Zavod premalosposobnih

Iščeš službo in se zgubljaš na seznamih med katerimi mrgoli kuharjev, natakarjev in morda monterjev bakrenih žlebov. Ker listaš že dlje časa, vidiš, kako se seznami s časom spreminjajo in kdaj pa kdaj najdeš kaj zanimivega in morda še kaj zanimivejšega. Potem greš skozi opis delovnega mesta in del ter skozi seznam njihovih pogojev in zahtev, med katerimi je večino takšnih brezveznih, jasnih, enostavnih, osvojenih in nekaj tudi tistih bistvenih, ki naredijo vsako objavo drugačno. Ponavadi kje med branjem ugotoviš, da ti kaj od naštetega v objavi manjka ali ti ni po godu; morda zaznaš, da je prirejno že za koga drugega, in iščeš naprej.

Najdeš. No, misliš si, da si si našel nekaj dokaj primernega. Se dogovoriš in prideš na razgovor, kjer jim sediš nasproti. Sprašujejo te to in ono in kmalu ti postane jasno, če se nadpomenke ujemajo s tistim, kar je bilo razpisano. Nič nenavadnega ni, če se tu in tam ne.

Po nekaj minutah že imaš občutek, če ti je oziroma če ti bo všeč, ali če ti ni všeč, ko se resničnost preveč razlikuje od pričakovanja. Tudi oni imajo občutek, če se jim zdiš primeren ali ne.

Ker se takšne in podobne zgodbe ponavljo, so se razvile teorije in tečaji, kako nastopati, kako dobro napisati življenjepis, CV, sprejmno, priporočilno pismo. Ampak delodajalec ponavadi ne potrebuje dobrega igralca oziroma dobrega pisatelja, če ravno ni kakšno gledališče. Delodajalec potrebuje človeka, ki bo že jutrišnji dan delal tako, kot da bi tam delal že pet let.

Denimo, da sem jaz zaposlovalec.

Kaj bi bilo zame pomembno in kaj bi pričakoval, želel?

Tako ali bolj kot izobrazba je pomemben značaj človeka, njegovo obnašanje, miselna kapaciteta, njegova sposobnost odziva na spremembe, kritična stanja. Se bo znašel ali ne? Kako bo rešil spor? Je sposoben sodelovanja v skupini? Z vsem mora ravnati, kot da je njegovo, torej pazljivo in odgovorno. Včasih mora biti tudi brezobziren, saj ve, da prodaja klump, zato mu mora biti za lasten uspeh vseeno za druge, čeprav podjetje zakonsko odgovarja.

Nekdo študira ekonomijo, potem pa ima v ogrevanem prostoru pozimi nekaj ur odprta okna. Kobila je vedno bolj bosa, a bo diplomirala ter to vpisala v svoj CV.

Česa ne bi smeli početi?

Na kratko: Služba je služba, družba je družba, in na dolgo: V službenem času se opravlja delo, vse ostalo mora počakati. Telefon se, če ni službeni, pospravi, čeprav je za nekatere telefon kot moj mali molitvenik, sveta stvar med dlanmi, odrešitev dolgčasa. Ampak če je komu slučajno dolgčas, naj še kaj naredi sam od sebe, lahko zgolj pobriše mizo, pult, zalije rože, pobere cigaretne ogorke, izklopi luči, zapre okna in postori podobne malenkosti, ki prispevajajo k boljši celoti.

Druge omejitve

Nekatera delovna mesta so omejena tudi z zdravstvenim omejitvami. Dober vid, sluh, odsotnost strahu zaradi višine in dobro ravnotežje. Če se človek ob takšnih in drugačnih zahtevah počuti zapostavljenega, mora to sprejeti. Ni vsak za vse.

Prednosti

Pomaga, če imata človek in delovno mesto skupne točke. Poslabšan vid in posledično nošenje očal v prodajalni okvirjev pomeni novo oglasno mesto. Znanja in izkušnje iz enakega ali podobnega mesta so več kot zaželjene, saj sta uvajalni čas in postopek bistveno krajši.

Problem današnjega sveta ni pomanjkanje delovnih mest, temveč pomanjkanje sposobnih ljudi. Kaj ti pomaga izobrazba, če nimaš osnovnih manir.

Izobrazba ti torej ne zagotavlja službe. Osebnost ti jo.