Metla zaostalosti

Sem se vprašal, čemu se nimam rad, zakaj delam (samo) za druge, kaj postorim tudi tri dni preden rečejo, pa tudi drugi so opazili, da si ničesar ne privoščim, zato sem šel v soboto kolesarit, četudi je napoved kazala dež, saj sem imel priložnost obveznosti prestaviti.

Po dvajsetih kilometrih je začelo pršeti, a se nisem jezil. Rekel sem si, če se bo ulilo, si bom zavetje poiskal na avtobustem postajališču. Na poti sem bil vesel, da sem se odločil kreniti; še posebno v krajih, v katerih še nisem bil, le zadnjih deset kilometrov sem omagoval. Kakor koli, prekolesaril sem nekaj čez šestindevetdeset kilometrov. Po navadi si nato vzamem en dan premora, vendar sem v nedeljo zopet šel kolesarit, a si zaradi utrujenosti pot nekoliko skrajšal in zato izpustil klančino izza ovinka, o kateri sem že pisal, čeprav mi je ta klančina všeč, saj se po njej pot razplete drugače. Zaključil sem po nekaj čez štiriindevetdesetih kilometrih. Seveda sem moral pred začetkom zamenjati zračnico, ker sem si jo predrl še v garaži, vendar sedaj to že obvladam.

Odnašanje vrednosti

Prejšni teden sem bil na smetišču, pripeljal nekaj odpadnega gradbenega materiala in se ozrl po drugih smetnjakih oziroma košarah s tehniko in bil razočaran nad dvema stvarema. Prvič, marsikaj bi bilo mogoče še pregledati, popraviti oziroma ponovno uporabiti, in drugič, zakaj neki je prepovedano odnašati „smeti“ in s tem razbremenjevati obremenitev okolja? Kot da si želijo še več odpadkov … dejansko je z zakonom prepovedano odnašati zbrane odpadke v času, ko (politiki) vsak teden govorijo o krožnem gospodarstvu, zelenem prehodu ipd.

Ugotovil sem, da mi popravljanje stvari predstavlja terapijo in v zadovoljstvo mi je, kako se z relativno majhnim vložkom, npr. manj kot en evro, popravi nekaj kar novo stane preko sto evrov. Sicer popravilo ni vedno uspešno in, ko imam vse popravljeno, občutim pomanjkanje oziroma svojevrstno praznino.

Prizori senc

Obvladam časovnice. Vedno uspem v roku, vendar nažalost lovim zadnje dni, čeprav se takrat vedno sprašujem, zakaj se toliko precenjujem oziroma delo podcenujem, saj večino dela opravim zadnji dan, dneve pred tem pa po kakšno uro oziroma prelagam delo iz danes na jutri, tako kot danes.

Skušal sem si postaviti roke nekaj dni pred dejanskimi roki, vendar je to tako uspešno kot nadzor nad sladkarijami: samo prvi dve vrstici cele čokolade se končajo samo z zadnjimi dvemi preostalimi vrsticami prvotno cele čokolade, najpogosteje kar tiste velike. Ne gre oziroma ne uspe zgolj zaradi zavedanja o zavajanju samega sebe. Modrost: “Kdor govori resnico, govori le eno zgodbo;“ še tako drži. Učinkovitega načina torej še ne poznam.

Konec vsakega leta se tudi vprašam, zakaj se nisem najedel sadja, ko je bilo to zrelo. Letos sem maline zaradi prelaganja zamudil oziroma za tistih nekaj dni obiranja ne morem reči, da sem se jih „nažrl.“ Enako bo sedaj s slivami. Že tri dni vem, da so sedaj na vrhuncu zrelosti, vendar raje jem hruške in grozdje.