Bil je čas pred zimo, s hriba smo se peljali v dolino in, čeprav so na odsekih cestišča ležala polena, se jih ni čutilo. Presenetljivo. Ustavili smo se za oznako pred manjšim gradom na manjši vzpetini z nižjim obzidjem, počakali preostale, ki so nas dohiteli z avtobusom, in skupaj odšli v votlino v bližini gradu. Tam nas je pričakalo gromozansko kolo, namenjeno izkopavanju premoga. Po krajšen predavanju, ki sem ga tisti dan slišal že drugič in kjer sem posledično deloval izjemno pameten, smo se usedli na sedežnico oziroma vlečnico, ki mi je bila za hrbtom. Med vožnjo, ki je proti koncu potekala med mizami restavracije, se je sedežnica preoblikovala v zajemalko in se manjšala, dokler je nisem mogel več držati in se spustil. Odprl sem vrata in zunaj je bilo sončno mesto v poletju, ljudje v kratkih hlačah in za vogalom družba tretjega letnika, ki je razglabljala o prihajajočem maturanskem izletu. Pomlajšal sem se na sedemnajst let.
Tako so se mi končale današnje sanje dvajset čez osem. (In tako očitno izgleda moj časovni stroj.) Sledila je analiza dela pred tem, kajti sem jaz v resničnosti, z željo in dejstvi, in sem jaz kot prva oseba sanj z isto željo in dejstvi. Analiza tehtanja, razlaganja, dvom o sebi.
Razmere v sanjah dopuščajo ojačanje želja, ki so se oblikovale v resničnosti (na resničnih dejstvih), vendar te po vsej verjetnosti niso uresničljive, saj tu vladajo neugodni pogoji, celo nasprotujoči.
Čeprav imam v sanjah povsem enake vzorce obnašanja, se odzivam povsem enako (tudi neumno, nenaravno, neprimerno), in čeprav imam v sanjah povsem enako znanje oziroma vem, kaj je res in kaj ni, ter zaznam, kaj je sumljivo.
In, ko imam sanj dovolj, se zbudim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar