Uspešnost oziroma bolje rečeno uporabnost človeka ima obliko hriba. Vsak začne v omejeni dolini in se želi povzpeti na ta hrib. Razlike med ljudmi so razlike v hitrosti in načinu izbire poti, ter v obliki hriba, ki mu ga predpisuje njegova osebnost. Položnejši hrib pomeni počasnejšo, a zagotovljeno rast, medtem je plezanje po strmejšem težje. Ker hrib seveda nima le enega vrhova, marsikdo obtiči na neki vmesni višini, pa tudi redko kdo doseže tistega najvišjega.
In vedno več sumov ter domnev obstaja o obliki mojega hriba ter mojem potovanju po njem. Glede na to, s čim vse sem se ukvarjal, se ukvarjam, kako delujem in kako me vidijo drugi, je moj hrib ravno tak kot vulkan, ki ima v svojem žrelu vrh višji od roba, in, ker mi nikoli ne uspe priti na to središče, se sprehajam po robu.
Čeprav je pot kroženja dolgočasna, me čudi, čemu dajem vtis svoje vztrajnosti. Morda zaradi obupa nad obupom? Odločitve so pretežno nespametne. Narejene odločitve se izkažejo za nepotrebne in prezrte izbire kot dobre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar