Ploski vrhovi

Dogajajo se spremembe in nekatere letos so tako gromozanske, da se še nisem dovolj oddaljil in jih opazil. Vse naokrog kraterja so kosi in, kako se odločiti, katerega zagrabiti prvega?

Preveč možnosti, preveč odločitev in premalo časa za ugotovitev, kaj je dejansko pomembno.

Sicer pa je zopet prišel čas za malo dražjo večerjo. Ta je bila tokrat v strogem središču stare Ljubljane. Stregli so v narodnih nošah in temu soupada tudi obrabljena gostilna, ki je zasnovana v kmečkemu slogu, razen seveda prezračevanja, umivalnika, kjer se voda proži na dotik, in takšnega sušilnika rok, kot ga poznamo z letališč.

Največjo radovednost mi je predstavljala hrana, saj je bila oglaševana kot tradicionalno slovenska. Začelo se je z gosto gobovo juho v kruhovi skodelici. Skodelice sem pojedel samo polovico, saj je bilo rečeno, da pride še več hrane. Kruhova skodelica je v vsakdanjem svetu precejšna redkost in do tedaj sem bil tako postrežen samo enkrat pred davnimi leti v Savinjski dolini. Nadalje je prispela glavna jed s tremi kosi mesa, tremi različnimi prilogami in omakami. Tako so bili obdarjeni drugi, meni pa je na krožniku manjkala ena priloga. Ker se strada, ko se jezika špara, so mi le prinesli manjkajočo prilogo. Pred začetkom je bilo rečeno, da je na krožniku divjačina. In kaj je zares bilo. Na sredini polovica olupljene hruške na rukoli z marmelado na mestu koščic in nato trikotnik polente, sirov štrukelj in kruhov cmok s peteršiljem. Med vsakima prilogama je bilo meso; prvo prelito z višnjevo omako, drugo v jurčkovi in tretje v poprovi omaki.

Višnjeva omaka mi ni delovala prav nič slovensko, pa kruhov cmok nič drugega kot češko. Meso je bilo dobro, čeprav bi za moj okus lahko bilo malo bolje popečeno. Na koncu se je izkazalo, da je bilo prvo meso srnino, drugo jelenovo in tretje divjega prašiča, ampak glede na pogostost takšnih kosov o okusih ne morem česar koli reči. Večerjo je zaključila še odlična prekmurska gibanica, katere pa bi lahko prinesli več.

Ocena: slabše kot lansko leto.