sreda, 27. januar 2016

Stanje nasičenosti

Ugotovil sem, da imam preveč stvari. Tokrat si je potrebno besedo preveč razlagati malo drugače. Ta ne pomeni kakšnih deset ali sto stvari več od neke zgornje meje, temveč za njeno uveljavitev oziroma uporabo zadošča že ena večja stvar več. Na kratko, če je čez mejo, je že preveč.

Meja se s časov spreminja; kdaj naraste, kdaj pade; je pa predstavljena s površinami, kamor se stvari lahko odlagajo: police, predali in podobno. Sliši se nerazumno, da pospravljanje pomeni padanje meje oziroma manj površine, čeprav je pospravljanje pridobivanje površin, pri čemer se ve oziroma se naj bi vedelo, kam se je kaj premaknilo, ampak pospravljeno mora biti tu in tam in na vsake toliko časa.

Včeraj sem želel iz police povleči škatlo, da bi pogledal vanjo, a je nisem mogel, nekaj mi je v napoto. Napoto sem odrinil od sebe, nakar je nekaj zgrmelo na tla. Tam se je znašel fotoaparat v dveh kosih. Ojej, že dva dni sem ga bil gledal in si mislil, da tam na robu mize pa zares ne sme biti. K sreči ta sedaj deluje, ampak če ne bi, potem ne poznam odgovora oziroma mojega odziva.

Na vsake toliko časa pomislim in se skušam spomniti stvari, kaj naj z njimi naredim oziroma česa imam preveč, česa ne potrebujem več, a na koncu vedno sklenem, da je prvič, vse nujno potrebno, in drugič, če bi se česa znebil, ne bi pridobil opazno veliko na prostoru. Tako že več kot deset let kopičim stvari, ki jih morda potrebujem zgolj parkrat letno ali pa jih hranim zaradi spominov, na katere se spomnim, ko jim je treba obrisati prah.

Mislim, da je takšna velika večina Slovencev, ki za katere se bi lahko reklo, da so hrčki. Kopičijo in kopičijo stvari. Javi naj se tisti, ki ima v garaži samo avtomobil in kolo! Nekateri jih ne nabirajo zaradi potreb, ampak za ponos, zaradi nizke cene ipd. Ti dobesedno postanejo „žrtve samega sebe“, če se tega zavedajo ali ne.

Nekaj primerkov tudi manj znanih vtikačev v brlogu pred tremi leti.





Poznam tudi ljudi, ki niso takšni; ljudi, ki ne nabirajo stvari v količinah in tudi lažje vržejo kaj stran. Njihov način mi je všeč in s posnemanjem njihovih dejanj lahko živim lažje, a še vedno sem previden. Če bi jih prekomerno posnemal, potem ne bi imel stvari za ustvarjanje (delež teh je največji), občutil bi praznino, dolgčas in najhuje, kako bi dojel, da je ves dotedaj vložen trud, na primer za zbiranje znamk, bil zaman.

Kako se dejansko lotim „čiščenja“?

Sprehodi se skozi stvari in za vsako stvar se vidi, ali je nova ali je stara.

Če je nova se jo najpogosteje pusti pri miru, kajti vreči jo stran ni ekonomično dejanje. Zelo verjetno so nove stvari že na pravem mestu. Če niso, se jih prestavi na najbolj primerno mesto oziroma čimbližje mestu odjema/porabe, če se tako izrazim. V ta razred recimo sodijo paketi rolic papirja, za katere je veliko bolje, če so v istem prostoru kot stranišče kot kjerkoli drugje, saj se jih tam ne bo uporabljalo. Manj verjetno nove stvari ne mislim uporabljati, zato jo položim v škatlo, v katero dajem stvari, ki jih darujem za srečolov, pri čemer je vrednost vsake stvari večja od cene srečke. Kasneje, ko to škatlo oddam, mi je zanimivo, saj se pokažejo hrčki, ki tuhtajo, če kakšne stvari sploh ne bi dali „v srečko“.

Za staro stvar je postopek daljši. Najprej je potrebno ugotoviti, od kod je stvar prišla in čemu je tam, kot je. Če je stvar skoraj nova, nepoškodovana in je ne nameravam več uporabiti, jo preložim v škatlo za prodajo. Do danes sem se v petih letih s prodajo znebil točno sto stvari. Uničenih ipd. stvari ne prodajam, saj niso vredne. Razstavim jih in razvrstim po škatlah za smeti. Naslednji korak je združevanje sorodnih stvari.

Združevanje stvari pomeni hitrejšo najdbo željene stvari in boljši pregled nad stanjem. Konkretno sem leto in pol nazaj iskal en element, katerega sem v hipu našel. Pa še delovalo je. Če stvar razpada, kar je v mojih primerih zelo malo verjetno, je za v smeti.

Na koncu je dobro imeti tudi kakšen prostor, seveda uporaben, kar se namešča stare stvari, da potem vsi, ki pridejo na obisk v to sobo rečejo, da se počutijo ene dvajset let nazaj. Zato ker sta tam dva gramofona pa še „tavečji“ ekrani.

Razlikovanje med novo in staro je v bistvu zelo slabo. Bolje bi bilo razlikovati med stvarmi v uporabi in izven, vendar je zopet potrebno določiti mejo, kdaj je kakšna stvar v uporabi.

Torej je prva najboljša rešitev zmanjšati pritok stvari na minimum.

Tako so izgledale zasedene površine dve leti nazaj.

Ni komentarjev:

Objavite komentar