Tehnika ni nova; orodje, ki jo uporablja, tudi ne; je pa stara vsaj petnajst let, a jo pa uporabljam šele kakšnih deset let. Kot vsaka tehnika, tudi ta ni nikoli dovršena, zato jo je potrebno vsako toliko časa malenkostno izpopolniti. Počasi, a vztrajno si želim, da bi bila tehnika čimbolj neodvisna od mene oziroma bi od mene zahtevala kar je mogoče malo truda. In bi bila konec koncev tudi prenosljiva.
Nekega marca poln naveličanja zaradi dolgoletnega izpopolnjevanja in počasnega napredka sem sklenil tehniko in orodje potisniti iz ustaljenih tirnic na gola tla ter pričel z listanjem po besedilih mojstrov, iz katerih sem počrpal tisto, česar še nisem znal ali česar še nisem imel.
Z razširjenim pogledom sem začnel gneti kose v celoto, kar sem nadaljeval v aprilu in maju. Ko sem že konec maja mislil, da sem končal, sem ugotovil, da sem naredil nekaj več od potrebnega -- nekaj odvečnega, a je bilo kljub temu potrebno narediti še nekaj dodelav, ki so se zavlekle v julij.
Sedaj sem že tako blizu konca, a si moram, tako kot vsakič, določiti konec, čeprav točno vem, da je še nekaj nedokončano. Nastalo je namensko orodje, ki uporablja tehniko …
Tega orodja ni mogoče poimenovati, ker ustrezne besede pač ni, in kogar koli sem prosil, če bi lahko našel čimbolj ustrezno besedo, mi ni znal odgovoriti. V angleščini obstajajo malo bližje besede, vendar še vedno ne opišejo dovolj dobro. Že to, da komu opišeš, kaj počne, vzame nekaj povedi, vendar tega tukaj ne morem razkriti. Lahko le povem, da marsikdo ne bi verjel, kaj kljub svoji ustaljeni zunanji podobi zmore.
Zdaj, ko vem, kaj sem ustvaril ter kakšne prednosti ima, si ne morem več predstavljati življenja brez tega. Ne zdržim in sem besen, če ne dela. Da je moj ego še večji, vsake toliko časa koga vprašam, kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi obstajale te prednosti. Do sedaj sem še vedno dobil odgovor, da bi bilo življenje bolje. Trikrat hura za moj ego. (:
Prav vsak ima možnosti ustvariti kaj takega, le želeti si mora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar