutraj. To je res slaba razvada – da človek tik pred spanjem zaužije popolne nepotrebščine. Pogledal sem si traso oziroma vsa križišča na poti in odšel.

Že po začetnih desetih kilometrih ob Savi mi je bilo žal in sem razmišljal o spremembi poti, vendar se nisem uspel domisliti ničesar drugega. Pred krožiščem sem se znašel za avtomobilom, katerega vožnja je izražala neodločenost voznika, jaz pa sem odločno zavil desno in začel opazovati hrib, kamor sem si bil zadal se povzpeti. Prvič sem se ustavil v območju poimenovanim Krakovo, tam nekaj popil in ugriznil v klanec. Sredi tega sem se zopet ustavil za minuto in nadaljeval do izravnave, kjer sem se zopet ustavil. Ko je tahikardija popustila, sem se zopet napotil v klanec v najlažji prestavi z upanjem, da tako ne more iti do vrha, in z mislijo, da me nihče ne preganja. Ustavil sem se še tretjič in četrtič, potem je sledilo nekaj zasluženega spusta.

Pogled na mesto prve zaustavitve iz mesta tretje zaustavitve

Vendar spustov nimam rad, kajti vsak izgubljen meter višine je potrebno nato nadoknaditi. Sledil je peti postanek pri tabli, kjer sem si pogledal, kje sem. Po novem klancu je sledil še šesti postanek ob smetnjaku, kjer sem pojedel do konca in odvrgel svoje smeti. Takrat me je začel poprijemati krč v mečni mišici. Obmiroval sem in se trudil, da ga nisem v celoti sprožil. Ko ta zagrabi, močno zagrabi in jaz ostanem nemočen (popustiti). Ker sem bil s sabo dovolj potrpežljiv in ostal miren, je občutek poprijemanja popustil in do koče sem uspel prevoziti zgolj z enim postankom.

Gledal sem na cesto, površina te je bila res načeta, torej je komentator imel prav. Opazoval sem tudi brežino za jagodami.

Ko je cesta začela krožiti v desno sem vedel (ker sem si pot bil pogledal na tabli), da sem skoraj na vrhu (cilju). Z redčenjem gozda se je odpiral razgled in kar nisem mogel verjeti, koliko vsega je sedaj bilo spodaj oziroma kdaj sem se toliko povzpel. Še bolj kot to sem bil ponosen nase, da se nisem pri prvi in vsaki nadaljnji zaustavitvi obrnil in pustil podvig za naslednjič.

Iskal sem cesto, po kateri sem prišel, in ta je vidna v kotlini na sredini

Spust nazaj (do neke vmesne točke) je trajal dvanajst minut. Ob tem me je zeblo in ves ta čas sem stal s pokrčenimi koleni za ublažitev vožnje po poškodovanem cestišču.

Na tej vmesni točki sem pozabil, kje spust nadaljevati, zato sem vozil po navdihu, s čimer nisem bil zadovoljen, kajti nisem imel zaupanja, da to iskanje poti ne bo brez klancev. Končno sem našel cesto ob potoku in prizori narave na tej so vse poplačali. Med vožnjo s pogledom nazaj na hrib s belo kroglo na vrhu kar nisem mogel verjeti, da sem bil še pred manj kot eno uro tam zgoraj, pred mano pa je še skoraj cel dan. Štel sem si dvoje; bil v hribih in kolesaril.

Tokrat je bil cilj priti do vrha. Ta cilj je bil dosežen, do naslednjič. Mogoče z manj premori.

Pot razkošja

Nisem najbolj zadovoljen, vendar pa nisem razočaran, da sem v začetku tedna prekolesaril petintrideset kilometrov z vključenim vzponom za dvesto štirideset metrov. Zaradi spusta zatem po tako uničeni cesti te smeri vsekakor ne bom še nekaj let ponovil. Čez nekaj dni sem prekolesaril še šestdeset kilometrov z manjšim vzponom in z raziskovanjem še nikoli obiskanih krajev.

Način, da prevozim poznane in hkrati neznane kraje mi je sedaj postal všeč, da naslednjič vem, kje ni dobro kolesariti in kje je užitek. Čeprav so ceste v vedno slabšem stanju in se zavedam, da ne bom našel poti neprestanega užitka … razmišljam, če bi ponovno kolesaril tam, kjer že dolgo časa – več let – nisem, a se obenem zavedam, da mi bo to vzelo precej časa. Želim si ponovno prevoziti več kot sto kilometrov v enem kosu …

Sicer kolesarim počasneje kot nekoč, saj se bojim, da bi me kolo zaradi njegove starosti kje pustilo ali me vrglo iz njega. Ne trkam na les, ker nimam te navade, čeprav to početje opažam pri enih in istih ljudeh. Priznam, da prej nisem bil toliko pozoren na to.

Drža poguma

Težko je biti ta čas pameten … Prejšne dni je zapadel sneg, česar sploh nisem pričakoval, saj sem že en teden pred tem moral avto nekaj po tretji uri popoldne najprej prezračiti pa tudi potem sem se vozil s spuščenimi stekli. Snežilo je tri dni, vendar se mi zaradi sivega ozračja brez vidljivosti več kot par sto metrov daleč ni ljubilo nikamor. Šele v soboto, ko sem odšel v hribe, sem opazil, da bi moral to takoj storiti, četudi bi na poti snežilo. V soboto sem zato raje hodil po snegu, četudi sem imel hlačnice mokre, kot po blatu. Vem za drugič.

Četudi je sneg hitro pobralo, je bil iztekajoči teden preveč hladen hladen, saj mi je hrbtišče rok zaradi prepogostega umivanja razpokalo, četudi sem med umivanjen čutil blagodejni učinek, a to je bil le začasni in lažni občutek. Četudi so tudi drugi imeli podobne težave, me je bilo sram in sem roke raje skrival. Ta dni sem okreval, vendar še ni najbolje.

Zadihano šepetanje

Med sestopanjem sem se počutil odlično. Užival sem v sencah, občutoval sem barve in se grel na dopoldanskem soncu. Dan je bil drugačen kot zadnjič.

Začel se je zjutraj, zgodaj, čeprav bi si želel, da bi bil začetek vzpona še pred sedmo uro. Na tleh je bilo veliko listja in dan je izgledal moker in vlažen. Po prvih petnajstih minutah moje nadpovrečno hitre hoje sem se ogrel in na hrbtu sem začutil pot. Skušal sem upočasniti hojo, ampak tedaj sem se počutil izredno neučinkovitega. Zdelo se mi je, da nikamor ne bom prišel. V nadaljevanju sem nahrbtnik nekaj časa nosil v rokah, potem na desni rami in ga skušal tudi na levi. Čeprav se sliši simetrično, na levi rami doživljam nahrbtnik precej drugače in nezanesljivo — kot da mi bo padel na tla — precej podobno nezmožnosti pisanja z levo (drugo) roko ali pa pomežiku na preostalo oko.

Ob cesti so se začele pojavljati kvadratne table z oznako ceste in število kilometrov tega odseka. Ko se je ta številka povečala na devet sem vedel, da sem, od zadnjega križišča, prehodil nekje malo več kot dva kilometra.

Prišel sem do križišča, kjer pa tokrat ni bilo avtomobilov, in se odločil, da grem po drugi poti. Končno je prišel čas za fotoaparat. Ozračje je bilo čudovito — prav takšno kot lansko leto takšen čas. V okolici je bilo videti nekaj sprememb in čez deset minut sem zavohal oglje in ožgana polena. Bila so zložena ob poti.

V daljavi sem zagledal ogromen kamen in ob njem izruvan kažipot. Jasno, kamen je tam na novo in bo verjetno zamenjal kažipot. Hodil sem še malo naokrog in opazil tudi nove električne omarice.

Vrnil sem se k ožganim polenom. V neposredni bližini, ob leseni koči, je bil podrt večji šotor in pod njim so še kar stale mize. Tkanina šotora je bila na več mestih raztrgana in pod mizami so ležale plastenke vina. Bilo je tudi nekaj zavojev plastenk mineralne vode, detergent, čebula in česen. Razdejanje ni imelo sinočnega izgleda; takšno stanje je pozdravljalo pohodnike že dlje časa.

Poslovil sem se od nereda in v misli so mi stopili kozarci na pol polni deževnice, tisti iz mize; jih bo kdo spraznil ali jih bo zmrzal prej razgnala?

Ob povratku, okrog pol desetih, sem začel srečevati pohodnike in kolesarje.

Odlično izkoriščeno dopoldne.

Ko regrat premakne svoj rep

Najvišji vrh Gorjancev je Trdinov vrh oziroma Sveta Gera, ki je bil že pred arbitražno odločbo na hrvaški strani, sedaj pa je na hrvaški strani tudi markanten telekomunikacijski stolp, ki že tako ponuja hrvaške programe.

Do samega vrha vodi več poti, v splošnem pa jih je najlažje ločiti na tiste iz šentjernejske in tiste iz novomeške smeri. Najbolj oblegana pot je zagotovo novomeška in ima izhodišče iz – tipičnega podgorskega kraja – Gaberja, točneje iz Šumečega potoka, kjer je pohodnikom na voljo tudi nekaj deset parkirnih mest; vmesni postaji te poti pa vsekakor sta Dom na Gospodični in izvir pod njim. Tokrat sem izbral pot iz Cerovega Loga, točneje iz kvaziparkirišča dva kilometra višje od tamkajšnega kamnoloma vzdolž potoka z imenom Pendirjevka. Od tam vodijo tri poti: ena mimo partizanske bolnišnice Kira, druga mimo doma pri Miklavžu in tretja po cesti do Krvavega kamna.

Zaradi namočenosti sem izbral tretjo pot in po eni uri prikorakal do križišča ob Krvavem kamnu. Od tam je mogoče do vrha priti po vsaj štirih povsem nedeljenih (neodvisnih) poteh.

Tokrat sem izbral pot številka dve, katero sem lansko leto koristil za spust. Do začetka te je potrebno prehoditi petsto metrov proti vzhodu oziroma dokler se na desni strani ne konča gozd in odpre košenica. Tam se zavije desno ter hodi tristo metrov ob gozdnem robu ter nato v gozdu sledi markacijam.

Gozdna tla so bila še vedno prekrita snegom, ki se je večinoma udiral in oteževal pot. Zaradi tega in gazenja po blatu se je namesto predvidenih nekaj več kot štirideset minut potrebovalo kar eno uro, zato to pot pozimi in po zimi odsvetujem.

Že od samega začetka sem upal, da bom na vrhu še preden se bo dvignila nižinska megla, a sem bil prepozen. Megla se je spremenila v koprenaste oblake in zastirala pogled. Do tedaj se je videlo še zasnežene Karavanke.

Za pot navzdol je bilo potrebno ubrati suho pot in cesta je bila pripravljena na to. Po treh kilometrih in pol hoje se je zopet prišlo do Krvavega kamna in po malo manj kot uri dobrega občutka osvojenega vrha še do parkirišča.

Pozdrav jeseni

Ker je bilo napovedano poslabšenje vremena ter se je zvrstilo skoraj dovolj zaporednih sončnih dni, je napočil prvi jesenski triurni sprehod po že znani poti pod izjemno modrim nebom z obilico žarkov. (:

Še mlake oziroma bajčna jezera nepravilnih oblik, kot sem jih poimenoval marca letos.

Bregovi sreče

Nekaj let nazaj smo se peljali ob Kolpi in iskali kopališča ter se na koncu ustalili pri šestem. Tokrat sem želel pot ponoviti in poskusil pogledati prvih pet od skupaj deset kopališč, kjer vodo tudi vzorčijo.

Pot do Metlike je trajala eno uro in točka izven reda se je nahajala desno od Primostka ob reki Lahinji, kjer se nahajal prav poseben kraj do katerega pelje kolovoz.

Prvo kopališče je kopališče v kraju Primostek, ki je dobro označeno, vendar je bilo nažalost ograjeno in zaprto z zapornico, zato si ne zasluži točk.

Zaradi tega se je našlo kopališče s štirimi točkami, ki ne sodi v omenjenih deset, in je kilometer višje ob toku.

Pot do tega je nekoliko slabša.

Ker je bilo tudi naslednje kopališče v kraju Podzamelj ograjeno, sem začel odkrivati druge zanimivosti ter obiskal letališče in ribnik v kraju Prilozje.

Za konec je sledil še spust k kopališču v Adleščih, ki pa zaradi ograje ne daje več takšnega čara kot ga je nekoč imelo.

Kraški rob

Prišel je skajni čas za nekaj fotografij iz slučajnega izleta, ki se je nadaljeval po preozki cesti, saj se je tisto, kar se je nameravalo obiskati, nažalost zgrešilo. Razgled naj zaenkrat ostane skrit za tem kamnom.

Pot iz izhodišča se začne normalno skozi rastje in se nadaljujeje …

… po skalnih stopnicah ter se vrne, tokrat med rastje nepravilnih oblik.

Pot do vrha – v tem primeru kar planote – je zaščitena z električnim pastirjem in bodečo žičo, katera je moč manevrsko obiti levo od najbolj levega iglavca.

In kot se spodobi, zaslužen pogled vse do morja.

Luknjice teme

Po skoraj desetih letih (sredi septembra bi jih bilo ravno toliko) sem prišel do tukaj večkrat omenjenega križa in seveda tudi morja. (:

Kosmati sprehodi

Čeprav je bilo jezero na koncu poti presahnjeno, se je na poti k njem dalo videti marsikaj. (:

Pozdrav pomladi

Kot izgleda je bilo letošnja zima še milejša od lanske. Če je snežilo, se je sneg izjemoma obdržal do dva oziroma do tri tedne, ko so bile temperature krepkeje pod lediščem, sicer pa se je ta po nekaj dneh že pobral.

Z marcem so se dvignile tudi temperature, tla nekaterih gozdov so postala pretežno vijoličasta in čez dan Sonce že tako seva, da se segreje tudi voda za umivanje.

Lep dan pomeni izlet in tokrat je na vrsto prišel grad z golf igriščem. Iz prekomernega števila tabel na vsakem pogledu s prepovedjo hoje po igrišču v štirih jezikih je bilo mogoče sklepati, da hoja po travi ni dovoljena. Ker pa se ni dalo razbrati, ali enako velja za peščene ali asfaltirane poti vmes, je vladala delna napetost.

Območje ef

Na tem kraju je nekoč, verjetno pred šestindvajsetimi leti, še stalo naselje z okoli štirinajstimi hišami, potem pa so ga stanovalci zapustili oziroma ga dobesedno vzeli s sabo, saj so odnesli, kar se je dalo odnesti, ostalo pa uničili. Za stavbami je zato ostalo nekaj tlorisa v obrisih zidov, ki so danes visoki le še nekaj deset centimetrov, in nekaj kritine. Dostop do ostankov je zaradi zaraščanja z grmičevjem otežen. Morda je kraj imel nekoč ime, morda ga tudi nekoč s stanovalci ni imel in je kazal nasprotje današnjim krajem brez prebivalcev.

Ravno zaradi te njegove nerazpoznavnosti je zelo težko oziroma nemogoče najdi kakršen koli podatek o njemu. Še tri leta nazaj je na njegovem obrobju stala lovska opazovalnica, letos pa tudi te ni bilo več.

Ostala je le ena možnost; možnost raziskovanja. Tam pa me je pričakala podoba, ki jo bi povezal s pogledom na Luni, če bi bila Luna iz sira.

Kraj je postal ena velika ropotarnica, kjer se najde vse tisto, česar se ne pričakuje.

Odsevi bele sence

Ker glavne poti še nikoli niso bile zapeljivejše od stranskih, se je tokrat naletelo delno zamrznjeno bajčno jezero nepravilnih oblik oziroma z mnogimi polotoki. Točno nahajališče tega naj ostane neznanka. Morda ga kdo nekoč odkrije. (: