Banka časa

Kar ne morem verjeti, kako hitro bo odšlo poletje. Že konec avgusta, a je bil skoraj vsak dan bolj ali manj enak.

Zjutraj po kruh, potem pa zalivanje vrta, predvsem paradižnikov, paprike, fižola in čebule, ampak kljub vročini to ni bilo potrebno narediti vsak dan, saj se je osušila le zgornja plast zemlje, pod njo pa je ostalo še dlje časa vlažno.

Ko že več dni ni bilo dežja, sem zalival tudi travo, a se zalivanja s cevjo, s katero je potrebno v celoti prepotovati precejšno površino, človek po petih ponovitvah ža kar naveliča, a ga po drugi strani žene dejstvo, da želi lepo travo, ki jo vsak teden tudi pokosi, zbere v koš ter odnese na „gnoj,“ kar pomeni območje rastlinskih odpadkov. Kako nikoli ne najdem časa, da si pogledam razna razpršila, kamor bi samo nataknil cev in bi zalivalo brez moje pomoči?

Opazim, da neke rastlince rastejo tudi ob stikih (med robniki in asfaltom, med tlakovcih), in se zopet zadržim nekaj minut, da vse posmukam ven, in tega nihče drug ne počne, saj moti samo mene.

Sredi avgusta so dozorele breskve, ki niso bile tako dobre kot bi sicer lahko bile oziroma sem jedel že boljše, vendar so se vmes le našle okusne in ne preveč grenke. In kako se ve katere bodo dobre? Koščico imajo rdečo in ne rjave, pa tudi na zunaj se ji barve bolj prelivajo.

Zadnji teden so dozorele tudi zgodnje vrste hrušk ter tudi jabolk in ne morem verjeti, da so hruške kljub odsotnosti škropljenja skoraj takšne kot si jih kdo predstavlja v svojem idealu, vendar imajo tu pa tam kakšne dele, katere je potrebno izrezati, ampak okus je odličen.

Sedaj je tega sadja in zelenjave toliko, da se ga komaj dohaja in lahko vsa druga hrana počaka.

Dinastija oprod

Bil je krompir, tam sredi garaže ob zidu. Videti je bil, da je že pognal par centimetrov poganjkov in ker je bil že takšen in nisem vedel, kaj naj z njim, sem ga zakopal nekaj centimetrov v nasuto zemljo, označil njegovo mesto z dvema palčkama, ki sem ju našel v bližini, ter ga zalil. Ko sem ga naslednji dan zopet zalil, sem nanj pozabil, dokler nisem čez en teden na zemlji opazil za dlan visoka stebla z listi in se presenečno spomnil na krompir.

Čeprav je bil posejan v poznem času, mi je všeč, da se je rastlina tako razvila. Tako je videti vsaj zgoraj. Kako bo spodaj, bom videl kasneje.

Manj kot meter stran mu družbo dela bršljan, ki ni povsem navaden oziroma globoko zelen vse do roba listov, temveč proti robu svetlejši, krasen.

Jasa miru

Včasih sem jih gledal v slikanicah, potem sem jih videl tu in tam, morda enkrat ali dvakrat letno, sedaj pa moram celo paziti, da mi ne skočijo, saj jih vidim vsak teden vsaj enkrat.

Včeraj najprej dve srni sredi polj in nato sredi naselja še lisico. Danes samo srno.

Lepota sivine

Tehnika ni nova; orodje, ki jo uporablja, tudi ne; je pa stara vsaj petnajst let, a jo pa uporabljam šele kakšnih deset let. Kot vsaka tehnika, tudi ta ni nikoli dovršena, zato jo je potrebno vsako toliko časa malenkostno izpopolniti. Počasi, a vztrajno si želim, da bi bila tehnika čimbolj neodvisna od mene oziroma bi od mene zahtevala kar je mogoče malo truda. In bi bila konec koncev tudi prenosljiva.

Nekega marca poln naveličanja zaradi dolgoletnega izpopolnjevanja in počasnega napredka sem sklenil tehniko in orodje potisniti iz ustaljenih tirnic na gola tla ter pričel z listanjem po besedilih mojstrov, iz katerih sem počrpal tisto, česar še nisem znal ali česar še nisem imel.

Z razširjenim pogledom sem začnel gneti kose v celoto, kar sem nadaljeval v aprilu in maju. Ko sem že konec maja mislil, da sem končal, sem ugotovil, da sem naredil nekaj več od potrebnega -- nekaj odvečnega, a je bilo kljub temu potrebno narediti še nekaj dodelav, ki so se zavlekle v julij.

Sedaj sem že tako blizu konca, a si moram, tako kot vsakič, določiti konec, čeprav točno vem, da je še nekaj nedokončano. Nastalo je namensko orodje, ki uporablja tehniko …

Tega orodja ni mogoče poimenovati, ker ustrezne besede pač ni, in kogar koli sem prosil, če bi lahko našel čimbolj ustrezno besedo, mi ni znal odgovoriti. V angleščini obstajajo malo bližje besede, vendar še vedno ne opišejo dovolj dobro. Že to, da komu opišeš, kaj počne, vzame nekaj povedi, vendar tega tukaj ne morem razkriti. Lahko le povem, da marsikdo ne bi verjel, kaj kljub svoji ustaljeni zunanji podobi zmore.

Zdaj, ko vem, kaj sem ustvaril ter kakšne prednosti ima, si ne morem več predstavljati življenja brez tega. Ne zdržim in sem besen, če ne dela. Da je moj ego še večji, vsake toliko časa koga vprašam, kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi obstajale te prednosti. Do sedaj sem še vedno dobil odgovor, da bi bilo življenje bolje. Trikrat hura za moj ego. (:

Prav vsak ima možnosti ustvariti kaj takega, le želeti si mora.

Trupla besed

Sedaj, ko je čas toplejših dni, so ljudje po večini bosi.

Ko pogledam svoja stopala sem kljub temu, da imam drugi prst malo ukrivljen navzven, precej srečen, da so ostali prsti normalni, medtem ko ima nekaj ljudi prste stisjene precej skupaj ali pa na njih izbokline; precej znana deformacija pri ženskah je Hallux Valgus.

Rekel bi, da je razlog v obuvalih, ki so v obliki čolnov, ladij ali, še hujše, kanujev, medtem ko že vsak otrok ve in zna narisati stopalo tako, da je to najširše ravno v predelu pred prsti in se ne zoža tako sunkovito kot se nekatera obuvala.

Menda obstajajo ljudje, pri katerih najdebelejši, notranji prst ni najdaljši, ampak izgleda, da proizvedo največ obuval prav za njih.