Znani tujci

V petek sem se zbudil z občutkom, da so bile sanje tiste noči do zdaj najboljše. Posebno me je presenetilo tudi to, da so se končale ob pravem času — tik pred budilko. Sanjal sem nekaj, kar je bilo zelo podobno igri „lights out“ oziroma minolovec, le da so ljudje skakali po tlakovcih okrog cerkve.

Naslednja dva jutra os bile pripadajoče sanje bolj kot ne katastrofa; sploh, ker sem v petek zvečer iskal nekaj sladkega v količini dveh mozartovih kroglic, našel pa sem tristogramsko čokolado s keksom. Najprej sem si rekel, da bom pojedel le dve vrstici, nakar si nisem mogel pomagati in šel do polovice in nato kljub svojemu nezadovojstvu v ovoju za naslednji dan pustil samo še dve vrstici.

Naslednji dan sem zato šel na kolo, prevozil okrog petinštirideset kilometrov in se na koncu spraševal, čemu imam prestave oziroma zakaj jih ne uporabljam. Dan zatem pa še na tri in pol ure dolg pohod, pri čemer sem se zadnje pol ure spraševal, zakaj so moji odzivi takšni kot so in čemu se tako rad prepiram z besedami.

Sedaj sem si vzroke poenostavljal in prišel do zaključka, da to predvsem zaradi občutka ogroženosti oziroma straha pred neznanim.

Škoda imetja

Po daljšem okrevanju sem se zopet usedel na kolo, tokrat s povsem novo čelado in podkapo — s tujko „skull cap“, saj na glavi ne želim imeti opeklin zaradi sonca skozi prezračevalne odprte v čeladi. Že po komaj tristo metrih bi ponovil svojo nezgodo, vendar sem se le ujel. Zdaj točno vem, kaj je šlo pred mesecem dni narobe.

Občutek s čelado je drugačen, sprva čuden, a po občutku sodeč se manj znojim. Ker je imela tokratna podkapa na robu trak, ki sem ga čutil kot pikajočega — kot nekaj volnenega, sem skrajšal prvotno začrtano pot in se vrnil. Priznam, da prej nisem toliko posvečal pozornosti, ampak tokrat sem opazil, da so me drugi kolesarji pozdravljali.

V letošnjem načrtu imam še nakup novega kolesa, v naslednjem pa še oblačila. Po desetih letih se bom poslovil od sedanjega kolesa, kateremu pred vsako vožnjo zategnem vse tri vijake, kajti dva sem že izgubil. Razlika bo očitna.

Sicer uživam oziroma bi rad užival v zvokih pokajočih breskev — to da meso odstopi od koščice. Sadje do sedaj je bilo klavrno; češenj za eno pest, ravno toliko malin in nič marelic. Naslednja dva tedna bosta tudi na sploh uživaška, saj bo večina problemov oziroma težav odšlo na morje; mene pa čaka malo kasneje – ravno takrat, ko se bodo problemi vrnili. To je povsem načrtno.

Bife prepiha

Zopet sem se pogledal v ogledalo in zopet sem se nasmehnil, ko sem opazil svoje velike zenice in si predstavljal, da bi lahko šel skozi kar svinčnik. Pojma nimam, čemu so tako velike, me pa moti, da skoraj gotovo zaradi tega težje gledam podnevi.

Se mi pa oči še vedno niso privadile na vedno pogostejša presenečenja o vedno višjih cenah ali zaradi nedobavljivosti.

Zgodovine ni, so samo posledice.