Okus mavrice

Blagor, res blagor ljudem, ki hodijo po ulicah, si ogledujejo izložbe in kdaj pa kdaj, morda kar vsak dan, komu pravijo, da so tam videli to ali ono. Ob tem dodajo, da je popolno, da si tega res želijo. S tem pokažejo, da so vsaj zase prepričani in vedo, kar si želijo. Ne pozabimo na ljudi, ki se trudijo, da najdejo nekaj, kar jim je všeč, vendar pa ne trdijo, da je popolno, saj vedo, da bi bilo še boljše, a ne zdaj, čez nekaj časa pa. Upajo, da bo. Morda vsebujejo preveč optimizma. Nekaj ga že.

Podobno si mislijo o sebi. So takšni kot so. Nekaj znajo, vendar upajo, da bodo nekoč znali bolje in še nekaj več. Posledično se ne cenijo najbolje, čeprav bi naredili ali izpeljali nekaj bolje kot tisti, ki se cenijo in mislijo, da znajo vse.

Iščejo stvari, čimbolj čudne in nenavadne, kajti samo to jim bo dalo občutek, da znajo več od drugih. Še bolje je, če jih ustvarjajo in se učijo med iskanjem rešitev. Nastanejo stvari, edinstvene oziroma vsaj malo drugačne in takšne, v katere vpletejejo svoje ideje, kako bi moralo biti, in delajo tako, da jim je všeč. Tudi zato, ker lahko. Ker jim idej nikoli ne zmanjka, ali pa obstoječe malo prilagodijo, spremenijo, zamenjanjo ali preuredijo stvari niso nikoli (do)končane. Najslabše je tistim, ki si želijo čimbolj poenotenih stvari, kjer lahko sprememba ene podrobnosti na eni stvari povzroči ogromen val enakih sprememb na vseh preostalih stvareh, a je teh valov lahko kar nekaj še predenj je podrobnost dodelana na prvotni stvari. Takšni si bi morali najprej določiti smernice in se jih potem nekaj časa držati.

Najdejo oziroma naredijo si stvari, za katere so prepričani, da vodijo k popolnosti in da bodo popolne, ko seveda bodo dokončane, če sploh bodo. Nekoč bodo, ker so optimistični. Pomembno je, da oni tako mislijo, in, ker so zase prepričani, ni kritike, ki bi jih strla, potrla. Vseeno jim je, če je za večino ljudi stvar „čisto mimo,“ ampak za njih je sveta, četudi ni nič vredna. Ponavadi ni.

Sodobnost jim ni toliko pomembna, a živijo z njo, saj bi jih drugače povozila. Ker njihova ideja živi večno, utelešenje te pa propada.

Če tega ne bi počeli, se bi počutili prazne, zdolgočasene, brez cilja. Kdaj pa kdaj ugotovijo, da v njihovem poglavitnem delovanju ni prihodnosti, zato se za preživetje borijo v postranskem svetu, v službi, kjer imajo nekaj sreče, da jim ni potrebno biti vsak dan tam, na delovnem mestu, v pisarni. Lahko delajo od doma, a ker jih nihče ne more nadzirati, se lahko vračajo v svoj svet.

Nažalost nastopijo hladnješi dnevi, ko se tiščijo ob radiator in samo razmišljajo, čemu se ne morejo segreti, medtem ko poleti blazno uživajo, leže na postelji, nad katero enakomerno, občasno sunkovito, (za)piha veter, v katerem oblikujejo svoje ideje, če le ne zaspijo.

Včasih so tako zagnani in trdoglavi, a hecno leni, da se jim zvečer ne ljubi oditi spat, in poskušajo dokler jim ne uspe, a včasih skupaj z jutrom obupajo. Kakšno popolnoma neprespano noč obžalujejo, saj jim odleti bioritem. Pa tudi naslednji dan je bolj ali manj vržen stran. Tega se zavedajo, a na pomaga.

Ampak živjo, še vedno precej optimistično, saj imajo že nekaj stvari narejenih oziroma vsaj že zasnovanih. Pa tudi zato, ker so, čeprav pozno, ugotovili, da morajo poleg drugih imeti radi tudi sebe.