Bolj kot se trudiš zaspati, težje ti je. Razmišljaš katere in v kakšen vrstnem redu se bodo zjutraj dogajale stvari, česa ne smeš pozabiti in kaj moraš še preveriti.
Obrneš se, popraviš povšter, začutiš nelagodje, zopet popraviš povšer in se obrneš nazaj. Ponavljaš dokler ne ležiš na hrbtu in zreš v temen strop, na katerega pada svetloba, morda iz ulice morda od jutra. Šele, ko obrneš glavo proti oknu, izveš, da je zunaj le megla.
Šteješ nočne zvonove, bitje cerkvene ure in ura je petnajst čez. Potem odbije polnoč, ti pa sploh ne veš, kdaj je odbilo pol in petnajst do. Preračunaš in do budilke te loči samo še pet ur.
Potem nekako zaspiš.
Zbudiš se in pogledaš na uro, saj te zopet zanima, koliko daleč si od budilke. Všeč ti je, saj lahko spiš še tri ure.
Kljub dežju uspeš zaspati nazaj.
Zbudiš se, ponoviš enako kot prej, le da si sedaj manj kot uro stran.
Zvonenje budilke te prav nič ne preseneti. Zamakneš jo za pet minut minut, saj veš, da je bila nastavljena za vsak slučaj malo bolj zgodaj. Ponoviš, a upaš, da je sedaj nisi ugasnil.
Če ti uspe, v tretje vstaneš, in začudiš precej energije.
A te potem čez dan zmanjka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar