Sanjal sem, da sem imel odprt atlas Slovenije in opazoval označene žičnice poleg Valvasorjeve koče, a pri tem nisem bil prepričan, katera žičnica je prava. V drugem prizoru sem bil v kleti te koče in ta je imela veliko garažnih vrat, izstopna točka (parkirišče) do koče je na nadmorski višini tisoč metrov, tekom poti se nahaja tudi grad in pot je kratka; vzame kvečjemu petnajst minut.
Kakorkoli, dan pred tem sem razmišljal, kaj sanjajo popolnoma slepi ljudje, torej tisti ljudje, ki so od rojstva slepi in niso oslepeli tekom odraščanja. Ti ljudje niso nikoli videli barv, poznajo le oblike, ki so jih spoznali skozi otip. Ti ljudje sanjajo praznino, sanjajo črnino, v bistvu sanjajo zgolj odstotnost vsega, saj črnine ne poznajo.
Vsekakor pa sanjajo veliko bolje, ker ne sanjajo takšnih kozlarij, zaradi katerih zjutraj preverjam resničnost (teh).
Ni komentarjev:
Objavite komentar