Travnik tesnobe

Ko sem se v pogovoru spomnil, da sem nekaj takega že počel, sem premišljeno povedal le toliko, kot sem vedel in kmalu zatem ostal tiho. Vedel sem, kaj in koliko bi moral še povedati, a nisem znal. Prevzel me je občutek pomanjkanja verjetja vase. Zmanjkalo mi je pojma.

Začel sem ga iskati med kupom listja in vmes zagrabil malo bolj zanimiv list, na katerem sem prebral drugi ostavek. Kljub temu, da sem ga nato prebral še trikrat, se njegovi stavki niso povezali. Ni mi bilo niti jasno, kaj sem prebral, niti čemu sem bil jaz tisti, ki je to nejasnost pred petimi leti zapisal. Sramotno, kako sem si sploh upal.

Pogledal sem pripet list in zopet odkril nove nejasnosti, čeprav sem vedel, da mi je bilo to pred petimi leti vsekakor jasno, a se očitno nisem znal (ustrezno) izraziti.

Sedaj ni nič drugače; v glavi je že toliko vsega in nič ne pobegne iz nje. Vsaj tako ne, da bi bilo jasno.

Se bom pa trudil, da bo.